Javna sreča

Člani filmskega kluba si ogledamo film Sinners (2025), ki ga je režiser Ryan Coogler postavil v čas pred drugo svetovno morijo, in sicer v delto Misisipija. Že vnaprej nam je bilo zato jasno, da bomo imeli priložnost videti izjemne prizore tako iz narave kot vsakdanjega življenja tamkajšnjih prebivalcev ter poslušali prav tako izjemno bluesovsko glasbo, ki je že zdavnaj prežela sam izraz Delta Misisipija in postala njen nesmrtni simbol.

Kaj se nam dogaja ali česa avtoritarni ljudje ne razumejo

Ljudje smo kot simbolna bitja zavezani temu, kar imenujemo logika prešitja. To pomeni, da obstaja nekaj, kar retroaktivno podeli pomen vsemu simbolnemu polju. Živimo v takem polju, to pa pomeni, da pomeni ne drsijo, da znaki ne lebdijo brez sidra, da je polje urejeno. Ko prešitje deluje, ima skupnost občutek, da ve, kaj besede pomenijo, kaj je resnica, kaj je red, kaj je prav in kaj ni. Vsak član skupnosti ve isto, zdi se, da je svet urejen že od nekdaj in da bo vedno urejen.

Sodobne oblike hlapčevanja

Na konferenci Posameznik v skupnosti se je razvil občutek pripadnosti občestvu, ki sem ga dolgo pogrešal. V tistem kratkem času, ko smo bili skupaj, se je okrepil. Njegova moč je v ostrem nasprotju s praznino, ki sicer zeva v naših sodobnih življenjih.

Posameznik v skupnosti

Danes (7. april 2026) sem imel plenarno predavanje na konferenci z naslovom Posameznik v skupnosti. Spregovoril sem o čustvenem kapitalizmu, terapevtski kulturi in sočutnih skupnostih, ki jih v kulturi zmagovalcev in sodobnega individualizma zelo potrebujemo, zato sem hvaležen za povabilo. Zlasti sem izpostavil pomen napačnega razumevanja tega, kar je predstavil Abraham Maslow s svojo hierarhijo potreb, ki to sploh nikoli ni bila.

Šiba v šoli

Naj bo šiba v šoli ali ne?

Povod za ta dnevniški zapis je množica aktualnih, a navideznih razlag nasilja v šolah. Eni ga razlagajo z razpadanjem vrednot, z vseprisotnostjo socialnih medijev in z nasiljem v videoigrah. Take razlage ponujajo tako strokovnjaki kot politiki in tabloidni mediji. Anksioznost mladostnikov, ki jo je prav tako treba omeniti, pripisujejo pritiskom šolskega sistema, tržni konkurenčnosti in negotovosti prihodnosti. Take razlage ponujajo predvsem terapevti. Vse pogostejše psihološke obravnave otrok iz premožnih družin pa razlagajo z razvajanjem ali odsotnostjo starševske pozornosti – ker so starši preveč zaposleni z delom.

Zdi se, da so vse tri razlage legitimne, dobre in uporabne.

Pričevanje za bogastvo ali povratek k brezimni izkušnji

Vse odraslo življenje poslušam druge ljudi. Tak je moj poklic, vendar je v njem še nekaj drugega. Je nekaj, kar še nima imena. Na tem kraju se sprašujem, kaj pomeni pričevati za izkušnjo, ki ji jezik še ni dal oblike. Kaj je s tistimi pričevanji, ki ne morejo niti do vprašanja, ker nimajo besed?

In na začetku je vedno spraševanje, ki ga spremljata nemir v duši in spoznanje, da je človek neskončen in je samemu sebi neizčrpen vir raziskovanja.

Šola za življenje, inkluzija, posebne potrebe in produktivna oblast

Razmerja med močjo oziroma oblastjo in vednostjo je dolgo in natančno raziskoval Foucault. Ko Miranda Fricker napiše knjigo Epistemic Injustice: Power and the Ethics of Knowing, jo takoj uvrstim v žlahtno tradicijo njegovih raziskav. Sam se že desetletja ukvarjam z istimi razmerji, le na področju življenja ljudi s posebnimi potrebami. Izsledki so jasni in razumljivi vsakomur. Na kratko: razumevanje njihovih življenj je pogosto patetično ali pa jih mediji prikazujejo kot junake. Redko jim prisluhnejo celo tisti, ki zagovarjajo inkluzijo.