Zlata kletka ali zunanje in notranje dobrine

Se mi zdi, da obstaja tudi zlata kletka na družbeni ali celo civilizacijski ravni, ne le okoli nekaterih posameznikov. Okoli nas je namreč skoraj neskončno dobrin, polovica sveta jih nima, to moramo pošteno povedati, življenje je neverjetno hitro, dobrin ne moremo použiti v celoti, ker jih ves čas nadomeščajo nove. Smo kot nekakšni priveski dobrin, ki so povsod in za katere se zdi, kot da nas vabijo, da smo tudi mi povsod. Kot da se moramo spreminjati v dobrine, ki bodo obstajale med drugimi dobrinami, ki se ves čas premikajo po planetu. Vprašam se, komu ali čemu je potem vse skupaj sploh namenjeno.

Vera, razum in resnica – 2. del

Človek ne pritrdi resnici vselej. Pred njo se lahko tudi brani. Lahko se brani dolgo časa; včasih se trdovratno brani vse življenje. Morda jo pozna in se brani pred njo, mogoče pa je, da samo verjame, da se sooča z njo, pa se v resnici ne. Zanimivo je vedeti, kdaj ljudje sploh vemo, da je nekaj resnica – da bi se branili pred njo. Zdi se, da se ne morem braniti pred njo, če pa jo že poznam.

Kako je torej mogoče, da se branim pred resnico, potem ko jo spoznam? Če jo namreč poznam, sem že v stiku z njo. Nadvse zanimivo.

Vera, razum in resnica – 1. del

V naslovu tega dnevniškega zapisa so tri besede, ki so danes izjemno pomembne, ker so aktualne, četudi se njihovi uporabniki tega vselej ne zavedajo. Prav zato želim podrobno razmišljati o njih. Povezal sem jih ob branju zelo starih besedil. Segajo skoraj tisočletje nazaj. Prav dejstvo, da segam tako daleč nazaj, je zgovorno, kajti obstaja vse več dokazov, da so vse tri besede danes resno ogrožene. Molka je namreč malo, vest je zelo podrejena pritiskom in pričakovanjem, da ljudje uživajo v vsem, v čemer je mogoče uživati, razum pa si lahko vsakdo razlaga po svoje in pri tem verjame, da je prav njegova razlaga najbolj razumna. Za razumne se imajo celo ljudje, ki dokazano prestopajo vse meje razumnega delovanja.  

Vir, na katerega se sklicujem, povedati moram, da mi je njegovo raziskovanje v velik užitek, je Tomaž Akvinski.

Pripovedovanje o tem, kako zares smo

Naslednji teden predavam o tesnobi. Vsak dan se pogovarjam z najstniki, ki bi radi razumeli lastno tesnobo in iščejo širše odgovore na vprašanje, zakaj tesnoba sploh vztraja in zakaj se včasih zdi, da je povsod naokoli.

Alkohol kot neke vrste hrana

Najprej sem pomislil, da nisem dobro slišal. Po vnovičnem pregledu posnetka sem ugotovil, da z mojimi ušesi ni nič narobe. Slišal sem prav. In kaj sem slišal?

Na nacionalni televiziji sem slišal, da je za Slovence in Slovenke alkohol neka vrsta hrane in je del družbene kulture. Izjava je nenavadna, ker alkohol ne noben način ne more biti hrana, je pa beseda hrana lahko metafora, zato si velja ogledati, kaj bi lahko pomenila.

Država na temelju vrednot

Rečeno je, da bodo prenovili slovensko državo, in sicer tako, da bo temeljila na vrednotah, kot sta domoljubje in družina. Zveni skoraj revolucionarno: prenovili bomo državo. A pojdimo lepo po vrsti, ker je zadeva zapletena, da ne rečem kompleksna. Revolucij je bilo že čisto dovolj, po navadi pa so tudi krvave.

Nova psihologija vodenja

Trije avtorji so že pred časom napisali knjigo, ki bi jo moral prebrati vsakdo. Avtorji so Alexander Haslam, Stephen Reicher in Michael Platow, naslov knjige pa je Nova psihologija vodenja (The New Psychology of Leadership, 2011). Zakaj bi jo moral poznati vsakdo?

Ker pojasni, zakaj ljudje sledijo vodji celo tedaj, ko počne neumnosti in jim škodi.