Umetna inteligenca in dialoška epistemologija

Knjiga Pot je cilj: aporije in paradoksi življenja je izšla. Izšla je natanko v času, v katerem je izšel slovenski prevod knjige Zakaj vojna?, ki sta jo leta 1932 spisala Albert Einstein in Sigmund Freud. S tem nikakor ne mislim reči, da je moja skromna knjiga kakorkoli primerljiva z delom obeh velikanov. Nikakor ne, k objavi tega dnevniškega zapisa me je spodbudilo predvsem ogorčenje nekaterih ljudi, ker je bila njuna knjiga prevedena v slovenski jezik in bila delno popravljena s spletnimi orodji umetne inteligence. V zadnjem času se namreč pogovarjam z umetno inteligenco o nekaterih novih razsežnostih njene navzočnosti v naših življenjih, ki jih večina ljudi še ne pozna. Danes objavljam prvi del najinega pogovora, ki je stekel včeraj zvečer.

Kje so Sokrati in Freudi za »močne moške«?

Sokrat ni bil junak. Ni bil bojevnik, ni bil voditelj, ni bil »močan moški«, ki se nikogar ne boji, vse naredi sam in ne potrebuje nobene »pomoči« od zunaj. Pa vendar so ga imeli nekateri za nevarnega. Nikomur ni grozil, ni bil nagnjen k zločinskim dejanjem, prekršil ni nobenega zakona. Zgolj pogovarjal se je. Tudi drugi ljudje se pogovarjajo. V čem je bilo potem njegovo pogovarjanje tako drugačno, da so se ga na koncu znebili?

Lovec v savani in profesor filozofije

Danes bom vodil novo delavnico čustvene inteligentnosti – ta je jubilejna, deseta po vrsti. Tokrat bom predstavil povezave med epistemično radovednostjo, sočutjem in čustveno inteligentnostjo. Spregovoril bom tudi o pomenu takih delavnic v svetu, v katerem so ljudje vse manj navzoči v realnem naravnem svetu in vse bolj navzoči v digitalno simuliranih virtualnih svetovih, izgubljeni v medmrežjih, v katerih pa si želijo nečesa prastarega in naravnega: prijateljstva, potrjevanja, ljubezni in pripoznanja. Dejstvo pa je, da so vse bolj izolirani in medsebojno odtujeni, podrejeni novoreku, ki nima nobene resne zveze s tem, kar je sam temelj njihove narave.

Poučevanje kot etični odnos

Za moje delo, srečevanja z otroki s posebnimi potrebami, je ključen Lévinasov koncept izobraževanja. Filozof ga ne razume kot prenašanje znanja od učitelja k učencu. Ne razume ga kot polnjenje prazne posode z informacijami ali z znanjem. Razume ga kot etični odnos.

Kaj je bistvo poučevanja in izobraževanja kot etičnega odnosa z drugim (mladim) človekom?

Estetika kot obljuba sreče

V določeni starosti se ozremo nazaj na življenje. Morda najprej pomislimo, kako neresnična je trditev, da so stari ljudje modri. Saj nekateri so. Drugi pa so zgolj stari. Nihče ne postane moder samo zato, ker je dovolj dolgo na svetu. Ni šans.

A refleksija lahko pripomore.

Ne moreš pobegniti sebi

Znašli smo se v svetu neskončnega regresa. Nihče ne more v celoti nadzorovati samega sebe, ker bi moral nadzorovati lastno drugost in samo nadzorovanje, pa vendar veliko ljudi sledi zahtevi po nadzorovanju, ki jo spontano razumejo kot svobodno samouresničevanje. Kaj natančno to pomeni?

Hvaležnost, da si

Nikoli nismo posedovali ničesar. Nikoli nismo posedovali nikogar. Nobene privatne lastnine nismo imeli. Zgolj verjeli smo, da posedujemo, da imamo, bili smo zaslepljeni. Morda smo hoteli nekakšno moč, mogoče nadzor, kontrolo, verjeli smo celo, da so drugi ljudje sredstva za dosego naših ciljev. A ko vse to izgine, in izgine zagotovo, ko človek odide s položaja, ko ostari, ko izgine njegov družbeni kapital – kaj ostane od teh relacij? Nič. Bile so funkcionalne relacije, ne resnični odnosi, instrumentalna razmerja, v katerih drugi ni obstajal kot človek, ker je bil predvsem vloga, položaj, objekt morebitnega kratkoročnega zanimanja ali interesa.