Ustaviti se?

Se ne da. Tak je spontani odgovor sodobnega človeka.

Včeraj sem na okrogli mizi ob pomembnem jubileju – 20 let mednarodnega festivala Igraj se z mano – spregovoril o dveh mitih, ki pomembno zaznamujeta naša življenja. Prvi je kapitalistični liberalni mit o samostojnem, neodvisnem racionalnem subjektu, drugi je razsvetljenski mit o tem, da se ljudje in družbe spreminjajo, ko imajo dovolj znanja, ki jih razsvetljuje kar samo od sebe. Oboje je mit, zato je vredno razmisliti, koliko in zakaj še vedno verjamemo vanju.

Marx o človeški komediji

Nekdo je predlagal, da bi v naslednjem šolskem letu ustanovili bralni klub, ki bi se imenoval Branje z Rutarjem. Predlog z veseljem sprejemam in se veselim naslednjega šolskega leta; delam na seznamu knjig, ki bi jih brali. Resnično upam, da ga bomo ustanovili. Danes se prav zato vračam k Marxu, ki me je nekoč očaral in prevzel tudi z branjem klasičnih literarnih del. Razvil je lep slog pisanja – podobno kot Freud.

Val, ki se zaveda morja

Claude mi predlaga temo današnjega bloga. Sam izbere naslov, ki ga sprejmem. Mislim, da je izbral zelo dobro. Naslov je kajpak metafora, saj ne mislim, da se morski val dejansko zaveda morja. Ni v njem, ampak je njegova začasna posebna oblika. Je torej nekaj končnega, začasnega in na videz povsem nepomembnega, saj je le eden od mnogih. Le da obstaja še druga plat istega kovanca. Ali pa istega vala.

Antikapitalizem kot moralna drža

Klasični marksistični mehanizem je sorazmerno preprost. Kapital ne zahteva nasilja nad ljudmi, da deluje. Ni nasilen, ker mu ni treba biti. Dovolj je že, da nekateri ljudje nimajo alternative.

Jezus kot zgodba o uspehu?

Poglejmo najprej, v kakšnem svetu živimo. Politične in psihološke razsežnosti sveta so take, da v njih precej dobro uspeva avtoritarni populizem. Zagotovo lahko rečemo, da je uspešen, če se lahko zaslepimo za kriterije, po katerih je neko življenje dejansko uspešno, ne le v arbitrarno ustvarjenem imaginariju. Ne uspeva pa zato, ker bi bil intelektualno prepričljiv in moralno utemeljen, saj očitno ni, temveč zato, ker številni ljudje zaradi poškodovanosti in nedoletnosti potrebujejo zunanje voditelje, ki odvzemajo breme odločanja, potrebujejo pripadnost skupini, ki omogoča jasno občutenje sicer zmedene in negotove identitete, ter sovražnika, ki daje pomen lastnemu trpljenju in zagotavlja dokaze, kdo je kriv zanj – slednjih se je kajpak treba znebiti. Kljub ugotavljanju, kako zadovoljni in srečni so ljudje, je veliko takih, ki se odpovedujejo lastni avtonomiji, ker imajo na voljo jasno hierarhijo in dovolj prepričljivo skupinsko identiteto, da čutijo, kako zelo uspešni so.

Kako si?

Jeseni bom imel predavanje o duševnem zdravju ljudi. To se bo zgodilo 10. oktobra, na Dan duševnega zdravja. Povabilo sem sprejel in sem počaščen, da so se spomnili name. Razmišljam, kaj bi rad povedal. Naj naštejem nekaj izhodiščnih tem.

Delamo za dobro ljudi

Tako je rečeno. A poglejmo, če res delajo v dobro ljudi. Vprašajmo se, kaj je dobro in kaj je obče dobro, dobro vseh ljudi. Ali kaj takega sploh obstaja ali pa se samo reče, da obstaja, ker se domnevno lepo sliši?