Vsakdanje hlapčevanje

Veliko ljudi mi je že reklo, da se v življenju obnašajo tako, da bi bili čim bolj nevidni in bi pustili dovolj prostora za druge, da se ti ne bi vznemirjali in bi jim pokazali, da jih imajo radi, da so jim vsaj všeč in da želijo biti z njimi. Tiho prenašajo vsakdanje izkoriščanje, da ne bi bilo kaj narobe, da si drugi ne bi kaj mislili o njih, da bi naredili vse tako, kot je najbolj prav. Dobro vedo, da živimo v hierarhičnih občestvih in da se nenehno podrejajo, da mirujejo in hlapčujejo in obenem upajo, da vse skupaj ni zaman. Le da v glavnem je zaman.

Pedagogika tesnobe in discipliniranja

Koliko otrok pozna besedo spodbuda? In kdo jo tudi zares doživlja? Vem, da besedo kazen bržčas poznajo vsi. Obstaja veliko načinov za spodbujanje strahu in malo za spodbujanje osebne rasti. Koliko je odraslih ljudi, ki znajo spodbujati svoje otroke in so bili samo spodbujani, ko so bili otroci? In ne mislim na ideološki žargon ter priganjanje v kulturi zmagovalcev, da bi postali otroci novi zmagovalci. Daleč od tega.

Pogovor na renesančnem gradu

V četrtek, 22. oktobra 2026, bom gost na renesančnem gradu Fužine. Se resnično veselim. Pogovarjali se bomo o tem, kako je mogoče spreminjati sebe in svet okoli sebe.

Uvod v pogovor pišem v tem dnevniku.

Monetizacija intime in resnični človeški odnosi

Lisica v Malem princu razlaga, da je vrtnica pomembna zaradi časa, ki ga je princ porabil zanjo. Nekdo nas pogreša, ker smo skrbeli zanj, mu darovali čas in pozornost.

Kultura umetne intimnosti in homo sentimentalis

Danes na predavanju ob dnevu duševnega zdravja najprej spregovorim o sodobnem tipu subjektivnosti, ki se imenuje homo sentimentalis.

Zlata kletka ali zunanje in notranje dobrine

Se mi zdi, da obstaja tudi zlata kletka na družbeni ali celo civilizacijski ravni, ne le okoli nekaterih posameznikov. Okoli nas je namreč skoraj neskončno dobrin, polovica sveta jih nima, to moramo pošteno povedati, življenje je neverjetno hitro, dobrin ne moremo použiti v celoti, ker jih ves čas nadomeščajo nove. Smo kot nekakšni priveski dobrin, ki so povsod in za katere se zdi, kot da nas vabijo, da smo tudi mi povsod. Kot da se moramo spreminjati v dobrine, ki bodo obstajale med drugimi dobrinami, ki se ves čas premikajo po planetu. Vprašam se, komu ali čemu je potem vse skupaj sploh namenjeno.

Vera, razum in resnica – 2. del

Človek ne pritrdi resnici vselej. Pred njo se lahko tudi brani. Lahko se brani dolgo časa; včasih se trdovratno brani vse življenje. Morda jo pozna in se brani pred njo, mogoče pa je, da samo verjame, da se sooča z njo, pa se v resnici ne. Zanimivo je vedeti, kdaj ljudje sploh vemo, da je nekaj resnica – da bi se branili pred njo. Zdi se, da se ne morem braniti pred njo, če pa jo že poznam.

Kako je torej mogoče, da se branim pred resnico, potem ko jo spoznam? Če jo namreč poznam, sem že v stiku z njo. Nadvse zanimivo.