Kar se je zgodilo kritičnemu razmišljanju

Pred nekaj leti je nastal izraz the Google-knowing problem; skoval ga je ameriški filozof Michael Lynch: vedeti, kje najti informacijo, ni isto kot vedeti. Ko otroku razložimo, kako nastane dež, in razume zvezo med izhlapevanjem, kondenzacijo in gravitacijo, ima znanje. Ko vpraša Google zakaj dežuje? in dobi odgovor, ima informacijo. Razlika med obema je velika: trditev, predelana skozi lastno razumevanje, ni isto kot podatek, shranjen v kratkoročnem spominu.

Duhovno razsvetljenstvo in šola prihodnosti

Kaj je duhovno razsvetljenstvo? Je za človeka kot duhovno bitje pomembno, da se razsvetli? Kaj ima od tega? In kaj ni razsvetljenstvo?

Kdo vpliva na nas

Oseba se sprašuje. Ali sem dober človek? Kaj, če nisem? Kako naj bom prepričana?

Vprašanj je še več.

Ali je pomembno, da je človek dober? Kaj sploh pomeni biti dober? In kakšen si, če nisi dober? Kakšna je filozofska zgodovina ideje dobrega, ki jo potrebujemo za razmišljanje o zapisanih vprašanjih?

Zastavljena vprašanja so dobra. Je v tem že kal razmišljanja o ideji dobrega?

Aristotel je rekel, da je. Dejstvo, da se človek sploh lahko vpraša glede sebe in ideje dobrega, je že začetek moralne poti. Kamen in stroj se ne sprašujeta o tem, zvezde in planeti tudi ne. Zgolj so, brez vprašanj in brez morale.

Človek je bitje z vprašanji in moralo.

Petdeset sklec

Vsako jutro vstanem ob isti uri. Najprej naredim petdeset sklec. To ni rutina brez smisla, je ritual, ki mi že desetletja veliko pomeni. O njem nisem prebral na medmrežju, saj ga takrat, ko sem začel, še ni bilo niti na obzorju. In nikoli kasneje nisem poslušal vplivnežev, ki svetujejo ljudem, kako naj živijo, kaj naj počnejo, da bodo aktivno in dolgo živeli. Ne zanimajo me njihovi nasveti, ker vedno zgrešijo bistvo. Zakaj bi me torej zanimali?

Suverenost dobrega in sodobni bullshit

Heidegger razmišlja v knjigi Bit in čas o človekovi duhovnosti, ki pa je ne povezuje z religijo, kot je sicer pogosto v navadi. Govori o nečem drugem. O razliki med Dasein ali tubit in dejstvom, da obstaja kamen ali miza. Kamen je preprosto tam, kjer je, in se tega najverjetneje ne zaveda. Nismo še videli, da bi mu šlo za lastno bivanje, da bi se spraševal o njem, zato sklepamo, da obstaja razlika. Človek namreč je bitje, ki mu gre v njegovem bivanju za samo bivanje, kar pomeni, da mu ni vseeno, ali obstaja. Morda je edino bitje, ki sprašuje, zakaj obstaja, kaj pomeni, da obstaja, kam gre, zakaj, čemu in kako.

Ne dotikaj se moj'ga avta

Dan je bil lep, sončen, na nebu ni bilo niti oblačka, bilo je toplo. Mama pripelje svojega otroka, formalno bi kdo rekel, da je otrok s posebnimi potrebami, in želi parkirati na posebnem parkirnem prostoru, ki je jasno označen z rumeno barvo, kar pomeni, da je rezerviran za invalide ali ljudi s posebnimi potrebami.

A na tem parkirnem prostoru je že parkiran razkošen avto srednjega razreda brez oznake, da je njegov lastnik voznik s posebnimi potrebami ali invalid. Kaj stori mama?

Nevarnost tradicij in tradicionalne nevarnosti

Torej lahko rečemo, da varuhi tradicije nasprotujejo logiki samonanašanja, kar je v zgodovini matematično pomembno vozlišče, h kateremu gravitirajo Descartes, Gödel, Turing in Hofstadter. Vsak od njih je namreč na svoj način odkril, da um, ki hoče razumeti sebe, vselej naleti na paradoks: sistem, ki je dovolj zmogljiv, da opiše svet, ne more v celoti opisati samega sebe, ne da bi trčil na protislovje ali praznino. Gödel je to dokazal matematično, Hofstadter pa je pokazal, da je ravno ta čudna zanka drugo ime za človeški jaz.