Milijarderji, demokracija in lepo vreme

Jutri je prvi november. Ura je pet popoldan, sonce počasi zahaja. Sprehajamo se ob Gardskem jezeru, temperatura zraka je 21 stopinj Celzija. Kopalcev je veliko, ljudje se množično sončijo. V časniku preberem, da je v Španiji v katastrofalnih poplavah te dni umrlo vsaj 155 ljudi, znanstveniki pojasnjujejo, da poplave niso naključne in da je orjaška količina vode, ki je padla v nekaj urah, najverjetneje posledica podnebnih sprememb. Kopalci ob Gardskem jezeru so hvaležni toplemu vremenu, v katerem nedvomno uživajo. Saj mi tudi.

Pomen kognitivne in čustvene naložbe v mite

Popolnoma se strinjam z avtorji, ki pravijo, da je znanost način razumevanja sveta, ki ponuja ljudem z napačnimi prepričanji dokaze. Psihologija nas uči, da nikakor ni nujno, da ljudje take dokaze tudi sprejmejo. Včasih jih sprejmejo, spet drugič so do njih povsem brezbrižni. Res je, da imajo lahko miti in napačne predstave o človeškem vedenju zelo neprijetne posledice, toda prav tako je res, kar je dokazal Freud, ko je dojel, da lahko ljudje tudi sabotirajo sebe in delujejo v nasprotju s svojimi najboljšimi interesi. In nobenega dokaza nimamo, da se miti in napačne predstave z leti samodejno zmanjšujejo. Nobene nujnosti ni za tako gibanje, je pa to mogoče.

Ovira je pot in paradoks želje

Otroci se že od malega učijo, kaj vse je v življenju koristno. Starši jim dopovedujejo, da je treba to, kar je koristno, vgraditi v svoje življenje. Da je torej treba delati, kar je koristno. Da je treba premagovati ovire, ne pa se jih bati. Da je prav, da so, ker s premagovanjem ovir človek krepi voljo, postaja vse bolj discipliniran, odporen in učinkovit. S takim delovanjem prispevajo ljudje k obče dobremu. Torej je dobro. Lahko bi dodali, da je tako vzgajanje otrok v sodobni kulturi zmagovalcev dobro, in ne bi se zmotili, saj je zares dobro. Če je koristno, je tudi dobro. Človek, ki dela za družbo koristne stvari, je namreč koristen član družbe. Dobro je biti koristen član družbe.

Ljudje kot mostovi med svetovi

Ko je zaupanje med ljudmi nizko ali pa celo močno načeto, so čustveni učinki uničujoči. Čustvena bolečina zelo ovira vzpostavljanje ali vzdrževanje medsebojnih odnosov, pogosto pa jih celo onemogoča.

Radikalna ljubezen do sebe ali moje golo telo

Zunaj je še megla, obeta se sončen dan. Čaj, jutranji obred. Članek ima naslov Kaj je najbolj čudna stvar, ko si gol med 5500 drugimi golimi ljudmi? Sploh nič (The weirdest thing about stripping naked with 5,500 people? It didn’t feel weird at all, Monique Ross, The Guardian, 27. oktober 2024). Razveselim se branja.

Slon v sobi

V znanosti velja načelo objektivnosti. Raziskovalci morajo biti čim bolj nevtralni in objektivni pri raziskovanju sveta, biti morajo nekako oddaljeni od njega, da jih pri raziskovanju ne bi motila čustva, da ne bi bili preveč vpleteni vanj, da jih ne bi zapeljala lastna napačna prepričanja, to, v kar verjamejo in je morda zgrešeno. Biti morajo torej zelo pazljivi, kajti dejstvo je, da so vselej tudi del sveta, ki ga raziskujejo, saj ne živijo zunaj njega.

Vojna in mir danes

Ali je res, da ljudje, zlasti mladi, ne berejo več knjig, kot večkrat slišimo? Empirična dejstva dokazujejo, da ljudje še vedno kupujejo knjige, raje si jih sicer sposojajo v javnih knjižnicah, in še vedno berejo, saj smemo domnevati, da sposojene ali kupljene knjige potem tudi preberejo, ne le postavijo na knjižne police, da se vidi, koliko jih imajo in katere. Toda vprašanje ni, ali ljudje berejo ali ne, vprašanje je, kaj se je zgodilo v zadnjih letih z načinom branja.

