Ker so neodprte, so tudi neprebrane. To je tako, kot da človek ne bi vstopil v drugi svet. Knjige so namreč duhovni svetovi. In zakaj človek ne bi vstopil vanje? Na to vprašanje bržčas ne obstaja en sam univerzalni odgovor, vsak človek ima svoje razloge, zakaj ima knjige na policah, a jih ne bere. Kot je možno, da jih ne bere, ker jih preprosto nima na policah. Morda celo polic nima.
Zakaj bi torej človek bral knjige? Za posameznikovo preživetje namreč zadošča zdravi razum. A ta se mora nekje napajati. Bomo videli, kaj se iz tega spoznanja izcimi.
Včasih se nam zazdi, da ljudje vržejo zdravi razum skozi okno, da bi se lahko obnašali nelogično in neracionalno. Ali pa se jim šele potem zdi, da je njihovo vedenje logično in razumno. Kdo bi vedel.
Bog vselej ve. Ve, kaj se bo zgodilo, ko sprejme Jezus simbolni mandat in si ga naprti. In ni vesel, ne veseli se in ne proslavlja. El Greco to razume. Kasneje razume zlasti Picasso. Morda bo trajalo tristo let, da bodo razumeli še vsi drugi. A kaj je pri tem sploh treba razumeti?
Ideje je treba izzivati. Zlasti je treba izzivati prevladujoče ideje, ideje, ki hočejo biti glavne in hočejo vladati, kot hočejo vladati nekateri posamezniki.
Vedno so tam ljudje, ki bi bili radi glavni. Ki si ne znajo predstavljati nepredstavljivega, zato ohranjajo to, kar si lahko predstavljajo, obenem pa verjamejo, da si morajo isto predstavljati še vsi drugi. Resnično, nekateri ljudje so obsedeni z močjo. Nekateri nismo. Zanima nas renesansa, ki jo zanima raziskovanje sveta. In nekateri ljudje nas ves čas ovirajo, ker ne prenesejo raziskovanja. So kakor skale na poti, mimo katerih je treba.
Renesansa ni le preporod, novo rojstvo, kot učijo v šoli, ker je vsaj še nekaj drugega. Je tudi poglabljanje v to, kar je čudno, popačeno, zveriženo, absurdno, zlasti pa je poglabljanje v naše strahove in tesnobe. Resnično, ko razmišljamo o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj, ni vse rožnato in optimalno, lepo in popolno. Daleč od tega.
Lahko bi se krstili. Janez Krstnik krsti ljudi z vodo, njegov sorodnik, Jezus Kristus, jih krsti v duhu. Za nobenega od njiju se ne konča dobro. So ljudje, ki ponovnega rojstva v duhu kratko malo ne prenesejo. In če imajo povrhu še moč, to nikoli ni dobro, čeprav se lahko obenem sklicujejo celo na duhovnost.
Potrebujemo dekonstrukcijo. Derrida je bil zelo jasen, zakaj.
Dekonstrukcija identificira hierarhične binarne opozicije, prisotnost/odsotnost, govor/pisanje, narava/kultura, dokaže njihovo nestabilnost in soodvisnost, zlasti pa nam omogoča vpogled, kako so privilegirani izrazi na skrivaj odvisni od tega, kar si hočejo podrediti.
Noben koncept tako nima fiksnega, stabilnega in enkrat za vselej določenega pomena. Vsak koncept vsebuje sledi drugih konceptov, navzoči elementi vedno vsebujejo odsotne, sedanje pomene preganjajo tako pretekli kot prihodnji pomeni. Naj to pokažem na primeru.
Herod Antipa nevede razjezi Janeza Krstnika, ki javno kritizira njegovo poroko z ženo svojega brata. Toda zadeva ni enostavna. Janeza sicer da zapreti, vendar se boji njegove priljubljenosti pri ljudeh. Potem na svoji rojstnodnevni zabavi obljubi Salome, da ji bo dal vse, kar bo prosila, a ker ta zaradi svoje mame prosi za glavo Janeza Krstnika, in sicer naj bi jo prinesli kar na pladnju kot kakšno pečeno raco, Herod ne želi izpasti kot dvoličnež pred svojimi gosti, zato ukaže Janezovo usmrtitev. In Janezova glava se znajde na pladnju.
Tako preprosto je to, če vas dekonstrukcija ne zanima niti malo, na skrivaj ali nezavedno pa uživate v delovanju oblasti.
Še slabše se vam lahko godi, če krstite ljudi v duhu. Strasti drugih so lahko temne idiosinkratičnosti, na katere preprosto ne računate, ker ni v vaši moči, da jih predvidite. Ostajajo skrite, dokler se nekega dne ne pojavijo, kot bi se uresničila nikoli izrečena prerokba.
Ljudje pa bomo imeli kot simbolna bitja še naprej to izjemno zmožnost, da naravne zakone prepoznamo kot zakone umetnosti, te pa kot naravne zakone.
Bolj kot jih poznamo, bolj natančno lahko predvidevamo prihodnost. Zadeva pa ni preprosta, kot vemo iz grške mitologije.
Potem ko Kasandra zavrne Apolona, ki ga je pritegnila njena lepota in ji je podelil dar prerokovanja, se zgodi nemogoče. Apolon ne more vzeti nazaj darila, namesto tega jo prekolne, da nihče ne bi nikoli verjel njenim prerokbam. Njegovo darilo Kasandri je v bistvu mučenje – Kasandra je lahko videla prihodnje nesreče, a ji ni nihče verjel.
In zakaj ji ljudje niso verjeli? Najprej zaradi Apolonovega prekletstva, ki je povzročilo, da so se njene prerokbe zdele kot norost. Ljudje so upravičeno mislili, da je nora. Njena opozorila so pogosto napovedovala neprijetne resnice, ki jih ljudje spontano ne marajo, saj so izpodbijale to, kar so ljudje želeli verjeti.
Je v teh časih v sodobnih družbah znanja kaj drugače?
Besedil v glavnem ne beremo, knjige so neprebrane, še manj jih beremo proti njim samim, da bi razkrivali njihova notranja nasprotja, ne zanima nas, kako besedila spodkopavajo lastna izrečena stališča, ne sprašujemo se o tradicionalnih filozofskih predpostavkah, struktur družbenega gospostva ne postavljamo pod vprašaj, ne zanima nas skrbna analiza delovanja smisla, ki je sicer samo jedro naših eksistenc in zavesti o njej, ne izzivamo pomenov, ki so sicer kontekstualni in nestabilni, vlogo interpretacije smo zabarantali za kopičenje podatkov, informacij in mnenj ter njihovo pošiljanje sem ter tja po digitalnih platformah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar