Veliko ljudi mi je že reklo, da se v življenju obnašajo tako, da bi bili čim
bolj nevidni in bi pustili dovolj prostora za druge, da se ti ne bi vznemirjali
in bi jim pokazali, da jih imajo radi, da so jim vsaj všeč in da želijo biti z
njimi. Tiho prenašajo vsakdanje izkoriščanje, da ne bi bilo kaj narobe, da si
drugi ne bi kaj mislili o njih, da bi naredili vse tako, kot je najbolj prav.
Dobro vedo, da živimo v hierarhičnih občestvih in da se nenehno podrejajo, da mirujejo
in hlapčujejo in obenem upajo, da vse skupaj ni zaman. Le da v glavnem je
zaman.