Individualizem kot praznost lahkotnega življenja

Biti ob drugem človeku ni lahkotno. Je težko. Ima težo, gravitacijo, privlačno silo, ki te drži na mestu, ob tem drugem človeku, tudi ko bi bilo lažje oditi, ker te je strah in želiš biti sam, daleč od drugega. Gravitacija bivanja ob drugem je natanko to, kar sodobni individualizem sistematično odstranjuje. Odstranjuje z obljubo lahkotnosti, ki je v resnici breztežnost. In v breztežnosti ni dostojanstva. Je le lebdenje. Številni ljudje zgolj lebdijo. In delajo na sebi. Nesrečni.

Bližina brez imena

Ne mislim na razlaganje bližine drugega, mislim na nekaj drugega. Mislim na pesem, ki ni opis bližine, temveč je bližina. Vedno znova me osupne, kako pride k meni čez prostor in čas. Nenadoma je tu, ob meni. Je navzoča. Ničesar mi ne svetuje, ničesar mi ne predlaga. Ničesar ne pojasnjuje.

Pesmi ne pojasnjujemo.

Zakaj se nisem ubila

Dragi oči,

kaj narediš, ko se srečaš s človekom, ki ne vidi nobenega razloga, da bi nadaljeval z življenjem? Ali ki razlogov, ki jih ima, ne občuti kot zadostne? Berem spodnji dialog iz knjige Shoot the Damn Dog (Brampton, 2008) in razmišljam, kako bi se ti odzval. Kako se vedno znova odzivaš, ko se znajdeš v takšnih prekleto zahtevnih situacijah.

»Kako si?« me je vprašal z nasmehom na obrazu.

»Ne zmorem več tega.«

»Česa?«

»Ničesar. Vsega. Ne znam najti poti nazaj do sebe. Ne znam si osmisliti... ničesar.«

»O čem govoriš?«

»Ne vem, kako skrbeti za najino hči. Ne vem, kako poskrbeti, da bo varna. Ne vem, kako biti tu zanjo.«

»Ampak res si dobra mati. Obožuje te.«

»Ne gre za to. Ni varno. Jaz nisem varna. Želim umreti.«

Prvič sem to povedala drugi osebi. Prvič sem to globoko resnico o svojem doživljanju sploh izrekla na glas. Že zadnje leto sem se mučila in vedela sem, da tega ne morem več prikrivati. 

»Kaj si rekla?«

»Rada bi umrla. To je vse, kar želim. Vsak dan je edino, kar si resnično želim, da me ne bi bilo.«

»Kako dolgo se že tako počutiš?«

»Tedne, mesece. Ne vem. Dolgo časa.«

»Zakaj nisi ničesar rekla?«

»Nisem se počutila varno.«

»Kje se nisi počutila varno? V najinem stanovanju? Zunaj na cesti? Tu, med nama?«

»V svoji glavi.«

Nihče od naju ni vedel, kaj storiti. Nisva poznala psihiatra. Ničesar nisva niti vedela o psihiatrih. Čeprav sem sama na kratko obiskovala dva terapetva, sem ugotovila, da pravzaprav nisem vedela ničesar o duševnih motnjah. Nisem vedela, kaj so. Vedela sem samo, da je nekaj zelo narobe. Prepričana sem bila, da ni več upanja, da bi se kadarkoli vrnila nazaj k temu, kar so drugi poznali in kar sem nekoč sama poznala kot 'življenje.' 

 Brez trohice dramatiziranja sem mislila, da bom umrla. Želela sem umreti. Takrat je bilo to edino, kar sem želela. Dokler tega nisem izrekla na glas, še sama nisem vedela, kako daleč me je odneslo. Na neki točki sem še obvladovala svoje življenje, zdaj pa se nisem več mogla spomniti, kaj to sploh pomeni. Vse je bilo čudno. Moje življenje je bilo čudno. Nobenih trdnih oprijemališč ni bilo, ki bi mi pomagala, da bi se obdržala nad vodo. Zagotovo sem vedela samo, da sem v neznosni bolečini in da moram narediti nekaj - karkoli -, da se je znebim. 

Primer je tako preprost, pa vendar mislim, da zelo ustrezno predstavlja neštete situacije, ki se odvijajo vsak dan. Povsem običajni pogovori, ki, ko pogledamo malo globlje, razkrivajo bolečino, ki ni nikoli prej uzrla luči dneva. V mimobežnem pogovoru, ko se vsega nakopiči preveč, pa izbruhne in sočloveka pusti brez besed. Kaj rečeš človeku, ki ti je pravkar priznal, da bi raje, kot se pogovarjal s teboj, sploh ne obstajal? 

Povabilo, naj nam oseba pove več o svojih občutkih, se čuti kot premalo. 

Tolažbe se zdijo popolnoma zgrešene, pravzaprav slabše kot nič. 

