Ves svet pozna mlado igralsko zvezdo Emmo Watson. Poznajo jo zlasti mladi ljudje, in sicer kot Hermiono Granger iz serije filmov o Harryju Potterju. Takrat je bila najstnica, pred časom pa je v nekem razgovoru za medije povedala, da vsaj za nekaj časa odstopa od igranja. Njeno izjavo lahko doživimo kot šok, saj je zelo nepričakovano, če uspešna, slavna in verjetno zelo bogata igralka izjavi, da ne namerava več igrati. Vredno razmisleka.
Zakaj bi oseba, ki je vzor številnim mladim ljudem, saj je uspešna, slavna, občudovana in natanko taka, kot si marsikdo samo želi – lepa, vitka, inteligentna, prijazna, samozavestna –, nenadoma prenehala z dejavnostjo, ki ji je omogočila tako slavljeni in idealizirani uspeh?
Ali pa je njeno izjavljanje še pomembnejše od njene uspešnosti, kajti natančno razumevanje argumentov, ki jih naniza v pojasnilo, nam omogoči globok vpogled v nekaj, kar marsikdo čuti, a o tem ne upa glasno spregovoriti. Na kaj mislim?
Mislim na to, kar pove Emma Watson v nadaljevanju: Tako sem vesela, da sem [odstopila od igranja], ker imam občutek, da imam svoj glas in ustvarjalni prostor ter suverenost, in sicer na način, za katerega mislim, da ga prej nisem imela – več avtonomije.
Ključna je beseda avtonomija, ki pomeni samostojnost in neodvisnost. Zakaj je ta tako zelo pomembna?
Pomembna je za vsako človeško bitje, in sicer zato, ker vsaka krnitev avtonomije pomeni večjo odvisnost od nekoga drugega. Videti je, da ljudje ne želijo biti odvisni od drugih ljudi. Do določene mere sicer vselej so, saj nihče ni otok in ne more živeti sam, povsem neodvisno od vsakega drugega človeka, toda v izjavljanju Emme Watson je vendarle zrno resnice.
Obstaja namreč izkušnja avtonomije, trenutek, ko se človek zave, kako dobro je, da je nekaj naredil tako, da je sledil svoji želji. Mislim na strogo razumevanje tega, pri čemer vztrajata Freud in Lacan vse življenje: človek je zares kriv le tega, da popušča glede svoje želje.
Ko človek tako popušča, daje prednost željam drugim ljudi, njihovim pričakovanjem, interesom in celo zahtevam. Včasih je tako vedenje sicer na mestu in je koristno, toda včasih je preprosto povsem zgrešeno in škodljivo.
Emma Watson: Tako sem vesela, da sem si dovolila, da so stvari za trenutek neurejene in da sem si res dovolila, da nisem vedela [kaj bo sledilo], ker vem, da sem prišla k sebi, in tega ne bi zamenjala za nič.
Ali ne pomeni, da človek končno pride k sebi, natanko tega, kar sem zapisal zgoraj? Da si končno dovoli imeti lastno željo, ji slediti in prenehati ugajati drugim oziroma njihovim željam? Ali ni to najpomembnejša stvar na svetu, kot pravi mlada igralka, ko reče, da tega ne bi zamenjala za nič na svetu?
Kaj ti bo torej ves denar tega sveta in vsa slava in vsa uspešnost, če nisi sam s seboj, če ne govoriš s svojim glasom, če nenehno popuščaš, se udinjaš drugim, da bi bili zadovoljni, da bi bil mir v hiši, obenem pa sanjaš, da boš tako vendarle nekega dne čudežno uspel?
Emma Watson: Dobim sedež v prvi vrsti [z] nekaterimi najuspešnejšimi, najlepšimi, neverjetnimi ljudmi na svetu.
Tako končno pristaneš na vrhu gore, od koder ni več poti naprej. Sediš v prvi vrsti, okoli tebe so še drugi uspešni in slavni in bogati ljudje, zato si misliš: to je to. A ni, kajti nekaj si spregledal.
Emma Watson: Ko imaš ta sedež, postane zelo, zelo jasno, da ni prav nobene stopnje uspeha, ki bi te kakorkoli osrečila ali zadovoljevala, če ti ni všeč to, kar si, ali če ne uživaš v tem, kar počneš, ko te nihče ne gleda.
Morda je največja zabloda in iluzija, ki jo ima lahko človek v svojem življenju, ta, da verjame, da bo prizadevanje, da bi splezal na vrh, nekako magično in samo od sebe prineslo še srečo in občutek notranjega zadovoljstva.
Saj človek lahko doseže notranji mir, občutek izpolnjenosti, samospoštovanje in občutek, da je to, kar počne, vredno in dobro, a ne, če je treba za vse to odstopiti od svoje želje in prepustiti avtonomijo drugim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar