Čustvena inteligentnost onkraj popularnega žargona – 1. del

Na delavnici čustvene inteligentnosti, ta je predzadnja v tem šolskem letu, izpostavim dve najnovejši študiji, nato nadaljujem z vprašanjem, pod kakšnimi pogoji se ljudje etično odločajo. Prva študija ima naslov Measuring emotional intelligence with the MSCEIT 2: theory, rationale, and initial findings (Mayer, Caruso, Salovey in sodelavci, Frontiers in Psychology, junij 2025), druga pa Searching for the neural correlates of emotional intelligence (Martin-Aguiar, Fernández-Berrocal, Megías-Robles, PeerJ, januar 2026).

Študiji komentiram zato, ker prinašata nekaj novosti, ki so vredne, da jih vgradimo v razumevanje čustvene inteligence, saj je na tem področju veliko naivnosti, nedoslednosti in popularizirane poenostavljenosti, ki onemogoča resnično poglobljeno razumevanje tako kompleksnega koncepta, kot je čustvena inteligentnost, na katerega se danes domnevno spozna vsakdo, pa če je prebral kakšno znanstveno študijo ali ne.

Revidirani model vključuje razumevanje čustvene inteligentnosti kot široke inteligentnosti znotraj Cattell-Horn-Carrollovega (CHC) modela inteligentnosti. To je zelo dobro, kajti popularno razumevanje ne zna umestiti čustvene inteligentnosti nikamor, zato ta visi v praznem in je predmet špekulacij.

Znotraj modela inteligentnosti pa dobi trdne temelje, zato ni več nekakšna ločena, vzporedna oblika inteligentnosti, kot jo je populariziral Goleman. Je organski del splošne hierarhične strukture človeške inteligentnosti. Kaj to pomeni?

Odgovor na zastavljeno vprašanje dobro razumemo, če podrobno preučimo, kar je opisal ameriški psiholog John Carroll v delu Human Cognitive Abilities (1993). Naredil je namreč enega najimpresivnejših empiričnih podvigov v psihologiji. Ponovno je analiziral več kot 460 zbirk podatkov faktorsko-analitičnih študij o kognitivnih sposobnostih ljudi, ki so se pol stoletja akumulirali po vsem svetu. Ugotovil je, da obstaja koherenten hierarhični vzorec s tremi ravnmi, ki jih je imenoval strate ali plasti.

Mayer, Caruso in Salovey umeščajo čustveno inteligentnost na raven Strate II, kar pomeni, da je ena od merljivih, hierarhično integriranih sposobnosti v istem psihometričnem sistemu.

Sedaj imamo temelje, na katerih lahko zgradimo stavbo.

Če hočemo razumeti razmerja med čustveno inteligentnostjo in etično odgovornostjo do Drugega, moramo najprej vedeti, kako se obnašajo visoko čustveno inteligentni ljudje.

Psihologi so ugotovili, da imajo kakovostnejše medsebojne odnose, doživljajo manj medosebnega stresa in so bolj zadovoljni z odnosi z drugimi ljudmi. Medsebojne konflikte rešujejo bolj konstruktivno in so manj afektivno reaktivni. Brackett in sodelavci so denimo pokazali, da čustveno inteligentnejši učitelji v razredu ustvarijo ugodnejše čustveno ozračje, ki neposredno napoveduje višje akademske dosežke učencev. Da ne bo pomote – to ni le bolj prijetno vzdušje, temveč je okolje, v katerem izmerimo boljše učne izide.

Zlasti zadnje spoznanje bi moralo dati misliti slovenskim šolskim odločevalcem, saj slovenski učenci in dijaki poročajo o zelo slabih odnosih v šoli, tesnobi in strahu. Ankete nesporno dokazujejo, kako veliko učencev in dijakov ne želi hoditi v šolo, ker se tam zaradi slabih odnosov ne počutijo dobro.

