Jezus kot človek

Človeški Jezus, ki je telo, hodi po svetu, je včasih utrujen, se smeji in je ob drugih, mi omogoča nekaj presežnega. Ne (od)rešuje me in ničesar mi ne daje – omogoča mi. Bistveno je, da za to presežno ne potrebujem dogme, kot je brezmadežno spočetje, in ne potrebujem dokazov o Jezusovi božanskosti. Ne potrebujem nobenega dokaza in institucionalnega aparata, ki bi mi povedal, kaj moram verjeti, kaj je res in kaj ni. Potrebujem le – telo. To je človeško telo, ki je ob drugem človeškem telesu. In presežno je prav v tem ob, v človeškosti človeških bitij, ne kljub njej.

Kako je bilo biti ob Jezusu

Gledam serijo The Chosen (Dallas Jenkins, 2017). Zakaj jo gledam z navdušenjem?

Vlak, ki sanja, in reka, ki teče

Morda je naključje, da sva oni večer gledala film Train Dreams (Clint Bentley, 2025); morda pa tudi ni. To je eden najbolj samotnih in najbolj poetičnih filmov, kar sem jih videl v svojem življenju. Je osupljiv film o ljubezni in solidarnosti, prijateljstvu, samoti, izgubi in etiki življenja. Je o posebni izkušnji življenja. Ni o logiki, temveč o izkušnji in drži, o vztrajanju.

Potem smo si člani filmskega kluba ogledali še prečudoviti film Fa yeung nin wah (Wong Kar-Wai, 2000), ki je kot nekakšna čarovnija dopolnil prejšnjo filmsko izkušnjo.

Krst v duhu

Po obsegu in moči zmagujejo simulakri in zmaguje hiperrealnost.

Še naprej pa bo obstajalo to, kar ni stvar moči in kvantitete: élan vital. Hiperrealnost deluje po logiki ekspanzije, kar pomeni več podob, zaslonov, več podatkov in več dosega. Zmagovala bo, ker ima na svoji strani kapital, ugodje in navado.

O Bogu, ki je padel - 4. del

Janez Krstnik, ki je ljudi krstil z vodo, je rekel Jezusu, da bo on krstil ljudi v duhu. Ali ni danes ponovno čas za tako krstitev, ki nasprotuje simulakrom in ustvarjanju hiperrealnosti? Ali pa je to le naivna želja, ki se ne more uresničiti?

O Bogu, ki je padel - 3. del

Tretji del svojega odziva na tvoje pismo začenjam z vprašanjem, ki se nanaša na pomembno ugotovitev o naravi naših sodobnih življenj, do katere sem se dokopal.

Ugotovitev je tale: sistem družbenega življenja proizvaja trpljenje, ki ga nato individualizira. Posamezniku sporoča: ti si depresiven, ti imaš problem, ti moraš poiskati pomoč. Obenem čisto počasi nastaja okolje, v katerem je nenehna budnost edina legitimna oblika bivanja. Spanje je namreč čista izguba časa, saj takrat nihče ne dela, ne proizvaja, ne troši, ne generira podatkov.

O Bogu, ki je padel - 2. del

Danes prepoznavam življenje v spektakelski družbi na še bolj dramatičen način, kot ga je nekoč Debord. Na kaj mislim in zakaj je to pomembno za razumevaje dogodka, o katerem razmišljava?