Najverjetnejši geopolitični scenarij naše prihodnosti je dolgotrajno stanje permanentne nestabilnosti. To je frustrirajoče stanje brez jasnega izida. Ni mir in ni vojna, je siva cona. Natanko v tej coni pa najbolj uspevajo avtoritarni voditelji, ker najlažje vzdržujejo svojo moč, saj kriza vedno upravičuje izjemne ukrepe. Več izjemnih ukrepov torej.
Film Au Hasard Balthazar (Robert Bresson, 1966) je na prvi pogled nenavaden predlog za razmišljanje o vprašanju, kaj se dogaja v svetu leta 2026, ker je njegov protagonist osel. Bresson ustvari z njim morda najčistejšo kinematografsko upodobitev brezpogojne trpežnosti, ki sem jo kdaj videl. Osel gre skozi roke različnih lastnikov, nekateri so dobri, večina je slabih, a zaradi svoje pregovorne potrpežljivosti se nikoli ne odzove maščevalno, nikoli se ne umakne. Vse skupaj preprosto neskončno potrpežljivo prenaša. Človek bi rekel, da osli to pač delajo, ker je v njihovi naravi. A tudi ljudje so lahko osli.
Prihodnost sveta bo morda vse bolj odvisna od tega, kar spremljamo v čudovitem filmu z naslovom
Božji možje (Des hommes et des dieux, Xavier Beauvois, 2010).
Vnovič si ogledam še en film: Chikamatsu Monogatari iz leta 1954; njegov režiser je Kenji Mizoguchi. Ogledam si ga v času, ko se svetovni diktatorji obnašajo absolutno tvegano in so nevarni vsemu svetu, številni ljudje pa živijo v individualizirani kulturi varnega tveganja.
Kot otrok socializma sem odraščal v kulturi, v kateri so bile pesmi, kot so Blowin' in the Wind (Bob Dylan, 1963), The Times They Are a-Changin' (Bob Dylan, 1964), (I Can't Get No) Satisfaction (The Rolling Stones, 1965), For What It's Worth (Buffalo Springfield, 1967), White Rabbit (Jefferson Airplane, 1967), I-Feel-Like-I'm-Fixin'-to-Die Rag (Country Joe and the Fish, 1967), Sympathy for the Devil (The Rolling Stones, 1968), Street Fighting Man (The Rolling Stones, 1968), Revolution (The Beatles, 1968), Say It Loud – I'm Black and I'm Proud (James Brown, 1968), Fortunate Son (Creedence Clearwater Revival, 1969), organski del ozračja, v katerem sem svobodno dihal. Pesmi so nam sporočale, da se dogajajo družbene krivice, da obstaja človeško zlo, ki ga ljudje na oblasti vztrajno zanikajo, da so ljudje, ki nosijo resnična bremena vojn in družbenega izkoriščanja, siti družbenih krivic. In vedeli smo, kako resno je vse skupaj.
Sprašujem se, kje je danes naboj iz tistih let, ko zopet divjajo vojne, nam grozijo podnebne spremembe epskih razsežnosti in obstaja resna nevarnost, da bo globalna civilizacija močno poškodovana.
Ko sem pred mnogimi leti pisal knjigo o filmih, ki jih je režiral Tarkovski, sem ustvarjal izhodišča za moje kasnejše delo, ki ga tako močno zaznamuje ob, temelj vsakega sočutnega dejanja.
Morda je najpopolnejša upodobitev sočutne priče v vsej zahodni umetnosti slika, ki jo je ustvaril Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Na prvi pogled se zdi, da film, o katerem nameravam pisati, in slika nimata ničesar skupnega, vendar imata. Imata zelo veliko. Poglejmo.
