Ko je zaupanje med ljudmi nizko ali pa celo močno načeto, so čustveni učinki uničujoči. Čustvena bolečina zelo ovira vzpostavljanje ali vzdrževanje medsebojnih odnosov, pogosto pa jih celo onemogoča.
Doživljanje vsakdanjega sveta, zlasti tega, kar imajo med
seboj politiki in nekateri pripadniki družbenih elit, me vse bolj navdaja s
skrbjo. Pogosto se namreč ne morem znebiti vtisa, da ti ljudje ne marajo drug drugega,
da se celo sovražijo, da so tako polni želje po moči in oblasti, denarju in vplivu,
da se ne morejo obnašati drug do drugega tako, kot bi se morali.
Ljudje smo sicer tujci drug drugemu, nihče ne more stopiti
iz svojega simbolnega vesolja in vstopiti v drugega, prav zato pa potrebujemo
mostove, ki jih lahko gradimo. In če smo čisto natančni, je človek v najboljšem
primeru most. Najboljše, kar človeško bitje lahko naredi v svojem življenju,
je, da postane most. In najslabše se dogaja, ko se ljudje obnašajo, kot da je
ključno v življenju biti »uspešen posameznik«, ločen od drugih »uspešnih posameznikov«,
medtem ko za maskami take »uspešnosti« pogosto tičijo občutki osamljenosti,
tesnobni občutki in občutki medsebojne odtujenosti, čustvena bolečina, porazno
nizko zaupanje v druge ljudi.
Že dolgo poznamo paradoks, ki je ta: na zunaj je videti,
da ima človek pod nadzorom tako samega sebe kot svoje življenje, da je
zadovoljen s seboj, v notranjosti pa vre, saj je zaskrbljen, nenehno dvomi vase
in je tesnoben. Navajen na vedenje, ki ga naddoločajo ponotranjene zahteve,
po navadi še iz otroštva, češ kako pomembno je, kaj porečejo o njegovem vedenju
in delovanju drugi, skrbi za zunanje vtise, zunanje podobe, maske in podobne
reči, toda paradoks je, kot rečeno, velik. Zunanjost pokriva notranjost, kjer
se dogaja bistveno. Človek bi rad videl, da bi bilo bistveno to, kar je videti
na zunaj, toda na žalost ni.
Žargonski izraz za anksioznost, o kateri govorim, je »funkcionalna
anksioznost«.
To je anksioznost ljudi, ki so pogosto zelo opazni, produktivni in delujejo
tako, da se drugim ljudem zdi, da so perfekcionisti. V resnici zgolj
pretiravajo, saj jih nekaj žene. Ker jih žene, se izčrpavajo, toda v kulturi
zmagovalcev in dela je tako izčrpavanje videti kot vrednota. Le da ni.
Ljudje, obremenjeni in gnani z zahtevami, ki jih niti ne
poznajo dobro, so izčrpani, tesnobni in notranje nemirni. Vsega tega na zunaj
ni videti, ker se trudijo, da nihče ne bi opazil, kaj se dogaja z njimi v
resnici.
Obstajajo torej maske ljudi, ki se drugim ljudem prikazujejo
kot visoko produktivni, učinkoviti in celo perfektni, a so v resnici na robu duševnega
zdravja, včasih so celo razvaline, polne zaskrbljenosti in tesnobe, ki načenja
tudi telesno zdravje. Ne poznajo notranjega miru, ker so gnani k nenehnemu delovanju,
in se ne ustavijo.
Zunanje maske takih ljudi so večno nasmejane, ker morajo
dajati vtis zadovoljnih ljudi. Druge ljudi naj bi preslepili, da se za maskami
skriva množica pozitivnih lastnosti, sposobnosti in zmožnosti. Zelo pomembno je
namreč slediti zahtevam, ki terjajo od človeka, da se drugim ljudem prikazuje
kot nekaj pozitivnega, dobrega, nekaj takega, kar bi veljalo posnemati, nekaj,
čemur naj bi drugi ljudje sledili. Taki ljudje se prikazujejo kot idoli,
vzorniki in ideali.
Lahko so visoko produktivni, zagnani in nenehno usmerjeni nekam
naprej, v lepšo prihodnost. Ljudem govorijo, da je treba iti vedno naprej, karkoli
že to pomeni. Vsega mora biti več in usmerjeni morajo biti naprej. To so ljudje,
ki vedno izpolnjujejo svoje obveznosti, zato pričakujejo, da jih bodo imeli
drugi ljudje radi in jih bodo nagrajevali.
Veliko tega se tudi zares zgodi, le da je za maskami množica
simptomov, ki se jih ne sme videti. Bleščeča zunanjost tako prekriva zlasti
čustveno izčrpavanje, tesnobo, notranjo gnanost k zadovoljevanju zunanjih
družbenih pričakovanj in standardov. Za maskami se skriva nezadovoljstvo, zlasti
pa se skriva nenehno primerjanje in tekmovanje z drugimi. In najpomembnejše:
orisani ljudje se na smrt bojijo zavračanja, kritike in refleksij tega, kar se
z njimi dogaja v resnici.
Najbolj trpko pri tem pa je, da ustvarjamo in na videz slavimo
družbeno življenje, v katerem igrajo tako pomembno vlogo videzi, za katerimi so
težave in problemi, s katerimi se soočajo številni ljudje, ne le elite, ki se počutijo
nenehno na robu, preobremenjeni, utrujeni, nesproščeni, nemirni in impulzivni,
ljudje, ki so pretirano zaskrbljeni, ljudje, ki se bojijo prihodnosti, perfekcionistični
ljudje, obremenjeni s pričakovanji po optimalnosti, ki so navznoter duševne
razvaline, medtem ko so duhovno vse bolj prazni.
Zakaj ne nagrajujemo bolj vedenja ljudi, ki niso travmatizirani
in so predani ljubezni do sebe, sočutju in skrbi za drugega?
Ni komentarjev:
Objavite komentar