Will Hope for Change

Otroci in mladostniki, s katerim delam desetletja, so mi odprli oči, da vidim, kar je sicer nevidno. Tudi sami so pogosto nevidni, redki jim prisluhnejo. Moje delo je, da nevidno postaja vidno, ker nas spreminja, da postajamo boljši ljudje. Ko končno vidimo, smo nagrajeni za dolgoletno iskanje in usmerjanje pozornosti, za lastno motivacijo, da se nismo zaprli, za vztrajnost in zvestobo. Morda je to ključno merilo naše človeškosti, humanosti. Will Hope for Change – je napis, ki ga ima pred seboj berač, ki živi na ulici (The Invisibles, Pink Floyd – On The Turning Away). Kakšen napis!

Polnočna milost

Minea mi pošlje povezavo do skladbe, ki jo izvaja v neopisljivo lepem in neskončno počasnem ritmu kitare, ki ve, kaj je Slow Chicago Blues – Luther Mercy. Reče, da je zame, da je zelo moja. Njena gesta me ne preseneti. V nekem smislu je skladba tudi njena.

Smrt

Z Mineo se peljeva iz Bohinja, kamor smo se umaknili pred vročino, ki je te dni neznosna in škodljiva. Pogovarjava se, v nekem trenutku me vpraša, kako doživljam staranje in smrt, dejstvo, da nas nekega dne ne bo več, da ljubljenih ljudi ne bo več.

Sram – nadaljevanje

Končni cilj analitičnega procesa je ustvariti ali proizvesti občutek sramu. Tako zapiše Lacan v seminarju Druga stran psihoanalize. Zakaj sram?

Sram – uvod

Sram me je. Naj razložim, kaj to pomeni.

Čas, v katerem živim, ni brez sramu. Pravzaprav ga ima po eni strani preveč, po drugi pa bistveno premalo. Sram pred pogledom Drugega je na vsakem koraku, sramu pred lastno bitjo (Joan Copjec) tako rekoč ni.

Da me želite

Na podlagi neštetih pogovorov z otroki in mladostniki, ki sem jih imel kot psiholog, prebranih knjig in brezkompromisnih, bolečih refleksij lastnega očetovstva, dolgih pogovorov z materjo najinih otrok in z njimi, ki so mi ponudili refleksije, zaradi katerih sem postal boljši človek, je nastal tale zapis, ki ga ponujam v branje, in sicer kot manifest, zagovor otrokovih pravic, globok poklon otrokom in prošnja staršem oziroma skrbnikom, vzgojiteljem in učiteljem, naj ga skrbno preberejo in se nad njim zamislijo.

Otrok, ki je pravkar prišel na ta svet, se naslavlja na odrasle ljudi okoli sebe. Ker še ne zna pisati, me prosi, da jim v njegovem imenu napišem pismo. In sem ga. Prebral sem mu ga in avtoriziral ga je, zato sem pomirjen, da nisem dodal kaj svojega.

Zakaj se jih »bojim«?

V resnici se jih ne, besedo moramo brati drugače in ne na prvo žogo. In na koga sploh mislim? Mislim na člane in članice aktualne slovenske vlade. A naj grem po vrsti.

Danes zaključujem z letošnjimi delavnicami čustvene inteligentnosti; vsak mesec smo se srečali enkrat. V luči najnovejših raziskav tega polja spremljam delovanje nove slovenske vlade in se »bojim«. Česa, čemu, zakaj? Kaj ima čustvena inteligentnost skupnega z vladanjem?