Jezus kot zgodba o uspehu?

Poglejmo najprej, v kakšnem svetu živimo. Politične in psihološke razsežnosti sveta so take, da v njih precej dobro uspeva avtoritarni populizem. Zagotovo lahko rečemo, da je uspešen, če se lahko zaslepimo za kriterije, po katerih je neko življenje dejansko uspešno, ne le v arbitrarno ustvarjenem imaginariju. Ne uspeva pa zato, ker bi bil intelektualno prepričljiv in moralno utemeljen, saj očitno ni, temveč zato, ker številni ljudje zaradi poškodovanosti in nedoletnosti potrebujejo zunanje voditelje, ki odvzemajo breme odločanja, potrebujejo pripadnost skupini, ki omogoča jasno občutenje sicer zmedene in negotove identitete, ter sovražnika, ki daje pomen lastnemu trpljenju in zagotavlja dokaze, kdo je kriv zanj – slednjih se je kajpak treba znebiti. Kljub ugotavljanju, kako zadovoljni in srečni so ljudje, je veliko takih, ki se odpovedujejo lastni avtonomiji, ker imajo na voljo jasno hierarhijo in dovolj prepričljivo skupinsko identiteto, da čutijo, kako zelo uspešni so.

Kako si?

Jeseni bom imel predavanje o duševnem zdravju ljudi. To se bo zgodilo 10. oktobra, na Dan duševnega zdravja. Povabilo sem sprejel in sem počaščen, da so se spomnili name. Razmišljam, kaj bi rad povedal. Naj naštejem nekaj izhodiščnih tem.

Delamo za dobro ljudi

Tako je rečeno. A poglejmo, če res delajo v dobro ljudi. Vprašajmo se, kaj je dobro in kaj je obče dobro, dobro vseh ljudi. Ali kaj takega sploh obstaja ali pa se samo reče, da obstaja, ker se domnevno lepo sliši?

Potop morale in udobje tišine

Ves svet se zlahka iz dneva v dan prepriča, kako pomembno vlogo ima natančno določen način obnašanja elitnih politikov in njihovih podrepnikov, bogatih donatorjev in vzdrževalcev. Najbolj razvpit primer je kajpak ameriški predsednik, a številni drugi ne zaostajajo prav dosti. Na kaj mislim?

Mislim na določen tip vedenja in delovanja, kot rečeno, ki ga lahko psihološko zelo natančno opišemo.

Emancipacija uma: ne prenašanje znanja, verificiranje enakosti

Strategije, ki hočejo biti razsvetljenske, da bi se množicam odprle oči, da bi postali ljudje bolj razsvetljeni, strategije, ki hočejo slepim pokazati, česar ne vidijo, takih strategij je kot listja in trave, izhajajo iz dolge tradicije kritične razsvetljenske misli in umetnosti – od frankfurtske šole do sodobnih spektakularnih instalacij, ki gledalca preplavijo z podobami medijske moči ali potrošniške manipulacije. Namen je kajpak razsvetliti, kot rečeno, pokazati mehanizme dominacije ali prevlade, ki so sicer nevidni. A na kaj v resnici mislijo z razsvetljevanjem množic?

Krivica, krivda, dolg in odpuščanje

Več kot zanimivo je spoznanje, da človeško bitje lahko čuti breme krivde še dolgo potem, ko naredi nekomu krivico. Čuti nekakšen dolg, da se je zgodilo nekaj, kar se kratko malo ne bi smelo. Zdi se mu, kot da storjenega ne more popraviti. V resnici pa lahko nekaj naredi – na prav poseben način.

Bodi srečen!

Kant v Kritiki čistega uma, v podpoglavju O idealu najvišjega dobrega, razmišlja o zadnjem cilju čistega uma. Um nas namreč vodi skozi vsakdanje izkušnje do spekulativnih idej, potem pa nazaj k izkušnjam vsakdanjega življenja. Te so različne in človek potrebuje moralni kompas, da se znajde v kaotičnem svetu, da lahko odgovori na čisto praktično vprašanje, kaj bi moral delati na tem svetu, kaj je cilj njegovega življenja, vedenja in delovanja.

Kant je po dolgem in rigoroznem razmišljanju o naravi uma prepričan, da zares obstaja čisti moralni zakon, ki je a priori in je brezpogojen, kar pomeni, da bi ga moral vsakdo brezpogojno ubogati. A kako je to videti v vsakdanjem življenju, je tako brezpogojnost sploh mogoče udejanjati?

V praksi je to videti takole.