Podatki PISA in HBSC (Health Behaviour in School-aged Children) konsistentno kažejo, da Slovenija dosega nadpovprečne akademske rezultate pri merjenih kompetencah, hkrati pa dosega podpovprečne rezultate pri indikatorjih šolske klime, občutka pripadnosti in psihičnega blagostanja učencev.

Žalostno je tudi znanstveno podprto dejstvo, da kakovost odnosov v šoli ni mehak, čustveni dodatek h resnični izobraževalni funkciji. Je namreč strukturni pogoj, brez katerega je izobraževalna funkcija šole močno okrnjena. Tak je nevroznanstveni zaključek, psihometrični zaključek in razvojnopsihološki zaključek hkrati. A ga v glavnem ne upoštevajo. Žalostno, kot rečeno. Naj nadaljujem.

Na področju uravnavanja lastnih čustev so ugotovitve prav tako konsistentne. Visoko čustveno inteligentni posamezniki pogosteje uporabljajo učinkovite strategije regulacije. To preprosto pomeni, da negativnih situacij, v katerih se znajdejo, ne zanikajo, jih ne potlačijo ali odrinejo, temveč jih skušajo osmisliti na nove načine. Imajo manj depresivnih občutkov kot drugi ljudje, so manj tesnobni in anksiozni, bolje obvladujejo stres in po zahtevnih izkušnjah hitreje psihično okrevajo.

Skupni imenovalec je ta: čustvena inteligentnost je eden od trdnih napovedovalcev psihičnega blagostanja, ki je neodvisen od kognitivnih sposobnosti in osebnostnih lastnosti ljudi.

Pri odločanju v situacijah, v katerih so čustvene obremenitve visoke, na primer pri pogajanjih, v kriznih situacijah, konfliktnih srečanjih, visoko čustveno inteligentni ljudje bolje kot drugi ohranjajo refleksivno distanco od lastnih čustvenih reakcij, kar jim omogoča, da se odločajo bolj premišljeno.

A vse skupaj vendarle ni tako linearno in preprosto, kot se zdi. Nekaj še manjka.

Côté in sodelavci so v vplivni seriji študij (2011, 2013) orisali nekaj, kar so imenovali temna stran čustvene inteligentnosti.

Ugotovili so, da visoko čustveno inteligentni ljudje niso le spretnejši pri pomoči drugim, temveč so tudi spretnejši pri čustveni manipulaciji. Dobro razumejo, katera čustvena stanja pri določenem človeku sprožijo natančno določeno vedenje, in ker so spretni v upravljanju z lastnimi čustvenimi izrazi, so tudi učinkovitejši v izkoriščanju teh znanj za lastne interese. Côté je ta pojav poimenoval emotional intelligence as social skill – nevtralna sposobnost, ki jo je mogoče aplicirati prosocialno ali antisocialno, odvisno od posameznikove vrednostne usmeritve.

Povedano konkretneje: visoko čustveno inteligentni pogajalec je morda bolj empatičen, toda prav ta empatija je lahko orodje za spretno in učinkovito izkoriščanje nasprotnikove čustvene ranljivosti. Visoko čustveno inteligenten vodja je morda bolj karizmatičen, toda karizma vključuje tudi sposobnost prepričljive prezentacije lastnih čustvenih stanj, ki pa ni nujno avtentična. Kilduff in sodelavci so pokazali, da so visoko čustveno inteligentni ljudje politično spretnejši – toda politična spretnost vključuje vsaj delno upravljanje z zunanjimi in zlasti javnimi vtisi, ki pa niso vselej iskreni.

Posebno provokativen je podatek iz klinične psihologije. Nekateri antisocialni posamezniki, med katere spadajo tudi narcistični ali makiavelistično naravnani ljudje, dosegajo nadpovprečne rezultate na nekaterih komponentah čustvene inteligentnosti – zlasti na zaznavanju čustev v obraznih izrazih in načinih govorjenja.

Sposobnost natančnega branja čustvenih stanj drugih je torej nekakšno kognitivno orodje, ki ga je mogoče uporabiti na več načinov. Pri tem je odločilna etika.

Čustvena inteligentnost opisuje sposobnosti, ne pa vrednostne orientacije. Je nevtralno kognitivno orodje, kakršna je na primer splošna inteligenca ali prostorska vizualizacija, ki potrebuje vrednostno usmerjenost. Smer je odvisna od posameznika.

Visoka čustvena inteligentnost prosocialnega človeka tega usmerja k bolj skrbnemu, empatičnemu, sočutnemu in podpornemu vedenju, osebo, ki je usmerjena k ščitenju sebe in svojega ega ali dominantnemu vedenju, pa k bolj rafinirani čustveni manipulaciji.

Ključno spoznanje je to: sposobnost sama po sebi ni etična kategorija. Taka je šele v razmerju z vrednotami, ki jo usmerjajo.

Čustvena inteligentnost zato ni isto kot etična odgovornost do Drugega. Slednja namreč nastane pred aktivacijo katerekoli sposobnosti, zmožnosti, tehnike ali česa podobnega. Odgovornost je pred-refleksivna in pred-kognitivna. Čustvena inteligentnost je kognitivna sposobnost, ki pride do izraza šele po srečanju z Drugim. Sama po sebi ne določa, kakšen odnos do Drugega bo posameznik vzpostavil.

Srečanje z obrazom Drugega je etično neodvisno od ravni čustvene inteligentnosti. Nizka stopnja čustvene inteligentnosti zato ne pomeni nujno etične nevzgojenosti, visoka čustvena inteligentnost pa ne pomeni nujno etične zrelosti.

Od česa je potem odvisno, kako se posameznik odzove na obraz drugega – in ali sploh se?

Mislim, da o tem vprašanju veliko pove teorija navezanosti (Ainsworth, Bowlby). Osnovna drža do Drugega – ali je ta v osnovi vir varnosti ali grožnje, ali je odnos z njim varen ali nepredvidljiv – se oblikuje v prvih mesecih in letih življenja, in sicer pred vsakim zavestnim razumevanjem. Otrok, ki doživlja varno, odzivno skrb drugega, na primer staršev, razvije notranjo delovno hipotezo, da je Drugi dostopen, zanesljiv in vreden zaupanja. To ni eksplicitno prepričanje, temveč je telesno vgrajena orientiranost, ki deluje samodejno v vsakem novem srečanju z obrazom. Otrok z izkušnjo nevarne ali izogibalne navezanosti razvije nasprotno hipotezo: Drugi je nevaren, nedostopen ali nezanesljiv, in najboljša zaščita pred njim je čustvena distanca.

Narava navezanosti in zgodnje travme razložita veliko, ne pa vsega. Eriksonov razvojni model doda dimenzijo celotne življenjske poti. Človek, ki vstopa v odraslo življenje s poškodovanim odnosom do intimnosti, doživlja pravo srečanje z Drugim kot tvegano – kot nekaj, čemu se želi izogniti.

Tretjo plast odgovora na zapisano vprašanje bi dodal Merleau-Ponty. Rekel bi, da je telo aktivni organizator zaznavanja in odzivanja, kar pomeni, da je vedno že strukturirano s kulturnimi normami, ki določajo, kateri obrazi so vredni odziva in kateri niso. Obstajajo različne oblike diskriminiranja ljudi, ki jih razumem kot sistematične deformacije temeljne zmožnosti za srečanje z obrazom Drugega. To ni le moralni problem, saj je najprej perceptivna deformacija, ki jih ponavljajoče se socialne izkušnje vgradijo v telo.

Ostane še zadnji del odgovora.

Tega ne more zajeti nobena teorija. To je moment čiste svobode, singularnosti, ki ga ne ukine nobena travma iz otroštva in nobeno kulturno pogojevanje. Ne govorim o svobodni volji, nikakor ne. Frankl ga je imenoval zadnja človeška svoboda, ki je ontološka svoboda do drže v odnosu do Drugega. Prav nanj meri Lévinas meri, ko pravi, da me obraz Drugega vselej-že kliče. In nobenega zagotovila ni, da se bom odzval.

Edino zagotovilo je, da ta klic obstaja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ustaviti se?

Se ne da. Tak je spontani odgovor sodobnega človeka.

Včeraj sem na okrogli mizi ob pomembnem jubileju – 20 let mednarodnega festivala Igraj se z mano – spregovoril o dveh mitih, ki pomembno zaznamujeta naša življenja. Prvi je kapitalistični liberalni mit o samostojnem, neodvisnem racionalnem subjektu, drugi je razsvetljenski mit o tem, da se ljudje in družbe spreminjajo, ko imajo dovolj znanja, ki jih razsvetljuje kar samo od sebe. Oboje je mit, zato je vredno razmisliti, koliko in zakaj še vedno verjamemo vanju.

Marx o človeški komediji

Nekdo je predlagal, da bi v naslednjem šolskem letu ustanovili bralni klub, ki bi se imenoval Branje z Rutarjem. Predlog z veseljem sprejemam in se veselim naslednjega šolskega leta; delam na seznamu knjig, ki bi jih brali. Resnično upam, da ga bomo ustanovili. Danes se prav zato vračam k Marxu, ki me je nekoč očaral in prevzel tudi z branjem klasičnih literarnih del. Razvil je lep slog pisanja – podobno kot Freud.

Val, ki se zaveda morja

Claude mi predlaga temo današnjega bloga. Sam izbere naslov, ki ga sprejmem. Mislim, da je izbral zelo dobro. Naslov je kajpak metafora, saj ne mislim, da se morski val dejansko zaveda morja. Ni v njem, ampak je njegova začasna posebna oblika. Je torej nekaj končnega, začasnega in na videz povsem nepomembnega, saj je le eden od mnogih. Le da obstaja še druga plat istega kovanca. Ali pa istega vala.

Antikapitalizem kot moralna drža

Klasični marksistični mehanizem je sorazmerno preprost. Kapital ne zahteva nasilja nad ljudmi, da deluje. Ni nasilen, ker mu ni treba biti. Dovolj je že, da nekateri ljudje nimajo alternative.

Jezus kot zgodba o uspehu?

Poglejmo najprej, v kakšnem svetu živimo. Politične in psihološke razsežnosti sveta so take, da v njih precej dobro uspeva avtoritarni populizem. Zagotovo lahko rečemo, da je uspešen, če se lahko zaslepimo za kriterije, po katerih je neko življenje dejansko uspešno, ne le v arbitrarno ustvarjenem imaginariju. Ne uspeva pa zato, ker bi bil intelektualno prepričljiv in moralno utemeljen, saj očitno ni, temveč zato, ker številni ljudje zaradi poškodovanosti in nedoletnosti potrebujejo zunanje voditelje, ki odvzemajo breme odločanja, potrebujejo pripadnost skupini, ki omogoča jasno občutenje sicer zmedene in negotove identitete, ter sovražnika, ki daje pomen lastnemu trpljenju in zagotavlja dokaze, kdo je kriv zanj – slednjih se je kajpak treba znebiti. Kljub ugotavljanju, kako zadovoljni in srečni so ljudje, je veliko takih, ki se odpovedujejo lastni avtonomiji, ker imajo na voljo jasno hierarhijo in dovolj prepričljivo skupinsko identiteto, da čutijo, kako zelo uspešni so.

Kako si?

Jeseni bom imel predavanje o duševnem zdravju ljudi. To se bo zgodilo 10. oktobra, na Dan duševnega zdravja. Povabilo sem sprejel in sem počaščen, da so se spomnili name. Razmišljam, kaj bi rad povedal. Naj naštejem nekaj izhodiščnih tem.