Če knjiga Vzgajanje otok v kulturi zmagovalcev ne bi bila že postavljena, bi vanjo vsekakor vključil poglavje o filmu, ki smo si ga ogledali. Njegov naslov je Vrvež v moji glavi 2 (Inside Out 2, Kelsey Mann, 2024).
Vključil bi ga zato, ker izvrstno, čustveno prepričljivo, z veliko humanizma in psihološko natančno izriše dogajanje v glavi ali umu najstnice, ki pa ni le kratkotrajna in minljiva epizoda, imenovana puberteta, temveč je odpotovanje, izplutje iz pristanišča, začetno eksistencialno potovanje skozi življenje, v katerem se ljudem nenehno zastavljajo nova in nova vprašanja, kdo so v resnici, kako se vesti, kako se ne vesti, s kom živeti, kako živeti, kaj je prijateljstvo in kaj ni, kako uravnavati sebe, odnose in samo življenje, čemu slediti, kako biti kritičen, ustvarjalen in navsezadnje uspešen ali pa, raje, izpolnjen in zadovoljen.
Film je zlasti pripoved o tesnobi ali anksioznosti in o tem, kaj se začne dogajati v mladem človeku, ko ta vzame krmilo v svoje roke, vsi drugi občutki in vsa čustva pa so izgubljeni, upamo, da le začasno, ali pa stojijo ob strani in se nemočno sprašujejo, kaj se dogaja, ko zrejo v divji vrtinec, v katerem anksioznost sicer drži v rokah krmilo, skuša pomagati najstnici, v resnici pa ne obvladuje ničesar, saj se zgolj oklepa krmila in je videti, kot da je zamrznila in je nemočna, medtem pa je vrtinec vse močnejši.
Riley (glas Kensington Tallman) je najstnica, ki se tako nenadoma znajde v vrtincu dogodkov, v katerem odkriva paleto novih občutkov, čustev, zlasti pa vprašanj o življenju in tem, kar imamo sicer ljudje med seboj. Čustva so močna, občutki novi in nepredvidljivi, vprašanja zahtevna in taka, da se zdi, da sploh nimajo odgovorov.
Potovanje skozi življenje tako postaja iz trenutka v trenutek zahtevnejše, negotovo in boleče, toda prehitro bi se zadovoljili, če bi rekli, da je vse to značilno zgolj za puberteto in adolescenco, ki je za nas, starejše, hvalabogu za nami.
Izvrstnost filma je namreč natanko v tem, da nam postreže z globokim in natančnim uvidom v samo jedro življenja, v katerem odkrivamo eksistencialno tesnobo kot temeljno človeško izkušnjo, ki nujno spremlja človekovo zavedanje končnosti, svobode in odgovornosti, potrebo po sprejemanju odločitev brez gotovosti in vnaprejšnjih zagotovil, da bo vse v redu, medtem ko odseva naša vedno drugačna soočenja z življenjskimi negotovostmi in s samo odprtostjo življenja.
Film odpira zahtevna vprašanja, kako se ljudje odločamo, ko smo negotovi, ko se soočamo z neznanim in nespoznavnim, ko pritiska na nas teža odgovornosti, ko se spopadamo z vprašanji smisla in namena, ko začutimo to, kar imenuje Kierkegaard »vrtoglavica svobode«, Heidegger pa spregovori ob tem celo o temeljnem načinu človeškega bivanja, ki se nikoli ne otrese bremena radikalne svobode, kot jo je imenoval Sartre.
Ob branju filozofskih konceptov in razmišljanju o filmskem dogajanju je tako vse bolj v ospredju človekova ontološka odprtost, eksistenca, ki je vselej že konstituirana z odnosi, zlasti pa je poudarjeno zavračanje ideje o popolnoma samostojnem subjektu, ki živi sam iz sebe. Poudarek je zato na sožitju kot bistvu obstoja, na identiteti kot inherentno relacijski in pluralni, odprtosti kot nujnem pogoju pristne skupnosti.
Jasno nam postaja, da je življenje neteleološko, dinamično samo po sebi, kar pomeni, da ne potrebuje dodatnega priganjanja človeških bitij, da je odprto, zlasti za umetniško ustvarjanje, in da je vsak človek odprt v svet, v katerem obstajajo pomembnejše zadeve, kot je začasni uspeh ali dosežek, ki ga potrdi ta ali ona avtoriteta.
Spremljamo torej Riley in odkrivamo, da je lahko tudi anksioznost katalizator osebne in duhovne rasti, če le ni ves čas za krmilom, da nas lahko motivira za spopadanje z življenjskimi izzivi in celo krepi zavedanje kompleksnosti življenja, ki terja globoko samorefleksijo in razumevanje paradoksov življenja.
To se tudi zgodi. Riley zmore refleksijo, poglobi se vase ter odkriva težo svojih odločitev in predvsem njihov vpliv na ljudi okoli sebe. Zave se novih možnosti, o katerih začne temeljito razmišljati.
Ko se Joy (Radost, glas Amy Poehler) končno prebije skozi divji vrtinec do Anksioznosti (glas Maya Hawke), postane jasno, da se je mogoče naučiti ravnati z anksioznostjo namesto proti njej, da je mogoče razvijanje tolerance do negotovosti, da se lahko naučimo odpornosti skozi soočanje s tesnobnimi situacijami, da je lahko spopadanje z življenjskimi vprašanji tudi učinkovita pot v labirintu iskanja smisla, da lahko samorefleksija vodi do globljega samospoznavanja in da lahko odpira nove načine pristnega življenja, ki nima za krmilom zgolj enega agensa, temveč ga prevzemajo v roke številna čustva, najrazličnejši občutki, zamisli in ideje.
Riley tako odkriva, da zahteva pristno življenje soočanje s tesnobo, ne bežanja pred njo, da je pogum za soočanje z njo dober vzvod osebne preobrazbe, da udobje in blagostanje v življenju ne pomenita odsotnosti negotovosti, da so filozofske refleksije zelo koristne za odkrivanje novih idej in zamisli o samem življenju in njegovi nedoločenosti, da pomenita kultiviranje pozornosti in zavedanje sedanjega trenutka odlično izhodišče za vzpostavljanje dobrih in odprtih medsebojnih odnosov.
Iz tega izhodišča bo kasneje v življenju še bolje razumela, da temeljita morala in etika na odprtosti do drugih živih bitij, da je v življenju pomembno boriti se za ohranjanje prostora za drugačnost in da je razumevanje sebe nadaljevanje začetne ideje o inherentni relacijskosti vsake identitete.
Riley se tako v kratkem času nauči dragocene življenjske lekcije, da pomeni pluti skozi življenje tudi boleče odkrivanje priložnosti za osebno in duhovno rast, da nas včasih celo anksioznost vodi do bolj pristnih odločitev, da učenje ravnanja z anksioznostjo lahko privede do večje odpornosti, da življenjska radost ne pomeni, da se mora anksioznost povsem umakniti v kot, ter da so drugi ljudje neskončno bogastvo in dragoceno darilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar