Slon v sobi

V znanosti velja načelo objektivnosti. Raziskovalci morajo biti čim bolj nevtralni in objektivni pri raziskovanju sveta, biti morajo nekako oddaljeni od njega, da jih pri raziskovanju ne bi motila čustva, da ne bi bili preveč vpleteni vanj, da jih ne bi zapeljala lastna napačna prepričanja, to, v kar verjamejo in je morda zgrešeno. Biti morajo torej zelo pazljivi, kajti dejstvo je, da so vselej tudi del sveta, ki ga raziskujejo, saj ne živijo zunaj njega.

A kako potem sporočiti ljudem, da je danes podnebje kot sistem že tako spremenjeno, da obstajajo resne nevarnosti za preživetje človeštva, kajti prav človeštvo objektivni podnebni sistem spreminja iz dneva v dan, in sicer na način, ki ga znanstveniki lahko objektivno opišejo, prav ta način pa je škodljiv. Kako biti ob tem miren kot Buda in nevtralen?

Vse skupaj spominja na otrokovo življenje v družini, v kateri vladajo toksični medsebojni odnosi, toda od otroka se pričakuje, da ne govori o tem, kako take odnose doživlja in čuti. Če bi o tem spregovoril, bi mu družinski člani takoj odvrnili, da ni dovolj objektiven, ker je še otrok, da se gotovo moti glede tega, kaj čuti in kako čuti, da je torej z njim morda kaj narobe in da je čas, da ga pošljejo k psihologu v obravnavo.

Res ga pošljejo, toda psiholog je raziskovalec, ki zna iz otrokove pripovedi in njegovega vedenja objektivno razbrati, da so odnosi v družini res toksični in da otroka poškodujejo. Potrebuje sicer psihoterapijo in jo tudi dobi, toda vsak dan še naprej živi v isti toksični družini, ki ga poškoduje še naprej, kot tudi sicer toksični odnosi poškodujejo odrasle ljudi, ne le otrok. Naj torej psiholog obravnava še družino, ki sicer noče slišati, da je toksična, in nima nobenega interesa, da bi odšla v obravnavo?

Ko podnebni znanstveniki ugotavljajo, kako nevarno se spreminja podnebje in kako ogroža človeštvo, bi morali biti objektivni, kar je logično in prav, in ne bi smeli s svojimi poročili o spreminjanju podnebja vznemirjati ljudi, širiti panike ali jih strašiti.

Zdi se, da so v pasti. Pretvarjati bi se namreč morali, da ne vedo tega, kar zares vedo, da bi torej morali cenzurirati sebe, da jim ne bi očitali, da so preveč čustveni in da jim čustva zamegljujejo razum.

Tudi sicer je v vsakdanjem življenju pogosto na delu prepričanje, da ljudje ne bi smeli biti »preveč iskreni in odkriti«, ker je to lahko razlog za vznemirjenje in celo vrsto čustvenih odzivov. A kaj pomeni biti »preveč iskren«? Kako si lahko iskren »preveč«?

Začnimo pri nasprotnem. Ali je lahko človek iskren in odkrit »premalo«? Vsekakor. To pomeni, da se vsaj malo zlaže ali pa se vsaj spreneveda, da ne pozna resnice, da torej ne ve čisto natančno, kaj dogaja. Če je človek premalo odkrit, pomeni, da nekaj zamolči, da nekaj skriva, da o nečem noče govoriti. In pomeni, da ima morda razloge za to. Pomeni celo, da so včasih taki razlogi dobri in da je res bolje, če človek ni »preveč iskren in odkrit«.

Ali je potemtakem mogoče in smiselno reči, da človek ne bi smel nikoli skrivati iskrenosti in odkritosti v odnosu do resnice? Zdi se, da je včasih manj škode, če je človek manj iskren in manj odkrit, saj ljudje vedo, da resnica boli, bolečina pa ni prijetna že po definiciji.

Kaj pa, če ni mogoče vselej natančno napovedati, kdaj napoči tak trenutek, in je lahko škoda zaradi premalo iskrenosti in odkritosti še veliko večja, kot bi bila, če bi bili povsem iskreni, pošteni in odkriti?

Objektivno znanstveno spoznanje pa je, da slon v sobi, o katerem ne govorimo, da ne bi bili »preveč iskreni in odkriti«, počasi povečuje napetost, denimo v družini, v kateri so odnosi med družinskimi člani vse slabši. Neizgovorjena vprašanja o metaforičnem slonu v sobi, ki ga sicer vsi čutijo, povzročajo stres in tesnobo. Ljudje lahko postanejo zamerljivi ali nezaupljivi, ker se izogibajo pomembnim zadevam, kar slon v sobi gotovo je. Ozračje v družini lahko postane vse bolj napeto, saj se vsi delajo, da tega ne opazijo. Zamujajo priložnosti za rešitev, kajti težave se redko rešijo same od sebe in brez posredovanja. Vemo tudi, da zgodnje obravnavanje težav pogosto vodi do preprostejših rešitev, medtem ko čakanje lahko omogoči, da postanejo situacije bolj zapletene ali zakoreninjene, kar krepi disfunkcionalne vedenjske vzorce, saj tišina normalizira izogibanje kot strategijo obvladovanja, družinski člani se vse bolj tiho strinjajo med seboj, da o sicer pomembnih vprašanjih ne bi smeli razpravljati, to pa ustvarja kulturo izogibanja konfliktom, ki vpliva na druge situacije, zlasti pa na odnose, ki ne temeljijo več na iskrenosti in odkritosti, temveč na sprenevedanju in izogibanju. Družinski člani se počutijo izolirane v svojih skrbeh, breme prenašanja neizrečenih misli je lahko vse večje, povečuje se dvom v lastno presojo, saj drug drugemu ne priznajo očitnih težav.

Ljudje ne želijo biti preveč iskreni, pošteni in odkriti, praktične posledice njihovih prepričanj, da je tako najbolj prav, pa so konflikti v odnosih, ki jih je vse teže popraviti, zdravstvene težave, ki se lahko poslabšujejo, dokler se odnosi ne skrhajo do take mere, da družina kratko malo preneha delovati, kot bi morala, zato pravimo, da postane disfunkcionalna. Ali pa jo nekateri člani preprosto zapustijo, ker ne zdržijo več bremen in končno niso več prepričani, da ni dobro biti »preveč iskren in odkrit«.