Vedno obstajajo dobre, moralne, etične, inteligentne, razumne ideje, ki jih nekateri ljudje dojamejo kot nevarnost. Morda je osupljivo spoznanje, da ne obstaja nujnost, da dobre, pametne, razumne ideje nujno prepoznajo kot take. In tudi če jih prepoznajo, si jih lahko razložijo kot nevarnost. Včasih se tako zdi, kot da hočejo, zlasti če imajo oblast in moč, ustvarjati kaos, spravljati druge ljudi v težave, povzročati konflikte in napetosti, kot da prepoznavajo v takem delovanju nekakšne bizarne koristi zase. Resnično, živijo ljudje, med njimi so pomembni zlasti najrazličnejši voditelji, za katere lahko dokažemo, da hočejo ekstremizem, da želijo, da se dogajajo katastrofe, da so ljudje v stiskah, da trpijo in čutijo bolečino.
Ameriška zgodovinarka in novinarka Anne Applebaum je napisala knjigo z naslovom Autocracy, Inc: The Dictators Who Want to Run the World, izšla je julija letos pri založbi Doubleday (2024). To je knjiga o mreži sodobnih avtokratičnih držav in njihovih voditeljev, ki sodelujejo in ne delijo idej, zamisli in predstav o svetu, ki so sicer značilne za sodobne demokratične liberalne države. Zakaj je njena knjiga pomembna in zakaj je vredno znova premisliti, kdo v resnici hoče voditi ta svet in ga do določene mere tudi zares vodi?
Sodobne avtokracije, pravi avtorica, niso zlobne države, ki jih vodi en sam zlobni diktator, kakršna sta bila Hitler ali Stalin. Ne, to so države, ki jih vodijo omrežja ljudi, ustanov, institucij, podjetij, finančnih struktur, nadzornih tehnologij in profesionalnih propagandistov. Take mreže se povezujejo v super velika omrežja, razpredena po vsem svetu.
Zanje je značilno zlasti to, da ne poznajo in ne prenesejo jezika demokracije, poudarja Anne Applebaum. Zanje so ideali egalitarnosti, solidarnosti, enakopravnosti, vladavine prava, transparentnosti in odgovornosti povsem nični in nepomembni.
Ljudje, zaverovani v avtokratsko delovanje, verjamejo tudi, da je avtokratsko vodenje garant stabilnosti, reda in celo napredka, medtem ko so po njihovem prepričanju liberalni načini življenja polni nasilja, nevarnosti, zmedenosti, različnosti in vedno novih drugačnosti, ki vodijo v stalne konflikte in razhajanja in nesporazume in rušenje meja, tabujev in samega reda, kar pa nikakor ne more biti dobro; tako verjamejo.
Za Putina je tako, denimo, Evropa nevarna, degenerirana, nihilistična, njene vrednote, po katerih živijo državljani, pa so skrajno problematične, ker so nemoralne, zato naj bi končno napočil čas, da temu svetu zavladajo drugačne vrednote, to so tiste vrednote, v katere verjamejo on in njemu podobni avtokrati.
Ljudje, ki se zavzemamo za naštete ideale, ljudje, ki se zavzemamo za nehierarhična družbena razmerja, za inkluzivnost in odprtost, za skrb za drugega, za sočutne skupnosti, smo zanje sovražniki, neverniki in manjvredni ljudje, vsekakor pa nas dojemajo kot nevarnost.
Pomembno je, da so ljudje, ki skrbijo za avtokratska omrežja, izjemno bogati in premožni. To so milijarderji z dostopom do zmogljivih sodobnih tehnologij, s katerimi je mogoče nadzorovati vse ljudi, ki živijo na tem planetu, zbirati informacije o njih in jih po potrebi zatreti, onemogočiti ali preprosto odstraniti, tako kot se pač odstrani nevarnost oziroma sovražnika. Hitler je bil proti njim pravi vajenec.
Zgodovina nas uči, da je naivno misliti, da so humanistične pridobitve človeštva, kot so demokracija, egalitarnost, inkluzivnost, pravičnost, nehierarhičnost, svoboda, trajne, univerzalne pridobitve, ki jih želijo vsi ljudje po vsem svetu in bodo nekoč prevladale.
Ali je potemtakem mogoče, da bo prevladala avtokracija? Upamo, da ne bo. Poglejmo na primeru.
Znotraj avtokratskega uma je močno razširjeno razmišljanje v slogu: Jaz lahko delam, kar hočem, tu, tam, kjerkoli.
Pred nekaj leti je tako ruska vojska mirno vdrla na ozemlje druge države, češ da mora tam izvesti »posebno operacijo«. Nekaj dni nazaj je izraelska vojska vdrla na ozemlje Libanona, češ da mora izvesti »omejeno kopensko operacijo«. Iran je poslal nekaj dni kasneje v povračilo nad Izrael skoraj dvesto raket. Kaj se dogaja?
V strahu pričakujem, da bo sosed kmalu vdrl v mojo hišo, češ da je svoboden, da dela, kar hoče, in da mora v moji hiši izvesti »posebno omejeno operacijo«.
Lahko bi namreč razmišljali takole. Če lahko države vdirajo v druge države, če to lahko dela Putin, ves svet pa bolj ali manj samo opazuje dogajanje, ker je nemočen, ni povsem nemogoče, da bi tudi posamezniki začeli razmišljati podobno. Ko padejo določeni standardi vedenja in delovanja, lahko namreč padejo za vse. In če se malo pošalim, nenadoma nisem čisto prepričan, kdo v sosedstvu morda že razmišlja, da sem terorist, liberalna nevarnost, ki jo je treba ustaviti.
Seveda pa lahko tako razmišlja samo nekdo, ki je že izjemno bogat, močan in vpliven, vpleten v avtokratska omrežja, sicer je zgolj patetičen.
Vzporedno razmišljam o nekem drugem problemu, ki terja inteligentno rešitev.
Sprašujem se, kako ostati pameten v svetu, kakršen trenutno obstaja.
Gerd Gigerenzer zapiše v knjigi z naslovom How to Stay Smart in a Smart World (str. 170) tole: Množični nadzor bo ustvaril znatne količine napačnih podatkov in lažnih obtožb, a ko bo sistem vzpostavljen, se bodo ljudje naučili živeti s temi težavami in jih zaobiti. Novorek (angl. newspeak) bo pomagal spremeniti mišljenje. Nadzor je varnost. Svoboda je nevarnost. Sčasoma bo večina državljanov o svojem novem avtokratskem svetu razmišljala kot o pravičnem in prikladnem, kot o gospodarskem napredku in varnosti, ne kot o izgubi svobode.
Avtokracija torej ne pomeni nujno samo delovanja oblastnikov v Rusiji, na Kitajskem, v Severni Koreji in drugje, temveč je tudi nevarnost v liberalnem svetu. Zadeva je zelo zapletena.
Mahoma pomislim na Sokrata, ki je prijazen atenski državljan, spoštljiv do državnih zakonov in pravil. Pa vendar ga nenadoma obtožijo, da kvari mladino. Kako jo kvari? Z razmišljanjem. Torej je nevarno razmišljanje, ne to, da se domnevno ne drži pravil ali da krši ustavo.
Razmišljanje je nevarno. Zakaj? Kant odgovarja: ubogaj in drži se pravil, potem pa razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor hočeš. Torej sklepam, da bo razmišljanje nevarno vselej in povsod, ne le v avtokratskih režimih. In ker je razmišljanje moja dolžnost, sem svoboden, da razmišljam o čemerkoli in kolikor dolgo hočem, s tem pa vselej tvegam, čeprav živim v demokratičnem liberalnem svetu.
Se ljudje, ki so na vrhu družbenih hierarhij, držijo istega spoznanja? So svobodni, da razmišljajo? Sploh želijo biti svobodni in ali hočejo razmišljati?
Morda hočejo nadzor, toda imeti nadzor ni isto kot biti svoboden v razmišljanju, brez takega razmišljanja pa družbeni ali civilizacijski napredek preprosto ni mogoč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar