Nenavadno je reči, da je resnica pogosto neprijetna, terja veliko časa, da jo spoznamo, in je brez zajamčenih rezultatov. Zdi se, da imamo ljudje raje nekaj, kar ni resnica, ker je bolj prijetno, takoj pri roki in obljublja zajamčene rezultate. Zakaj je tako, če pa smo ob priložnosti pripravljeni celo priseči, da nas bolj kot laž zanima prav resnica? Dvomim tudi, da želijo starši vzhajati otroke za laž, ne pa za resnico. A kako je v resnici s tem?
Živimo v nestabilnem času. Negotovost je velika. Prihodnost je odprta.
Iz zgodovine vemo, da je bil požar v Rimu leta 64 resničen in katastrofalen. Trajal je približno teden dni, uničil je večino Rima, tri četrtine mesta, in pustil brez strehe nad glavo na sto tisoče ljudi. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje je le, ali je cesar Neron požar nekomu ukazal, ga zapovedal, organiziral ali vsaj dovolil.
Včasih so občutki krivde in nevrednosti pri kakem človeku tako močni, da se zgodi tole. Val samoobtoževanja je tako močan, da bi se tam pred vami najraje poškodovala, vzela nož v roke in zabadala svoje telo, dokler mi ne bi zmanjkalo moči in bi telo povsem razkosala. Nagnusna sem sama sebi, mučila bi se, ker si ne zaslužim živeti.
Kaj pomeni kritično misliti? Pomeni imeti pogum, da se odpraviš tja, kamor konformizem in strah ne gresta nikoli. Avtoritarnost tega ne prenese. Ne mislim toliko na upor, bolj mislim na pogum misliti onkraj tega, kar je dovoljeno misliti.
Nekoč sem v zelo kratkem času prebral Avguštinovo knjigo De civitate Dei. Na voljo nisem imel veliko časa, ker sem si knjigo izposodil pri British Library, na voljo pa so mi dali le nekaj tednov. A to je bilo dovolj, da sem se lotil obsežnega razmišljanja o zahtevnem vprašanju, ki je od takrat naprej svetilnik mojega življenja.
Počasi sem globoko dojel, da Avguštin tega, kar je sveto, ni živel kot rešitev problema. Ni živel kot svetnik, ki domnevno reši problem, kako živeti kot sveti človek. Ni bil svetnik, ker bi bilo v njem nekaj svetega, nekaj, kar ga je naredilo svetnika. Bilo je bistveno drugače.
Ironija je večplastna: Star Trek je bil vedno vizija utopičnega postčloveškega sveta, federacije, ki je presegla notranje konflikte, potrebo po oboroževanju in pohlepnost. Live long and prosper je tako pozdrav civilizacije, ki se je dvignila iz vojne in dosegla trajni mir. V kontekstu mojega včerajšnjega zapisa o Iranu in Baudrillardu pa je natanko to, kar imenuje Baudrillard simulaker utopije. To je podoba prihodnosti, ki lebdi nad sedanjostjo, ki ubija. Besede tako obljubljajo življenje in blaginjo, medtem ko se pod njimi vrtijo posnetki raket in uničenih stavb, ubitih ljudi, gostega črnega dima iz gorečih rafinerij nafte, pomešani z izjavami diktatorjev, da je večni mir za vogalom in da so končno našli pravo mešanico avtoritarnega vodenja sveta, ki bo zagotovila blaginjo in prosperiteto vseh naših.
Kar vidimo vsak dan pred svojimi očmi, mislim na izraelsko in ameriško raketiranje Irana, lahko razložimo. Lahko si pojasnimo. Kaj namreč vidimo? Kaj vidimo na zaslonih? Vidimo video igro, v kateri napadalci uničujejo sovražnika. Rečeno je, da se bo igra končala, ko se bodo napadalci tako odločili. V resnici jih ne zanima, kaj se dogaja empirično. Video igra nima nobene zveze z realnim svetom in z realnimi ljudmi.
Od 28. februarja do danes je bilo v Iranu ubitih vsaj 1.444 ljudi, ranjenih je 18.551, žrtve so stare od osmih mesecev do 88 let, kot poroča Al Jazeera. Razseljenih je več kot tri milijone Irancev. Ti ljudje se gotovo ne strinjajo, da je to video igra.
Naj se zato vrnem nekoliko v preteklost.
