Nagrada za zvestobo

Kaj je nagrada za zvestobo? Naj odgovorim s filmom.

Odneseno v vetru

Kot otrok socializma sem odraščal v kulturi, v kateri so bile pesmi, kot so Blowin' in the Wind (Bob Dylan, 1963), The Times They Are a-Changin' (Bob Dylan, 1964), (I Can't Get No) Satisfaction (The Rolling Stones, 1965), For What It's Worth (Buffalo Springfield, 1967), White Rabbit (Jefferson Airplane, 1967), I-Feel-Like-I'm-Fixin'-to-Die Rag (Country Joe and the Fish, 1967), Sympathy for the Devil (The Rolling Stones, 1968), Street Fighting Man (The Rolling Stones, 1968), Revolution (The Beatles, 1968), Say It Loud – I'm Black and I'm Proud (James Brown, 1968), Fortunate Son (Creedence Clearwater Revival, 1969), organski del ozračja, v katerem sem svobodno dihal. Pesmi so nam sporočale, da se dogajajo družbene krivice, da obstaja človeško zlo, ki ga ljudje na oblasti vztrajno zanikajo, da so ljudje, ki nosijo resnična bremena vojn in družbenega izkoriščanja, siti družbenih krivic. In vedeli smo, kako resno je vse skupaj.

Sprašujem se, kje je danes naboj iz tistih let, ko zopet divjajo vojne, nam grozijo podnebne spremembe epskih razsežnosti in obstaja resna nevarnost, da bo globalna civilizacija močno poškodovana.

Sočutna priča

Ko sem pred mnogimi leti pisal knjigo o filmih, ki jih je režiral Tarkovski, sem ustvarjal izhodišča za moje kasnejše delo, ki ga tako močno zaznamuje ob, temelj vsakega sočutnega dejanja.

Morda je najpopolnejša upodobitev sočutne priče v vsej zahodni umetnosti slika, ki jo je ustvaril Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Na prvi pogled se zdi, da film, o katerem nameravam pisati, in slika nimata ničesar skupnega, vendar imata. Imata zelo veliko. Poglejmo.

Pedagogika trajanja, sočutje in prihodnost skupnosti

Srečanja in zvestobe dogodku ne moremo načrtovati ali neposredno ustvariti. Ne prvo ne drugo ne more biti didaktični izid, ki bi ga lahko operacionalizirali kot kompetenco in organsko vsadili v šolski program. Lahko pa načrtno oblikujemo pogoje možnosti, v katerih se takšna drža razvije. Razlika med enim in drugim načrtovanjem je precejšnja; pravzaprav je bistvena.

Erozija resnosti

Dragi Dušan,

pozorno spremljam tvoja razmišljanja o navzočnosti ob (trpečem) drugem. Sočutje tudi sam razumem kot najvišjo etično držo, tako v odnosu do bližnjega sočloveka, kot do tujca, ki danes trpi zaradi tega, ker se je nekdo odločil nanj izstreliti rakete. Hkrati pa izkušam, kako zahtevno je biti priča, torej nekdo, ki se odzove s skrbjo in sočutnim zanimanjem za dobrobit drugega. Kako je včasih težko biti na tisti razdalji, ki je nujna, da se še sam ne bi povsem potopil v izkušnjo bolečine, ki jo čutim ob drugem. Mislim, da je to vprašanje postalo tudi zame eksistencialno pomembno. Kako torej vztrajati kot priča?

Prisotnost ob drugem in odpiranje prostorov

Ne bo je mogel, ker bodo živeli ljudje, ki ne bodo odstopili od sočutja. Ne bodo popolni, ne bodo junaki, večina zanje sploh ne bo vedela. Ostajali bodo skromni in nikoli ne bodo delovali za zunanje priznanje, nagrade in kolajne. To me še najbolj navdihuje.

Navdihuje me prisotnost ob drugem in odpiranje novih prostorov, v katerih se počutim doma – v tem je zanimiv paradoks, ki me zelo zanima. Da odhajam domov – v neznano.

Polnočna cesta in svet jutrišnjega dne

Ničesar ne dokazujem in ničesar ne želim ovreči. Zapisujem prepričanje, ki ga ni mogoče niti dokazati niti ovreči. Mogoče ga je le živeti ali ne živeti.

Svet ni poln ljudi, ki ne želijo videti trpečega. Svet je poln ljudi, ki tega preprosto ne zmorejo. Ker pogled na trpečega človeka, ki ga resnično vidi, ne le registrira, razvrsti ali vpiše v obrazec, terja nekaj, kar je za večino ljudi pretežko: zahteva, da se odpovedo svoji obrambi. Šele takrat, ko človek ni v obrambni drži, dopusti, da ga drugi človek zadene. Šele takrat se ne umika v postopke, teorijo, cinizem ali ideologijo. Ostaja tam, kjer boli. Ne v njem, temveč v drugem. Bolečine drugega ne vzame na svoja pleča. Ne, njegova postane zato, ker je prisoten ob njem.