Zakaj ne skačem

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vprašanjem, zakaj nekateri ljudje živijo zelo dolgo, denimo več kot sto let, vedno znova poudarjajo, da je med različnimi dejavniki, ki prispevajo k dolgoživosti, pomembno imeti dobre medsebojne odnose. Ti tlakujejo pot ne le k dolgoživosti, temveč tudi h kakovosti življenja in splošnemu dobremu počutju (angl. well-being). In dobri odnosi pomenijo bližino drugega človeka, pomenijo močan občutek povezanosti. Človek, s katerim smo tesno povezani, nas ne bo nikoli zapustil, zlasti pa nam ne bo nikoli rekel, da je z nami kaj narobe, da smo čudni ali celo nenormalni.

Polica, polna neodprtih knjig

Ker so neodprte, so tudi neprebrane. To je tako, kot da človek ne bi vstopil v drugi svet. Knjige so namreč duhovni svetovi. In zakaj človek ne bi vstopil vanje? Na to vprašanje bržčas ne obstaja en sam univerzalni odgovor, vsak človek ima svoje razloge, zakaj ima knjige na policah, a jih ne bere. Kot je možno, da jih ne bere, ker jih preprosto nima na policah. Morda celo polic nima.

Ko končno odrastem

Takrat sem se prvič želela ubiti. Nisem več hotela živeti v svoji družini. Je preveč bolelo. Tako mi pripoveduje mlada ženska. In nadaljuje: Čutila sem, da me ne poslušajo, da me ne slišijo, tudi če me poslušajo. Da ne vedo, kaj se dogaja v meni. In da jih to morda niti ne zanima. Po poskusu samomora so mi vzeli telefon. Da bi spoznala, kako neprimerno sem se obnašala. Le kaj si bodo mislili sosedi, če bi izvedeli, kakšne neumnosti počneš, so še dodali. Kasneje vse do danes o tem nismo več spregovorili.

Pristna izkušnja

Potovanje skozi življenje si lahko predstavljamo tudi kot plovbo. Živimo v majhnem čolnu in plujemo. Ko je morje mirno in je nebo modro, je vse na svojem mestu in je v redu. Takrat smo zadovoljni s seboj, v kulturi zmagovalcev se nam celo zdi, da lahko zmagamo in uspemo. Ko pa so vetrovi močni in je morje razburkano, ladjico premetava sem in tja. Zanašamo se nase in upamo, da se ladjica ne prevrne. A pod gladino so morske pošasti, travmatični dogodki iz preteklosti, neprijetni spomini, slabe izkušnje, strupene zadeve. O njih ne vemo prav veliko, so nezavedne, vemo predvsem to, da nas vznemirjajo in spravljajo v stisko, zaradi česar smo tesnobni in nemirni, zaskrbljeni. V takih trenutkih potrebujemo ob sebi drugega človeka še mnogo bolj, kot ga potrebujemo sicer. Kajti človeku ni dobro samemu biti. V kulturi zmagovalcev pa se pogosto zgodi, da drugega človeka ni nikjer. Logično, saj je vsakdo zaposlen s seboj in pazi na svojo ladjico. Pa vendar so nekateri ljudje vselej tam in so za nas, ko jih najbolj potrebujemo.

Potem delamo, kar hočemo

V kulturi zmagovalcev se otrok kmalu po rojstvu nauči, da je v svetu, v katerega se je rodil, treba tekmovati z drugimi ljudmi. In da samo tekmovanje nikakor ni dovolj, ker je treba tudi zmagovati. Ne zmagati enkrat, temveč zmagovati vedno znova. Nauči se tudi, da so zmagovalci boljši od ljudi, ki ne zmagujejo, da ni dobro biti poraženec. Zelo verjetno pa se bo naučil še nečesa: da sam ne bo nikoli dovolj dober, pa če bo zmagoval in zmagoval. Osamil se bo, trdo bo delal, ker bo sprejemal imperativ, dokazoval bo svojo vrednost, sebi in zlasti drugim, in verjel, da bo nagrajen, le da so nagrade izjemno redke in rezervirane zlasti za ljudi, ki zmagajo na genetski loteriji.

Celotna življenjska izkušnja in sodobni mit o sreči

Dovolj sem star, da lahko povem nekaj o celotni življenjski izkušnji. Po desetletjih psihološkega dela in srečanj z nekaj tisoč ljudmi, ki so mi pripovedovali, kako se nikoli ne počutijo dovolj dobro, delajo, kar jim svetujejo, pa so še vedno nesrečni in osamljeni, imajo vse, kar so kadarkoli želeli dobiti, a niso srečni in izpolnjeni, se pretvarjajo, da so nekdo, čeprav obenem vedo, da ravno to niso, lahko sklenem, da obstaja globok razkol med zunanjimi dokazi naše sreče in izpolnjenosti ter notranjim, pristnim, nepotvorjenim doživljanjem lastnih eksistenc.

Zazibani v cono udobja ali o ljudeh, ki urejajo zgodbe za nas

V resnici zgodb o svetu in dogodkih v njem ne urejajo več samo ljudje, vse bolj jih ureja tudi umetna inteligenca. Za koga ali kaj jih ureja?

Fuck this shit

Ne razumem, zakaj se sabotiram. Zakaj se ne maram? Zakaj sovražim svoje butasto telo, ki se nenehno redi, čeprav telovadim kot zmešana in skoraj nič ne jem? Zakaj ne uživam v življenju kot vsi drugi? Zakaj si to delam? Taka vprašanja mi pogosto zastavljajo. Saj res, zakaj ljudje sabotiramo sebe?

Paradoksi uspešnosti, neodvisnosti in kritičnega razmišljanja

Izpostaviti želim številne paradokse in protislovja življenja v sodobni družbi, zlasti okoli kulture samopomoči, slavnih ljudi in družbenih medijev.

Kultiviranje preprostega življenja

Ne izčrpavajo pa nas le čustveni vampirji, izčrpava nas tudi nenehno medijsko podprto na videz razumno pozivanje, naj ljubimo svoje delo, naj strastno uživamo v tem, kar počnemo, češ da samo tak odnos do dela človeka izpolnjuje. Tako ustvarjajo vtis, da je treba biti izpolnjen, kar logično pomeni, da je človek sprva prazen in da jim moramo verjeti, da bo praznino napolnilo prav to, kar ponujajo. Obvezno dodajajo, naj razmišljamo zunaj okvirov, naj razmišljamo kritično in s svojo glavo.

Čustveni vampirji

Veliko ljudi mi pove skoraj enako zgodbo. Da nimajo prijateljev, s katerimi bi se lahko pogovarjali. Da se pogosto počutijo prazne, ker čutijo, da so v pogovorih z drugimi ljudmi tam zato, da pokažejo zanimanje zanje, da jih sprašujejo, kako so, kaj delajo, nikoli pa ne dobijo ničesar v zameno. Čutijo, da se drugi obnašajo, kot da zanje niso zanimivi. In če jih nič ne vprašajo, pogovor preprosto zastane in napoči mučna tišina. Mislim, da so taki ljudje nekje globoko v sebi žalostni in razočarani, zato potrebujejo druge ljudi, ker sami nimajo dovolj energije za življenje.

Poslušnost Gospodu

Zlu se je treba upirati na vsakem koraku in z vsemi močmi. Najbolje je, če se mu ljudje upirajo skupaj. Kajti če ni Boga, je vse dovoljeno, pravijo. Tako pravijo tudi nekateri teroristi, ki trdijo, da jim je Bog naročil vojno zoper nevernike. Vojn zoper nevernike zato ni malo. In zgodovina dokazuje, da je vse dovoljeno šele takrat, ko v imenu taistega Boga vodijo verske vojne – na primer trideset let. Ali pa takrat, ko preganjajo in kurijo pri živem telesu čarovnice ter dokazujejo drug drugemu, kateri Bog je bolj pravi. Kajti niso vsi pravi. Nekateri so, drugi pa niso. Ali pa je eden nad vsemi, vsi drugi pa so manjši in zato nepomembni. Vsi ljudje bi morali živeti pod enim dežnikom, dodajajo. Pod njim morajo biti poslušni enemu samemu Gospodu. Zlasti v sodobnem svetu, v katerem je čisto premalo prikimavanja mitu, da so današnji otroci indoktrinirani v prevzemanje gejevskih in transspolnih identitet, premalo pa je tudi družbenih gibanj za dolgoročno krščansko prevlado nad vladami in družbo.

Življenje dveh svetov

Kot vsako jutro tudi tokrat najprej preberem časnik The Guardian. Najprej me pritegne članek z naslovom Orkan Milton je za seboj pustil dva svetova. Elon Musk živi v enem izmed njih. Drugi se imenuje realnost, ki ga je napisala Marina Hyde. Njena temeljna ugotovitev je tako razorožujoča, kot je resnična in radikalna: Vse bolj se sprašujem, zakaj se Elon Musk trudi, da bi se naselil na Marsu. Spremljanje orkana Milton na njegovi platformi in drugod je zacementiralo spoznanje, da se mu je želja, da bi se skupaj z milijoni drugih ljudi naselil na drugem planetu, tako rekoč že uresničila. Edina težava je, da je ves ta drugi planet tukaj in si deli fizični prostor s tem, kar smo včasih imenovali »realnost«. Resnično, nekateri oligarhi, diktatorji in pripadniki elite že živijo na drugem planetu, dobro zavedajoč se, da na Zemlji zanje ni več prihodnosti. Virtualni svetovi, ki jih omogočajo neverjetno zmogljive digitalne mašine, pa ne omogočajo le obstoja vmesnega časa do preselitve na Mars, temveč ponujajo tudi odgovor na zahtevno vprašanje, ki si ga morda v teh časih zastavljajo navadni ljudje: zakaj ves svet zgolj nemočno opazuje genocid v Gazi in vrti politični novorek, vojaško klanje v Sudanu, o katerem v mainstream medijih ne boste zasledili tako rekoč ničesar, pa čeprav je ubitih že na desettisoče ljudi, razselilo pa se jih je več kot deset milijonov, posebne vojaške operacije v Libanonu in Ukrajini, podnebne katastrofe epskih razsežnosti. Odgovor je povsem na dlani: zato.

Nevarnost propadanja družb in civilizacije

Do leta 2010 tako rekoč nihče ni razmišljal o morebitnem propadanju družbenega življenja na tem planetu. Objavljenih je bilo zelo malo znanstvenih člankov na to temo, ker očitno ni bila pomembna ali zanimiva za razmišljanje; pravimo, da ni bila relevantna. Po letu 2020 je bilo nenadoma takih člankov v povprečju deset na leto. To so članki na temo »nevarnost propada družbe« (angl. risk of societal collapse). Tema je v letu 2024 zelo relevantna, toda zaman boste zrli v zaslone, mediji o njej v glavnem ne bodo črhnili ne bele ne črne.

Kako človek živi s seboj in o vrednosti

Včeraj sem imel predavanje za starše in učitelje. Predstavil sem knjigo Sočutna šola in napovedal skorajšnji izid njene dvojčice Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev. Govoril sem o tesnobi, strahu, sočutju, o vrednosti, o tem, kar je vredno v naših življenjih. Govoril sem o pomenu dobrih medsebojnih odnosov, o altruizmu, bližini drugega in preseganju sebičnosti. Naredil sem uvod v razmišljanje, kako živi človek s seboj – tudi z drugimi, seveda –, ko skuša odgovoriti na temeljno eksistencialno vprašanje, kaj je najpomembnejše in najvrednejše v življenju, kaj je tisto, za kar se velja boriti.

Emma Watson za to, kar je zares vredno v življenju

Ves svet pozna mlado igralsko zvezdo Emmo Watson. Poznajo jo zlasti mladi ljudje, in sicer kot Hermiono Granger iz serije filmov o Harryju Potterju. Takrat je bila najstnica, pred časom pa je v nekem razgovoru za medije povedala, da vsaj za nekaj časa odstopa od igranja. Njeno izjavo lahko doživimo kot šok, saj je zelo nepričakovano, če uspešna, slavna in verjetno zelo bogata igralka izjavi, da ne namerava več igrati. Vredno razmisleka.

Kaj pomeni imeti dušo

V filmu Gospodar prstanov: Bratovščina prstana (Peter Jackson, 2001) vidimo prizor, ko se Frodo (Elijah Wood) in Samo (Sean Astin) odpravita na pot. Zapuščata domači kraj, Samo se v nekem trenutku ustavi in reče: če naredim še en korak, bom dlje od doma, kot sem kadarkoli bil. Vidimo oba hobita, vidimo jasno mejo na polju, ki jo zaznamuje ločnica med rjavo in zeleno barvo (rjava je bržčas pšenica, zelena je koruza), tam pa je tudi strašilo.

Vrvež v glavi

Če knjiga Vzgajanje otok v kulturi zmagovalcev ne bi bila že postavljena, bi vanjo vsekakor vključil poglavje o filmu, ki smo si ga ogledali. Njegov naslov je Vrvež v moji glavi 2 (Inside Out 2, Kelsey Mann, 2024).

Svoboda in dostojanstvo ljudi

Preprosto pravilo pravi, da ni dobro voziti avtomobila, ali letala, rakete, podmornice, ladje, tankerja, pod vplivom alkohola. Ali da ne smeš uporabljati modrih luči, če nisi vozilo za spremstvo ali vozilo s prednostjo. Dolgoročno pa je nemogoče reči, da se bo čisto vsak človek vselej držal takih preprostih pravil. Obstaja zanimiva vez med svobodo ljudi, pravili in njihovim dostojanstvom.

Tekoča osebnost za nenehno samopreseganje

Rimski pregovor pravi: »Če ne veš, v katero pristanišče želiš priti, te tja ne bo ponesel noben veter.« Pomembno je torej nekaj vedeti o pristanišču, bržčas ni kar vsako pristanišče dovolj dobro, želeti priti vanj in izbrati ugoden veter. Vse troje mora biti harmonično povezano. To je kot v boromejskem vozlu: odvzemite en element in vse skupaj postane nemogoče. Natančneje: človekova psihična stabilnost, odvisna od pravilnega medsebojnega razmerja vseh treh registrov, se zruši. Najpomembnejše in nekoliko paradoksno pri tem pa je, tu je Lacan res izjemen Freudov učenec, da simptomi kot četrti obroč lahko držijo skupaj celo okvarjeno strukturo treh obročev. Nikakor torej ni nujno, da želijo ljudje kaj spremeniti, ko se ruši njihova psihična stabilnost, ker ne vedo, v katero pristanišče bi radi, se odrekajo svoji želji ali pa se prepuščajo napačnemu vetru. Lahko se oklepajo simptomov, ki delujejo kot stabilizacijski elementi, ko je osnovna struktura okvarjena, namesto da bi raziskali in analizirali, kot je predlagal Lacan, odnos med jouissance in tremi registri (simbolno, imaginarno, Realno). Oboje je tudi ključni razlog, ki pojasni, zakaj sem napisal knjigo z naslovom Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, ki je že nared za tisk.

Znotraj avtokratskega uma

Vedno obstajajo dobre, moralne, etične, inteligentne, razumne ideje, ki jih nekateri ljudje dojamejo kot nevarnost. Morda je osupljivo spoznanje, da ne obstaja nujnost, da dobre, pametne, razumne ideje nujno prepoznajo kot take. In tudi če jih prepoznajo, si jih lahko razložijo kot nevarnost. Včasih se tako zdi, kot da hočejo, zlasti če imajo oblast in moč, ustvarjati kaos, spravljati druge ljudi v težave, povzročati konflikte in napetosti, kot da prepoznavajo v takem delovanju nekakšne bizarne koristi zase. Resnično, živijo ljudje, med njimi so pomembni zlasti najrazličnejši voditelji, za katere lahko dokažemo, da hočejo ekstremizem, da želijo, da se dogajajo katastrofe, da so ljudje v stiskah, da trpijo in čutijo bolečino.

Pomen intuitivne psihologije v svetu skrajne desnice

Vsak človek razume, če rečem, da ima vsakdo pravico govoriti neumnosti – denimo v svoji dnevni sobi. Kako pa je s tem v javnosti? Zdi se, da je tudi v jasnosti vse bolj dovoljeno govoriti neumnosti, ne da bi kdo utrpel kakršnekoli posledice. Kaj se je spremenilo?