Izvedel bom predavanje. Jeseni, ko bo na vrsti dan, posvečen duševnemu zdravju ljudi. O njem sicer razmišljam vsak dan, ker je to moj poklic.
Spregovoril bom o posebnem pojavu, ki ga včasih ni bilo. Ni obstajal. S kratico se imenuje FOMO.
Pred vami je projekt, ki ni nastal iz akademske distance ali želje po senzacionalizmu. Nastaja iz globoke, iskrene potrebe po razumevanju človeške ranljivosti in moči hkrati. Vabljeni k branju zapisov, ki jih ne boste našli v priročnikih za osebnostno rast ali motivacijskih govorih.
Izvedel bom predavanje. Jeseni, ko bo na vrsti dan, posvečen duševnemu zdravju ljudi. O njem sicer razmišljam vsak dan, ker je to moj poklic.
Spregovoril bom o posebnem pojavu, ki ga včasih ni bilo. Ni obstajal. S kratico se imenuje FOMO.
Prelom s starim razmišljanjem o človekovi identiteti (Kdo ali kaj sem?) se zgodi s spraševanjem (Kako sem?). In kaj je najprej? Tu sem. Dasein je filozofsko ime za to, da človek ni nekaj, temveč je odprtost, ki vselej presega vsak nekaj, ki bi ga o njej lahko izrekli. In odprtost je vselej odprtost do drugega. Ne more biti sama sebi dovolj, ne more biti sama zase.
Poročilo Global Energy Outlook 2026 z naslovom How the World Lost the Goal of 1,5 °C ugotavlja, da doseganje pariškega cilja, da bi omejili segrevanje Zemlje na 1,5 °C, ni več verjetno, omejitev na 2 °C pa bo izjemno zahtevna in terja dodaten politični napor. Preostali ogljični proračun za 1,5 °C je na začetku leta 2026 znašal okrog 130 milijard ton in se bo ob sedanjih stopnjah izčrpal v nekaj več kot treh letih; trajna prekoračitev se pričakuje okrog leta 2030. Emisije so na rekordni ravni, koncentracija CO₂ je presegla predindustrijsko za več kot polovico.
Narod napreduje, ko zna prepoznati skupni cilj. Tako je bilo rečeno včeraj ob današnjem dnevu državnosti. Torej je možno, da ga ne prepozna, ker ga ne zna. Je to mogoče?
Mogoče je, da ga prepozna, in mogoče je, da ga ne. Pojdimo po vrsti.
Otroci in mladostniki, s katerim delam desetletja, so mi odprli oči, da vidim, kar je sicer nevidno. Tudi sami so pogosto nevidni, redki jim prisluhnejo. Moje delo je, da nevidno postaja vidno, ker nas spreminja, da postajamo boljši ljudje. Ko končno vidimo, smo nagrajeni za dolgoletno iskanje in usmerjanje pozornosti, za lastno motivacijo, da se nismo zaprli, za vztrajnost in zvestobo. Morda je to ključno merilo naše človeškosti, humanosti. Will Hope for Change – je napis, ki ga ima pred seboj berač, ki živi na ulici (The Invisibles, Pink Floyd – On The Turning Away). Kakšen napis!
Minea mi pošlje povezavo do skladbe, ki jo izvaja v neopisljivo lepem in neskončno počasnem ritmu kitare, ki ve, kaj je Slow Chicago Blues – Luther Vance. Reče, da je zame, da je zelo moja. Njena gesta me ne preseneti. V nekem smislu je skladba tudi njena.
Z Mineo se peljeva iz Bohinja, kamor smo se umaknili pred vročino, ki je te dni neznosna in škodljiva. Pogovarjava se, v nekem trenutku me vpraša, kako doživljam staranje in smrt, dejstvo, da nas nekega dne ne bo več, da ljubljenih ljudi ne bo več.
Izvedel bom predavanje. Jeseni, ko bo na vrsti dan, posvečen duševnemu zdravju ljudi. O njem sicer razmišljam vsak dan, ker je to moj pokl...