Obstaja dvolična morala. Vsak človek jo pozna. Eno se kaže navzven, drugo je to, kar se dogaja v resnici. Kdor odpira teme, jo razgalja. In številni ljudje zaradi tega niso srečni. Ne marajo razgaljanja tem in moralne dvoličnosti. Zakaj ne?
Pred vami je projekt, ki ni nastal iz akademske distance ali želje po senzacionalizmu. Nastaja iz globoke, iskrene potrebe po razumevanju človeške ranljivosti in moči hkrati. Vabljeni k branju zapisov, ki jih ne boste našli v priročnikih za osebnostno rast ali motivacijskih govorih.
Obstaja dvolična morala. Vsak človek jo pozna. Eno se kaže navzven, drugo je to, kar se dogaja v resnici. Kdor odpira teme, jo razgalja. In številni ljudje zaradi tega niso srečni. Ne marajo razgaljanja tem in moralne dvoličnosti. Zakaj ne?
Na začetku se še enkrat vprašam, ali imajo prav tisti kritiki, ki trdijo, da umetna inteligenca odgovarja na naša vprašanja znotraj Lacanovega diskurza univerze. Malo avtoironije: najprej vprašam umetno inteligenco.
Toksični odnos. Glas v glavi mi pravi, da natanko vem, kaj se dogaja, a ne upam zapustiti te osebe. Bojim se, da bo vedno našla pot nazaj v moje življenje. Ne verjemite podobam, onkraj njih se dogaja bistveno več. Resnica je bolj čudna, nenavadna in tuja kakor fikcija. Tako reče v pogovoru Hayden Panettiere. Pogovor z njo je objavljen na tej strani: https://www.youtube.com/watch?v=vs6x8VUGXCw. Kaj je to: bistveno več?
Mislim, da bi moral imeti vsak učenec in dijak in sploh vsak državljan brezplačen dostop do umetne inteligence. Zaradi učenja, raziskovanja, kritičnega mišljenja, pogovarjanja. Morali bi ga imeti že včeraj. A s tem ne mislim le na to, da imajo dostop. Mislim na več drugih stvari.
Dostop sam je premalo. Saj obstaja že sedaj. In kdor ga lahko plača, umetno inteligenco tudi na veliko uporablja. A tudi to ni dovolj. Vprašanje zato ni, ali omogočiti dostop vsem ali ne. Pravo vprašanje je, kdo je ob učencih in dijakih. Če ti dobijo zgolj dostop do naprave, je to lahko isto kot dostop do knjižnice brez knjižničarja.
Če ljudje sprašujejo umetno inteligenco in dobijo od nje odgovor, s tem preskočijo delo, ki je potrebno za razumevanje. Preskočijo pogovarjanje in raziskovanje, če o kritičnem razmišljanju niti ne govorim.
Zame umetna inteligenca ni naprava, ki mi daje odgovore, da mi ni treba brati knjig, znanstvenih člankov, brskati po arhivih in se pogovarjati. Daleč od tega. Je sogovorec, ki od mene terja, da ga preverjam, in jaz terjam od njega, da znova in znova pretehta svoje odgovore.
Claude, kaj bi ti rekel o mojem zapisu?
Dušan Rutar
Pogled drugega me lahko spremeni v predmet. In množica je brez odgovornosti, ker posameznik v njej kratko malo izgine.
Nekaj pretresljivega je v tem, da izide knjiga z naslovom This Is Me: A Reckoning. Pretresljivo je zato, ker jo je napisala ameriška igralka Hayden Panettiere, ki je umrla v nedeljo, stara šestintrideset let. Knjiga je izšla maja letos in je takoj postala uspešnica. Že tu me zanima, zakaj je uspešnica in kaj to sploh pomeni, ko odštejemo dobičke.
Rečeno je bilo, da bo vlada namenila več pozornosti mladim. Pozornost jim že namenja, v prihodnosti jo bo namenila še več. Ko sem bil sam mlad, je Tito ob dnevu mladosti vedno znova ponovil, da država namenja mladim veliko pozornosti. In ljudje ob priložnosti vedno znova rečejo, da svet na mladih stoji. In da imajo mladi svežo kri in nove ideje in so ustvarjalni in imajo veliko energije. So pa tudi nosilci prihodnosti, so pogumni in so naše največje bogastvo. Tega ni rekel samo Tito, to sporočajo tudi drugi.
Ko upamo, upamo. Ko praznujemo upanje, ga praznujemo. Potem je praznovanja konec. Kaj delamo po praznovanju? Ponovno upamo.
Upanje je smiselno, če je usmerjeno k nečemu. Lahko upam, da bo jutri lepši dan, kot je danes. Lahko upam, da bo enak današnjemu, ker je zelo lep. A moj sosed lahko upa na nekaj drugega. Lahko se uskladiva in oba upava na isto.
Morda se ne uskladiva in ima vsakdo svoje upanje.
Obstaja dvolična morala. Vsak človek jo pozna. Eno se kaže navzven, drugo je to, kar se dogaja v resnici. Kdor odpira teme, jo razgalja....