Obstaja razlika med tem, kar je dobro, in tem, kar ni, med tem, kar gradi,
in tem, kar uničuje. Lahko jo artikuliramo. Moč kritične misli pa ni v tem, da
bi dobro artikulirala pozitivno in dokončno.
V tem je nevarnost, kajti vsaka pozitivna dokončna artikulacija dobrega se sprevrže
v dogmo. Moč kritične misli je negativna, je v zmožnosti odkrivanja in razkrivanja,
dekonstrukcije in analize. Ljudje smo zanesljivejši v prepoznavanju, da je
nekaj narobe – ta krutost, to
poniževanje, to uničevanje –, kakor v tem, da bi celovito ujeli, kar je dobro. Ko
nekdo muči otroka, ni nobenega dvoma, ko se sprašujemo, kaj je dobro življenje,
pa dvom nikoli ne presahne. Adorno je zato vse življenje vztrajal, da to, kar je
lažno, prepoznamo zanesljiveje kakor to, kar je resnično.