Zlu se je treba upirati na vsakem koraku in z vsemi močmi. Najbolje je, če se mu ljudje upirajo skupaj. Kajti če ni Boga, je vse dovoljeno, pravijo. Tako pravijo tudi nekateri teroristi, ki trdijo, da jim je Bog naročil vojno zoper nevernike. Vojn zoper nevernike zato ni malo. In zgodovina dokazuje, da je vse dovoljeno šele takrat, ko v imenu taistega Boga vodijo verske vojne – na primer trideset let. Ali pa takrat, ko preganjajo in kurijo pri živem telesu čarovnice ter dokazujejo drug drugemu, kateri Bog je bolj pravi. Kajti niso vsi pravi. Nekateri so, drugi pa niso. Ali pa je eden nad vsemi, vsi drugi pa so manjši in zato nepomembni. Vsi ljudje bi morali živeti pod enim dežnikom, dodajajo. Pod njim morajo biti poslušni enemu samemu Gospodu. Zlasti v sodobnem svetu, v katerem je čisto premalo prikimavanja mitu, da so današnji otroci indoktrinirani v prevzemanje gejevskih in transspolnih identitet, premalo pa je tudi družbenih gibanj za dolgoročno krščansko prevlado nad vladami in družbo.
Torej smemo sklepati, da bi morali biti ljudje poslušni. Denimo Bogu. Najprej je kajpak dobro določiti, kateri je Pravi. Kdo bo določil? Saj določajo že dolgo časa – in se spopadajo med seboj. Vsakdo izmed njih znova in znova zatrjuje, da je poslušen prav – Gospodu. Spopadanje pa ne preneha, dokazovanje, kateri Bog je pravi, takisto ne. Čista zmeda. Bolj kot smo poslušni, manj je jasno, komu slediti.
Problem je že v tem, da Bog molči. Torej mora nekdo povedati, kaj domnevno pove. Človek. In potem ljudje niso več poslušni Bogu, temveč so poslušni temu človeku, ki jim govori, kar naj bi govoril Bog. Ta človek je nekakšen prevajalec in sel sočasno. Bog namreč ne govori, zato pa izbere nekoga, da govori v njegovem imenu. Nima jezika in drugih organov, da bi lahko govoril. In ne pošilja znakov ali signalov. Pošiljajo jih ljudje. Na primer sami sebi. Ker verjamejo, da jim nekaj sporoča sicer molčeči Bog.
Molčeči Bog ne more ničesar povedati. Povedo si ljudje. In si dejansko povedo. Bog ni napisal nobene knjige, napisali so jo ljudje. Tako kot napišejo slabe zakone, poskrbijo za nepravične družbene strukture in izčrpavajoče, nemoralne in neetične, toksične medsebojne odnose.
Vsemu temu se je treba upirati, ker ni dobro. Zlo namreč lahko razumemo kot dejanja, ki povzročajo nepotrebno škodo ali trpljenje. Za taka dejanja se, zopet, odločajo ljudje, ne Bog. Lahko pa se odločajo tudi v imenu Boga, češ da so mu poslušni. Zlo tako lahko razumemo tudi kot kršitev moralnih dolžnosti ali pravil, ki jih ni postavil Bog, temveč so jih postavili ljudje. To pomeni, da lahko kršijo tudi lastne zakone in lastna pravila, če se tako odločijo. To delajo že od nekdaj. Zakaj bi bilo jutri kaj drugače, se bo čez noč kaj čudežno spremenilo?
Ne bo se. Tudi jutri bodo živeli ljudje s pokvarjenim moralnim značajem. Prav tako bodo živeli nekateri ekstremno antisocialno in psihopatsko naravnani ljudje, ljudje z malo empatije in ljudje brez sočutja, zato se ne bodo odzivali na trpljenje in bolečino drugih, kot se že sicer ne. Nekateri se še na svoje trpljenje ne odzivajo, ker se ne znajo. In drugi ljudje bodo še naprej kršili družbene norme in vrednote.
Od nekdaj razumejo ljudje zlo kot nasprotovanje božanski volji ali kozmičnemu redu, govorijo o grehu, demonskih vplivih ali karmičnem neravnovesju. Nič novega, to že poznamo.
Prav tako dobro vemo, da razlika med dobrim in zlim ni vedno jasna. Pogosto zahteva natančno preučitev več dejavnikov, vključno z nameni, s posledicami, kulturnim kontekstom in z etičnimi okviri. Čeprav morda ni splošnega soglasja o vseh moralnih vprašanjih, ima nenehen dialog o etiki in naravi zla ključno vlogo pri oblikovanju naših individualnih in kolektivnih moralnih kompasov.
Dialog, ne pa poslušnost Bogu torej. Razmišljanje, ne poslušnost. Morda celo kritično razmišljanje, nikakor pa ne poslušnost.
Strah me je poslušnih ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar