Delamo za dobro ljudi

Tako je rečeno. A poglejmo, če res delajo v dobro ljudi. Vprašajmo se, kaj je dobro in kaj je obče dobro, dobro vseh ljudi. Ali kaj takega sploh obstaja ali pa se samo reče, da obstaja, ker se domnevno lepo sliši?

Potop morale in udobje tišine

Ves svet se zlahka iz dneva v dan prepriča, kako pomembno vlogo ima natančno določen način obnašanja elitnih politikov in njihovih podrepnikov, bogatih donatorjev in vzdrževalcev. Najbolj razvpit primer je kajpak ameriški predsednik, a številni drugi ne zaostajajo prav dosti. Na kaj mislim?

Mislim na določen tip vedenja in delovanja, kot rečeno, ki ga lahko psihološko zelo natančno opišemo.

Emancipacija uma: ne prenašanje znanja, verificiranje enakosti

Strategije, ki hočejo biti razsvetljenske, da bi se množicam odprle oči, da bi postali ljudje bolj razsvetljeni, strategije, ki hočejo slepim pokazati, česar ne vidijo, takih strategij je kot listja in trave, izhajajo iz dolge tradicije kritične razsvetljenske misli in umetnosti – od frankfurtske šole do sodobnih spektakularnih instalacij, ki gledalca preplavijo z podobami medijske moči ali potrošniške manipulacije. Namen je kajpak razsvetliti, kot rečeno, pokazati mehanizme dominacije ali prevlade, ki so sicer nevidni. A na kaj v resnici mislijo z razsvetljevanjem množic?

Krivica, krivda, dolg in odpuščanje

Več kot zanimivo je spoznanje, da človeško bitje lahko čuti breme krivde še dolgo potem, ko naredi nekomu krivico. Čuti nekakšen dolg, da se je zgodilo nekaj, kar se kratko malo ne bi smelo. Zdi se mu, kot da storjenega ne more popraviti. V resnici pa lahko nekaj naredi – na prav poseben način.

Bodi srečen!

Kant v Kritiki čistega uma, v podpoglavju O idealu najvišjega dobrega, razmišlja o zadnjem cilju čistega uma. Um nas namreč vodi skozi vsakdanje izkušnje do spekulativnih idej, potem pa nazaj k izkušnjam vsakdanjega življenja. Te so različne in človek potrebuje moralni kompas, da se znajde v kaotičnem svetu, da lahko odgovori na čisto praktično vprašanje, kaj bi moral delati na tem svetu, kaj je cilj njegovega življenja, vedenja in delovanja.

Kant je po dolgem in rigoroznem razmišljanju o naravi uma prepričan, da zares obstaja čisti moralni zakon, ki je a priori in je brezpogojen, kar pomeni, da bi ga moral vsakdo brezpogojno ubogati. A kako je to videti v vsakdanjem življenju, je tako brezpogojnost sploh mogoče udejanjati?

V praksi je to videti takole.

Tišina

Martin Scorsese naredi leta 2016 film z razsežnostmi, ob katerih umolknejo tudi tisti kritiki, ki vedno znova primerjajo neprimerljivo, knjigo in film, potem pa ugotavljajo, kaj je boljše ali slabše. Knjigo je napisal Shūsaku Endō, prebral sem jo v dveh dneh, njen naslov pa je Chinmoku (沈黙, 1966). Scorsese ustvari film, njegov naslov je Silence, ki naredi nekaj skoraj nemogočega. Doda novo plast tišine k tišini, ki je že v romanu.

Beseda kajpak govori, tišina je zgovorna. Tudi film govori, obstaja filmska govorica, in tudi v njem je tišina zgovorna. Tišina torej govori.

Spoznaj samega sebe!

Zapisal ni niti besede, a jih številni berejo še danes. Raje se je pogovarjal kot pisal, a je vseeno zapisano vse, kar je izrekel. Imel je sijajnega učenca, za učenca pa se je imel tudi sam. Nikoli ni rekel, da je profesor in ko so ga razglasili za modrega, je pohitel z dokazovanjem, da se motijo. Ni bil egocentričen ali celo narcističen, ni verjel v ego, ker je verjel v to, kar je nad njim. Nikoli ni predlagal, naj se človek oklepa svoje identitete, češ da je prav, če je zadovoljen s seboj, kakršen je, je pa predlagal spoznavanje samega sebe. Ni ga zanimala najboljša različica sebe, samoaktualiziranje pa je razumel le kot učinek naravnanosti k temu, kar presega vsakega človeka. Nobenega razloga ni imel, da ga ne bi imenoval demiurg.