Trije avtorji so že pred časom napisali knjigo, ki bi jo moral prebrati vsakdo. Avtorji so Alexander Haslam, Stephen Reicher in Michael Platow, naslov knjige pa je Nova psihologija vodenja (The New Psychology of Leadership, 2011). Zakaj bi jo moral poznati vsakdo?
Ker pojasni, zakaj ljudje sledijo vodji celo tedaj, ko počne neumnosti in jim škodi.
V teh mesecih se srečujemo z drugačnim pogledom na šolstvo; tako ga imenujejo. Obenem trdijo, da bo prav ta pogled zagotovil sodobno osnovno šolo. S tem namigujejo, da Slovenija nima sodobne šole. Če je res ne bi imela, bi to pomenilo katastrofo. Takoj je zato na mestu vsaj tole vprašanje. Kako je lahko drugačen pogled na sodobno šolo drugačen od pogleda, katerega osnovne koordinate sem predstavil včeraj, njihov pomen in smisel pa dokazujejo ne le izkušnje, temveč tudi znanosti, kot so razvojna psihologija, nevroznanost in kognitivna znanost? Ali pa ta drugačen pogled v resnici ni nič drugačen od orisanega, in se le tako imenuje, ker poteka ideološki spopad? In tudi ta terja novo vprašanje. Zakaj poteka in čemu, kdo ima od njega koristi?
Naj naštejem še nekaj pomembnih znanstvenih ugotovitev, da bomo lahko zelo natančno razločili drugačne poglede in ugotovili, kateri so dokazano dobri in kateri niso; seznam literature, na katero se sklicujem je na koncu tega zapisa.
Nenavadno naključje je hotelo, da so me na nekem predavanju učitelji vprašali, kakšno šolo bi ustanovil, če bi imel to možnost. Pravzaprav ni bilo naključje, ker sem predaval o – sodobnih teorijah učenja, čustveni inteligentnosti in tem, kar je dobro za učitelje in učence. Govoril sem o dobrobiti. Torej.
Na novembrskem predavanju bom študentom in študentkam spregovoril o dveh krepostih. O obeh je natančno in obširno razmišljal Alasdair MacIntyre v knjigi o ljudeh kot medsebojno odvisnih racionalnih živalih. Naslov knjige je Dependent Rational Animals (1999).
Vsakodnevno boleče občutenje načinov, kako se politiki v javnosti obmetavajo z besedami, drug drugega pošiljajo k psihiatrom na preglede, se zmerjajo in so včasih nepredstavljivo vulgarni oziroma primitivni, kdaj lažejo, se sprenevedajo, je očitno del vsakdanjega življenja, na katerega se počasi navajamo. Navajamo se na pritlehnosti, vedenje, za katerega ne bi nikoli želeli, da ga usvojijo naši otroci, besednjak, ki ga v treznem stanju ne bi uporabili niti, če bi nas cvrli v vrelem olju, avtoritarnost, ki dokazuje slabo nadzorovanje agresivnih impulzov, zaradi česar nas je upravičeno strah, kajti taki ljudje so lahko zelo nevarni, ko jim stopi oblast v glavo in narekuje njihovo obnašanje. In če k temu dodam skorajšnji govor človeka, ki je pred svetovno javnostjo razpredal, kako lahko celo državo pošlje v pekel in pobije čisto vse njene prebivalce, pomislim, da je morda na delu nekakšna zlobna sila, ki ljudem preprosto ne dovoli, da bi živeli vsaj v miru in medsebojnem spoštovanju, če se že sporom, konfliktom in nesporazumom ne morejo povsem ogniti.
In v takem živem pesku, v katerega se počasi pogrezamo, je prava oaza pogovarjanje z dijakom, ki prihaja k meni vsak dan. V resnici se pripelje, saj potrebuje za premikanje električni invalidski voziček.
Na predavanju o duševnem zdravju bom izpostavil znano Lacanovo idejo, ki je danes aktualnejša in pomembnejša za ljudi, kot je bila v njegovem času. Mislim na predstave, ki jih ima ego o sebi, na njihovo všečkanje, od katerega so dane odvisni malodane vsi ljudje.
Pisalo se je leto 1956. Na letnem srečanju ameriških psihologov sta se soočila Skinner in Rogers. Prvi je skušal dokazati, da je človeško vedenje bistveno določeno z okoljem in zgodovino okrepitev. Po domače: vedenje, ki se krepi, se ponavlja. Iz tega izpelje pomemben sklep: ljudi in njihovo delovanje je koristno in smiselno nadzorovati. Natančneje: bolje jih je nadzorovati dobro in skrbno premišljeno kot slabo in nenačrtovano. Nadzor ne sme biti prepuščen naključjem in ljudem, ki kaznujejo in uporabljajo za nadzor neznanstvene metode. Šele znanost lahko pove, kako načrtovati življenje ljudi, da bo na svetu manj trpljenja.
