Otroštvo, mladost in politična desnica – 2. del

Obstaja resna nevarnost novega družbenega reda in celo novega svetovnega reda, kot ga imenujejo. Ta novi red bo avtoritaren, ne demokratičen. In za številne ljudi bo zelo privlačen, kot je že sicer privlačno to, kar je hierarhično enoznačno določeno, to, kar reče vodja. Nobenih iluzij ne smemo imeti, da je demokracija nekaj, kar je za večino vedno privlačno, zanimivo in dobrodošlo. Demokracija ni vladavina večine in v sodobnih družbah nikoli ne vlada večina, ker vedno vlada manjšina, ki jo imenujemo družbena elita. Tudi v demokratičnih družbah vlada elita, ki ima v rokah večino premoženja, bogastva, denarja in vzvodov moči. Samo iluzija je, da vlada večina ljudi.

Večina bolj prenaša vladanje in veliko manj vpliva na načine vladanja.

Otroštvo, mladost in politična desnica – 1. del

Številne dejavnosti v šolskem sistemu so prisilne in toge: učne ure, standardizirani testi s poudarkom na rezultatih, učenje na pamet, poslušnost avtoriteti. Tak sistem nasprotuje otrokovi naravni radovednosti in ustvarjalnosti ter povečuje pritisk nanj.

Intuicija, pogum in zaupanje

Del novoreka je tudi nenehno pozivanje ljudi k ustvarjalnosti, h kritičnemu razmišljanju in k delovanju zunaj okvirov. Res je slišati privlačno in zanimivo, toda ustvarjalni procesi so izjemno zahtevni in se ne zgodijo samo zato, ker se nekdo odloči zanje ali si srčno želi, da bi bili ljudje ustvarjalni.

Večina psiholoških modelov ustvarjalnosti opisuje produkt – novo idejo, nov koncept –, ne opisuje pa procesa, v katerem nastane. Pomemben pa je prav proces.

Naučena nemoč in naučena pasivnost

Živimo v svetu, v katerem nekateri problemi terjajo nov besednjak, nov jezik, nove koncepte, ne le različic istih besed, istih konceptov in že povedanih razlag. Potrebujemo deljenje novega besednjaka in novih konceptov, če ne želimo, da nam novi diktatorji diktirajo, kako moramo misliti – na stare načine. Potrebujemo povezovanje novih konceptov z novimi koncepti, da postanejo močnejši od vsakega novega koncepta.

Možgani, kolektivni diskurzi in trgovci s pozornostjo

Rojstvo psihoanalize je prineslo nekaj novega, za tiste čase šokantnega in nezaslišanega. Zdravnik se je ure in ure pogovarjal s histerično žensko o njenem zasebnem in celo intimnem življenju. Drugi zdravniki se niso pogovarjali na tak način. Njihova naloga je bila postavljanje diagnoz in predpisovanje zdravljenja. Bili so nevprašljive avtoritete. Z ženskami se niso pogovarjali, ker ni bilo nikjer predvideno, da bi se.

Družbena ekonomija laži

Nenavadno je reči, da je resnica pogosto neprijetna, terja veliko časa, da jo spoznamo, in je brez zajamčenih rezultatov. Zdi se, da imamo ljudje raje nekaj, kar ni resnica, ker je bolj prijetno, takoj pri roki in obljublja zajamčene rezultate. Zakaj je tako, če pa smo ob priložnosti pripravljeni celo priseči, da nas bolj kot laž zanima prav resnica? Dvomim tudi, da želijo starši vzhajati otroke za laž, ne pa za resnico. A kako je v resnici s tem?

Zunanja lepota, notranja gniloba

Živimo v nestabilnem času. Negotovost je velika. Prihodnost je odprta.

Iz zgodovine vemo, da je bil požar v Rimu leta 64 resničen in katastrofalen. Trajal je približno teden dni, uničil je večino Rima, tri četrtine mesta, in pustil brez strehe nad glavo na sto tisoče ljudi. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje je le, ali je cesar Neron požar nekomu ukazal, ga zapovedal, organiziral ali vsaj dovolil.