Usmeritev na strokovno pomoč preveč direktivna, hladna. 

Čustveno vživljanje v drugo osebo na način, da zapademo v obup ali žalost še sami, je škodljivo, ker tvega, da se v nemoč pogreznemo skupaj in še dlje. 

Čustvena distanca, s katero se zavarujemo pred intenzivno neprijetnimi občutki druge osebe, ki grozijo, da bodo vdrli v nas, je najhujša, saj drugi osebi sporoča, da nam ni mar ali še huje, da njene bolečine ne jemljemo resno, je ne vidimo. 

Zmožnost se uglašeno odzvati na človeka v taki stiski in se na pristen način srečati z njim v njegovi bolečini, se mi še vedno zdi skorajda nekoliko magična. Ne obstaja recept zanjo, ne sme biti naučena, zaigrana ali pretirano razumska. Prisotnost ne sme biti hladna, vsiljiva, nejeverna, preveč intenzivna, pristop ne distanciran, nemočen, vseveden, nasvetovalen, pasiven, brezbrižen, patetičen ali paternalističen.

Noben učbenik me še ni naučil, kako se res prepričljivo in koristno odzvati v takih trenutkih. Tega me ni naučila niti lastna izkušnja. Kaj nas lahko nauči tega, kako biti s sočlovekom, ko se znajde na dnu, s katerega sam trdno verjame - in skuša prepričati tudi nas -, da se ni možno pobrati?

Sally Brampton je leta 2008 izdala knjigo o svojem kroničnem boju z depresijo. V njej piše o tem, da je našla svoje čeri, svoje svetilnike, svoja oporišča. Pravi, da »sicer ni naenkrat postala patetično hvaležna za svoje življenje«, je pa razvila »večji interes, večjo zavzetost za svoje življenje.« Našla je udobje v urejanju svojega vrta, v literaturi in znanosti, v urejanju svojega notranjega sveta. Borila se je, da je ne bi premagal strah. Našla je hobije, terapevte, psihiatre, prijatelje, družino. Zdelo se je, da je našla pot k sebi, da je našla pot nazaj k življenju.

Osem let kasneje si je Sally po dolgih desetletjih bivanja z depresijo, v katerem je svetu kazala podobo funkcionalne urednice, pisateljice in matere, vzela življenje. Njeno osmrtnico je zdravnik pospremil z zaključkom: »Ne ubijemo se sami. Včasih nas preprosto premaga dolgotrajen in naporen boj, da bi ostali živi«.

Tvoja,

hči

 

 

Draga Minea,

zastavila si mi izjemno težko vprašanje, za katerega sem zelo hvaležen. Rad imam taka težka vprašanja, ki me izzivajo.

Moj prvi odziv nanj je izkušnja, ki sem ji bil priča pred kratkim.

Oseba si je hotela vzeti življenje s tabletami, jih je imela v avtu, vendar se je od mene odpeljala, ne da bi naredila samomor, čeprav ga je hotela narediti; to mi je kasneje priznala. Zakaj ga NI naredila?  Nekaj ste naredili z menoj, mi je rekla. Kaj sem naredil? Ne vem, je odvrnila, ampak preprosto nisem si mogla vzeti življenja, čeprav sem bila trdno odločena, da je tisti dan tudi moj zadnji. Nenadoma je bilo nekaj v meni, da se nisem mogla niti premakniti, da bi vzela tablete in jih pojedla.

Kaj se je zgodilo, kaj sem naredil?

Naj najprej povem, česa gotovo nisem naredil, ker vem, da ne deluje.

Nisem je povabil k deljenju žalosti in vsega drugega, ker je to preprosto premalo. Prav tako je nisem tolažil – to je, kot pišeš, res še slabše kot nič. Nisem je napotil k ne vem kateremu specialistu za depresijo in samomore, ker bi bilo to hladno in pokroviteljsko. Nisem se empatično in sočutno vživel vanjo, ker vem, kam to lahko vodi – v skupno pogrezanje. Nisem pa bil čustveno distanciran, nisem bil nevtralno objektiven in zlasti nisem bil brezbrižen. Nisem mrzlično brskal po spominu, v kateri knjigi piše, kaj naj naredim. Kaj sem torej naredil, ker očitno nekaj sem?

Upam si reči, da sem naredil to, kar je naredil Michelangelo, ko je delal Davida. Odstranil je vse, kar ne spada tja, v tisti marmornati blok.

Nisem naredil ničesar od tega, kar v tisti situaciji gotovo ne bi delovalo.

Kaj ostane, ko vse to odstranim (vse nasvete, predloge, ideje, prejšnje primere, zamisli, terapevtske prijeme, vso specialistično vsevednost, patetičnost, paternalističnost in pokroviteljstvo)?

Ostane čista prisotnost. Težko jo opišem, jo pa močno čutim. In vztrajam v njej. V njej čutim, da se ničesar ne bojim. Ni me strah, čeprav je tam pred mano – in pred njo – čista grozljiva tema.

Prišla je k meni, tablete je imela v avtu, še malo alkohola. Bila je odločena. In jaz ne naredim ničesar, kar piše v učbenikih. Ne ocenjujem tveganja in ne sprašujem se po načrtu, kako jo rešiti. Ne kličem urgence. Sem tam, zgolj sem. Zanjo.

Zame je to ultimativna izkušnja.

Bil sem ob njej. Ne za, ne proti. Nisem uporabil nobene tehnike ali metode, nisem izbiral. Bil sem.

To je bila teža človeka, ki ni tehnika in ni strokovna klinična intervencija. Bil sem ob njej, zanjo. Bilo je dovolj, da se ni raztopila v nič.

Tega, kar opisujem, se ni mogoče naučiti iz učbenika. To ni veščina, spretnost ali kompetenca. Ni vzeto iz repertoarja odzivov, iz katerega bi lahko izbral po logiki: te intervencije za te diagnoze.

Vsako srečanje je enkratno in zahteva odziv, ki ga prej sploh ni bilo, za katerega morda niti nisem vedel, da je mogoč. Izkušnja, ki jo opisujem, zato ni lekcija, ki bi jo kasneje ponavljal, temveč je posebno vztrajanje. Ne vem, zakaj ga ne bi imenoval ontološko.

Ne mislim, da je v tej izkušnji kaj neresničnega. Ko sem skozi leta predeloval lastne viharje, se soočal s sencami, strahom in s svojo končnostjo, tega nisem zmogel. Takrat ne bi zmogel stati tam, v tistem praznem prostoru, kjer ni nobenega recepta, in zdržati.

Danes zame ni najpomembnejše, da vem, kaj narediti; recepti me itak ne zanimajo. Pomembnejše je, kako biti. Mislim, da je to vse, kar sem.

Morda sva bila takrat v moji sobici oba kot nekakšna lista v prostoru, v katerem ni nobene ovire in nobene poti, a je vseeno občutek, ne vednost ali znanje, da ima življenje nekakšno magično, neopisljivo značilnost, zaradi katere želimo živeti in zmoremo živeti tudi tedaj, ko ne zmoremo. Ne vem.

Odšla je od mene in NI naredila samomora, čeprav ga je hotela narediti, kot sem že zapisal. Razlog – ne vem. Kar jo je takrat rešilo, je morda onkraj mojega razumevanja. Gotovo pa ni v tehnikah, besedah, nasvetu ali predlogu, kaj narediti. Bilo je v nečem, kar presega vse to. Čutil sem, da je med nama, v tem, da sem bil ob njej.

Na misel mi pride vzporednica, o kateri sem govoril danes na podporni skupini.

Kaj čuti otrok, ko ga takoj po rojstvu položijo na materine prsi? Čuti prisotnost telesa, ki ga drži. Toploto, bitje srca, ki ni njegovo, ritem dihanja, ki mu je bil devet mesecev okolje. V tem občutenju ni razlike med jaz in ti. Je samo eno telo ob drugem telesu, eno bitje, ki diha ob drugem bitju. Sta dve telesi, ki sta.

Sprašujem se, kako je mogoče, da prisotnost brez besed, nasvetov in intervencije reši življenje? Ker je prisotnost drugega pred besedami, pred koncepti in pred vsakim znanjem? Otrok na materinih prsih ne potrebuje razlage, zakaj je vredno živeti. Potrebuje drugo telo, prsi, bitje srca. Potrebuje nekoga, ki je ob. Mislim, da je to temeljna potreba vsakega živega bitja.

Ko je drugi na dnu, ko res verjame, da se ni mogoče več pobrati, odpade vse. Ostane golo bitje, ki trpi – in ne potrebuje psihologa. Ne potrebuje strokovnjaka ali specialista, ki se na te zadeve spozna. Potrebuje natanko to, kar je potrebovalo, ko se je rodilo: drugo telo ob svojem. Drugega človeka, ki je tam.

Verjamem v neizbrano bližino drugega. Verjamem, da to dajemo drug drugemu in da je to največ, kar lahko damo.

Ko je odhajala od mene, nisem vedel, da se namerava ubiti. Ona je vedela. A se ni. Nisem bil njen psiholog, bil sem njen človek. Bil sem bitje ob drugem bitju. Od nekod je dobila razlog, da se ne ubije. To ni bil argument, dokaz ali čudežno znamenje, teh je imela vrh glave dovolj. Morda je bila nekakšna teža. Vedela je, da sem še vedno tu in da ne bom nikamor šel. Morda tudi ona zato ni nikamor odšla.

Dokler je drugi tu, še ni konec.

 

Tvoj,

oče