Preprosto pravilo pravi, da ni dobro voziti avtomobila, ali letala, rakete, podmornice, ladje, tankerja, pod vplivom alkohola. Ali da ne smeš uporabljati modrih luči, če nisi vozilo za spremstvo ali vozilo s prednostjo. Dolgoročno pa je nemogoče reči, da se bo čisto vsak človek vselej držal takih preprostih pravil. Obstaja zanimiva vez med svobodo ljudi, pravili in njihovim dostojanstvom.
Naslednji teden imam predavanje za starše in učitelje. Govoril bom o zasvojenostih v sodobnem svetu. Natančneje: razmišljal bom o nekem pravilu. Razumeti ga je mogoče celo kot nasvet ali kot svetilnik, morda celo kot zvezdo Severnico.
Za Severnico rečejo tudi, da je nebesna oporna točka, ki jo s pridom uporabljajo popotniki, da se ne zgubijo ali da ne zaidejo s prave poti. Predaval bom o ljudeh kot svobodnih popotnikih skozi življenje. In o nekem pravilu, kot rečeno.
Razmišljal bom o načelu, da je velika prednost preprostih pravil, da so razumljiva in enostavna za uporabo. Navezal se bom na sedaj klasično delo, ki ga je spisal Skinner: Onkraj svobode in dostojanstva. Psihologova radikalna ideja je, da je svoboda za ljudi problem, ne rešitev.
Obstaja zanimiv paradoks, povezan s pravkar zapisanim. Življenje namreč nikakor ni podobno igri šaha, ki izhaja iz zelo preprostih pravil, ki so enoznačno določljiva in vsak igralec jih natančno pozna.
Za življenje so značilne negotovosti, nedoločenost, različnost, možnost nesporazumov, nekonsistentnosti, paradoksi, aporije. Značilni so občutki, značilna so čustva, značilna je intuicija, značilna je zavest o človekovi končnosti, smrtnosti, staranju, minevanju časa, značilna so prepričanja, pravilna ali napačna, je skoraj vseeno, verjetja, mnenja, zgodbe, pripovedovanje, iluzije, tesnoba, bolečina, trpljenje, strahovi etc.
Življenje samo po sebi ne pomeni nič. Potrebuje interprete, razlagalce, potrebuje zgodbe, pripovedi, interpretacije. Potrebuje razlage razlag, interpretacije interpretacij.
Prav tu pride do izraza načelo o uporabnosti preprostih in vsem razumljivih pravil.
Spoznali smo, da je človek nujno razlagalec sveta, sebe in samega razlaganja. Gotovo je pri tem smiselno in učinkovito, če so razlage čim bolj resnične. Vse lepo in prav, če razlagalec ne slepi samega sebe, če se ne vara, če se drži preprostega pravila, naj spozna resnico.
Pravilo pravi, da ni dobro, če razlagalec slepi samega sebe, če verjame v nekaj, kar ne obstaja. Vsakdo pa ve, da je prav taisti človek zlahka zmožen slepiti natanko samega sebe in verjeti v nekaj, kar ne obstaja. Zmožen je verjeti, da nekaj obstaja, biti celo iskreno prepričan, da je to res, a tisto kljub vsemu ne obstaja.
Tudi to spoznanje je preprosto. Človek naj ne bi slepil sebe, pa vendar je nagnjen k temu, da se slepi. Zakaj se slepi?
Morda je ključni razlog, da ljudje slepijo sebe, ta, da je spoznavanje resnice dolgotrajno, zahtevno in drago početje. Terja branje, raziskovanje, preverjanje dejstev, kritično interpretiranje. Neprimerno manj zahtevno je usvajanje mnenj, klišejev, propagande, puhlic, žargona ali novoreka.
Torej je še vedno res, kar je nekoč izjavil harvardski psiholog B. F. Skinner: dragi ljudje, svoboda je vaš največji problem.
In je imel prav. Nekateri ljudje izkoriščajo druge ljudi, češ da so svobodni in da lahko mislijo karkoli in imajo kakršnakoli mnenja, da lahko z njimi delajo, kar pač delajo. Pomislite samo na starše, ki vzgajajo svoje otroke, kot se jim zahoče in skladno s tem, v kar verjamejo, ne da bi jih kdo pri tem nadzoroval in preprečeval morebitno škodo, ki jo zlahka povzročajo tudi takrat, ko imajo sicer najbolj plemenite želje in najboljšo motivacijo.
Če bi uvedli strogi družbeni nadzor nad vedenjem ljudi, bi bili taki posamezniki hitro odkriti in onemogočeni. Skinner je zato iskreno verjel, da sistem strogega nadzora vedenja omogoča nagrajevanje poštenega in odgovornega družbenega vedenja.
Psihologi so že zdavnaj dokazali, da je najbolj učinkovit način spodbujanja moralnega in odgovornega vedenja ljudi pozitivno nagrajevanje, ne pa kaznovanje. Tudi upoštevanje zelo preprostih pravil potrebuje nagrajevanje.
Vsakdanje življenje pa poteka tako, da se majhni negativni dogodki (mikrokazni) po navadi pojavljajo pogosteje kot pozitivni, ljudje poročajo, da doživljajo več manjših težav kot majhnih nagrad ali užitkov, na splošno se negativnih izkušenj spominjajo bolj živo in dlje, kar lahko ustvari občutek, da se kazen zgodi pogosteje, tudi če se ne zgodi. Tudi na delovnih mestih se korektivne povratne informacije ali kritike pojavljajo pogosteje kot pohvale.
Ljudje smo po navadi bolj samokritični kot samonagrajujoči, naši notranji dialogi se pogosteje nagibajo h kaznovanju in ne k nagrajevanju. Navadimo se na vse skupaj, prepričani, da tako pač je na tem svetu.
Le da ni nobene nujnosti, da je tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar