Dovolj sem star, da lahko povem nekaj o celotni življenjski izkušnji. Po desetletjih psihološkega dela in srečanj z nekaj tisoč ljudmi, ki so mi pripovedovali, kako se nikoli ne počutijo dovolj dobro, delajo, kar jim svetujejo, pa so še vedno nesrečni in osamljeni, imajo vse, kar so kadarkoli želeli dobiti, a niso srečni in izpolnjeni, se pretvarjajo, da so nekdo, čeprav obenem vedo, da ravno to niso, lahko sklenem, da obstaja globok razkol med zunanjimi dokazi naše sreče in izpolnjenosti ter notranjim, pristnim, nepotvorjenim doživljanjem lastnih eksistenc.
Delam sicer, kar je treba narediti, sreče pa od nikoder – zakaj ne deluje? Ne deluje le pri meni, ker sem butast in neumen in nesposoben? Je z drugimi ljudmi kaj drugače?
Najnovejše raziskave kažejo, da so Slovenci in Slovenke tik pod vrhom držav, v katerih živijo najbolj zadovoljni in srečni ljudje tega sveta.
Saj res ni težko biti zadovoljen in srečen. Ozreš se okoli sebe in ti je takoj jasno, kaj je treba narediti, da bi bil tak: postani uspešen, bogat in samouresničen. Ni pomembno, da je to mit, pomembno je verjeti vanj. To je tako kot s tisto pregovorno podkvijo, ki odganja zlo, tudi če v njeno delovanje ne verjameš. Zadeve torej objektivno delujejo, je pa vendarle dobro še verjeti vanje. Za vsak primer.
In potem deluje. Nič čudnega torej, da raziskave potrjujejo premike, ki dokazujejo, koliko več ljudi v Sloveniji je danes srečnih in zadovoljnih z življenjem. Torej ni tako zelo težko, da ne rečem nemogoče postati srečen, kot se včasih zdi.
Vsakdanje zavedanje življenja in sveta okoli nas že dolgo zajema neoliberalno naslavljanje na ljudi, da so lahko srečni, da je prav, da skušajo postati srečni, in da je dobro, če želijo biti srečni. Zapletene in včasih zelo kompleksne nianse srečnega uživanja življenja, ki terjajo psihološko in filozofsko zahtevne koncepte, so lahko koristne za resnično razumevanje zamisli o sreči in zadovoljstvu, pogosto pa naletimo s takim razmišljanjem zgolj na strokovnjake za srečo, ki nam ponujajo preproste nasvete in vodnike, ki naj bi nam domnevno spremenili življenja in tlakovali pod k sreči. Moje vsakdanje delo je tako na zelo zanimive načine vpeto v koordinate takih nasvetov in raziskovalnih dokazov, kako zelo srečni in zadovoljni smo.
Resnično, v sodobni družbi smo okoli sreče zgradili dovršeno in delujočo, učinkovito mitologijo – prijazno pripoved, ki nakazuje, da je zadovoljstvo mogoče doseči s predpisano formulo uspeha, dosežkov in materialnih pridobitev. Ta sodobni mit je ustvaril paradoksno past, v kateri posamezniki neprestano lovijo izmuzljivo stanje bivanja, nato pa pogosto odkrijejo, da sledenje družbenemu načrtu za srečo praviloma vodi v globok odklop in razočaranje. Zadeva namreč vendarle ni tako preprosta, kot bi morda radi, če verjamemo v mit o sreči.
Pričevanja neštetih posameznikov razkrivajo skupni vzorec: kljub temu da se držijo družbenih pričakovanj – zagotavljanje prestižne kariere, kopičenja bogastva in ohranjanja ustreznega družbenega videza, pripetega na zdravo in športno telo, ki ga je videti že od daleč –, se mnogi znajdejo v nerazložljivi praznini. Ta razširjeni pojav nakazuje, da je naše kolektivno razumevanje sreče vendarle v osnovi napačno. Uspeh in srečno življenje smo namreč zamenjali za pristno izpolnitev in ustvarili generacijo posameznikov, ki so materialno bogati, a duhovno obubožani.
Performativni vidik sodobnega življenja to krizo še povečuje. Družbeni mediji in kulturni pritiski vztrajno, včasih tudi nepopustljivo zahtevajo, da drug drugemu predstavljamo skrbno urejene različice sebe, kar vodi do bolečega razkola med našim pristnim jazom in našimi javnimi osebnostmi, ki jih skušamo oblikovati na predpisane načine. To nenehno pretvarjanje ne izčrpava le naših čustvenih virov, temveč nam tudi preprečuje, da bi vzpostavili pristne povezave z drugimi, ki so podobno zamaskirani. Sočutja je zato bistveno manj, kot bi ga lahko bilo.
Morda je najbolj zahrbten vidik tega mita o sreči njegova implicitna obljuba, da če sledimo predpisani poti in se še vedno počutimo neizpolnjene, mora biti napaka v nas samih. To samoobtoževanje ustvarja krog sramu in neustreznosti, kar nas še bolj oddaljuje od pristnega veselja. Resnica je, da standardizirani recept za srečo ignorira globoko osebno in pogosto vijugasto naravo človeške izpolnjenosti.
Številni ljudje mi tako pripovedujejo o lažeh, ki jih poslušajo iz dneva v dan. Prva laž je, da niso dovolj dobri. Da se torej ne znajdejo v življenju, da niso zadovoljni in srečni, ker preprosto niso dovolj vredni, da bi bili, morda pa so tudi preveč leni. Druga laž, ki jo poslušajo, pravi, da morajo močneje sanjati, da bi postali uspešni, da bi morali postati podjetni in učinkovitejši, da ne rečem optimalni, kajti brez podjetnosti ni slave, bogastva in moči. Močna volja je za kaj takega zato več kot potrebna. Tretja laž pa je, da morajo vse narediti sami, da se morajo potruditi in podvizati, kajti čas je denar in ga ne gre zapravljati v tri dni, na druge pa tudi ne gre preveč računati, saj je vsakdo svoje sreče kovač.
Ko se tako pogovarjam z njimi, se skupaj prebijamo do novih idej in zamisli. Razmišljamo, kako lahko živimo, če imamo občutek, da smo kljub vsemu že dovolj dobri in vredni. Kakšno življenje sledi?
Za take pogovore preberem marsikatero knjigo. Zadnja ima naslov Novi srečni človek: razumeti srečo na pravi način v svetu, ki jo razume narobe (New Happy : Getting Happiness Right in a World That's Got It Wrong, Penguin, 2024). Napisala jo je Stephanie Harrison.
Uvodoma zapiše to: Študije kažejo, da je perfekcionizem glavni vzrok za depresijo in tesnobo. Bolj kot cenite kopičenje stvari, bolj se vaše dobro počutje (angl. well-being) slabša. Prekomerno delo močno škoduje vašemu telesnemu in duševnemu zdravju. Zanikanje, kdo v resnici ste in kaj vam je pomembno, vodi v slabo počutje (angl. ill-being). Zasledovanje ciljev, kot sta slava in bogastvo, vam pogosto preprečuje izpolnitev vaših resničnih psiholoških potreb po pristnosti in povezanosti. Gledanje na življenje kot tekmovanje povečuje stres in osamljenost.
Resnično, prav posebej je vznemirljivo pogovarjati se z ljudmi, ki so globoko nesrečni, čeprav naredijo vse tako, kot je treba: poslušajo strokovnjake za srečo in zadovoljstvo, sledijo njihovim nasvetom, poslušajo jih, ko jim govorijo, kaj je treba narediti, da je človek srečen, upoštevajo jih – in ostajajo nesrečni. Kaj se dogaja?
Počutijo se osamljene, včasih imajo panične napade, nekateri so ves čas utrujeni in nimajo volje do življenja, drugi so izgoreli. Živijo pod pritiski, da bi bil vendarle že čas, da postanejo srečni, da so »dovolj stari«, a se vendarle pogrezajo v brezno, v katerem doživljajo lastno nevrednost, občutke krivde in občutek, da iz njih nikoli nič ne bo.
Zdi se jim, da je vselej še nekaj, kar jim uhaja med prsti, da je treba narediti samo še eno stvar in da je sreča za vogalom, le ujeti jo morajo. Nasveti pa ne pomagajo, sreče ni od nikoder, čeprav naredijo vse po priročniku.
Veliko je ljudi, ki so zgolj utrujeni in jim ni več jasno, zakaj sreče ni in ni, da nimajo občutka notranje izpolnjenosti, čeprav je na zunaj vse v redu.
Pot naprej zahteva radikalno ponovno oceno tega, kaj je smiselno življenje. To je relevantno zlasti v luči podnebnih sprememb in katastrofalnih dogodkov, ki so pred nami. Resnično zadovoljstvo morda res ne leži v doseganju predpisanih ciljev, temveč v sprejemanju našega pristnega jaza, priznavanju naše ranljivosti in spodbujanju pristnih povezav z drugimi, ki temeljijo na sočutju. Sodobni mit o sreči je treba nadomestiti z bolj niansiranim razumevanjem, ki priznava kompleksnost in individualnost človeške izpolnitve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar