Dragi oči,
znašla sem se globoko v razmisleku
in začutila, da bi to želela deliti s teboj. Tokrat res osebno,
ne abstraktno. Preprosto me zanima, kakšne misli se tebi pojavijo ob tem -
tebi, ki me poznaš dlje, kot se poznam sama in premoreš še kakšno drugačno
perspektivo.
Prejšnji teden sem hitela po
Poljanski, kot že neštetokrat do sedaj. Deževalo je in zeblo me je v prste.
Zamišljeno sem strmela predse, sfrustrirana od obveznosti in hkrati neomajna,
da jih vse čim hitreje opravim. Mimoidoči opazovalec bi moj odločen pogled
lahko celo zamenjal za ambiciozno odločnost. Ko hitro govorim, hitro hodim in
hitro opravljam dolžnosti, lahko dam vtis, da imam vse pod nadzorom in da točno
vem, kam grem. Verjetno marsikoga prepričam, da tja tudi želim iti.
Resnica bi bila težko dlje od tega. To je prednost družbenih mask; skrijejo
lahko skoraj vse, kar je resnično.
Ko sem tako s primrznjenimi prsti
in cmokom v grlu hitela mimo drugih, ki so za svojimi maskami skrivali svoje življenjske zgodbe, sem se zavedla, da sem točno
pred desetimi leti hodila po prav tej isti poti, še bolj zoprnim obveznostim
naproti. Hodila sem proti svoji gimnaziji, kjer so drugi verjetno bili pustno
našemljeni, a dvomim, da sem jih opazila. Nekaj mesecev pred maturo nisem
opazila ničesar in nikogar. Mislim, da tudi nikogar ni bilo doma, ker ste šli
na beneški karneval, medtem ko sem se učila za maturitetni esej. Ali pa
maturitetno matematiko ali angleščino ali latinščino ali pa eno od neštetih
prihajajočih kontrolk; na tej točki mi je bilo že davno vseeno, kaj se sploh
učim ali za kaj, za koga.
Ko sem se tako spominjala tistega
obdobja, so me obšli zelo različni občutki. Ko se ljudje ob takšnih okroglih
obletnicah spominjajo delov svojega pretekla življenja, pogosto občutijo
melanholičnost ob spoznanju, da živijo tako drugače, kot so si nekoč predstavljali,
ali pa, na drugi strani, nekakšno kombinacijo ponosa, veselja in olajšanja, da
so se prebili do tja, kjer so zdaj. Jaz pa se nisem znala odločiti, kaj čutim.
Obstala sem in nekaj trenutkov zrla navzdolž ulice, po kateri sem v
mladostništvu vsak dan hitela s toliko teže v sebi, ki je nisem znala nikamor
odložiti. Prestrašena, žalostna, tesnobna, naveličana, izčrpana, vsak letnik
bolj depresivna. Tako nepredstavljivo veliko skrbi in nikakršnega veselja,
otroške spontanosti, mladostniškega eksperimentiranja, življenjske energije.
Navzven? Pridna, uspešna, pametna, delovna. Morda nekam nenavadno... vselej resna in otožna.
Ob tem se nisem toliko zasmislila
sama sebi, kolikor sem skušala prisluhniti, kaj zdaj občutim, ko se spominjam
tiste verzije sebe. Po eni strani sem dejansko prišla tako daleč, da sem
začutila nekaj topline, nekaj nežnosti do sebe. Na misel mi je prišel naslov
biografije Anthonyja Hopkinsa, We Did Okay, Kid. Pretrpela sem vse ure šolanja, ki sem
jih morala. Preživela sem maturo, čeprav se nisem niti poslovila od svojih
sošolcev, tako sem bila zatopljena v učenje. Polomijo, ki je bil moj
dodiplomski študij, čez kar še vedno ne razumem povsem, kako sem se prebila. Še
večjo grozo, ki se je naselila vame, ko sem se morala vpisati na podiplomski
študij. Brezno, ki se je odprlo, ko sem začela z doktorskim študijem. Vse
tisočine ur, posvečene delu, ko bi najraje samo spala, brala knjige ali gledala
skozi okno in razmišljala. Vse izpite, ki so odločali o mojih nadaljnjih študijskih
in kariernih možnostih. Vse ocene, po katerih sem se vrednotila. Preživela
sem vse to, pa sem bila vse prevečkrat prepričana, da ne bom. Bistveno
pomembnejše, našla sem ljudi in zgradila odnose, ki so začeli napolnjevati moje življenje. Prišla sem do svojega roba in dojela, da sem 'uspešna' na vse
napačne načine, ter se začela učiti drugače živeti (niti enkrat v življenju
sicer sama nisem čutila, da sem uspešna, me pa radi tako opišejo neznanci).
Vsaj izgrajevati sem začela pot, ki je bolj moja, in včasih po njej tudi
hoditi. Če bi mi pred desetletjem kdo rekel, da bom zaključevala doktorski študij
psihologije, našla terapevtko, ki mi ga bo pomagala preživeti, in ustvarila
bolj ljubeč dolgotrajen partnerski odnos, kot sem mislila, da je možno, bi se
mi verjetno zdelo dobro. Morda bi čutila kaj veselja ob misli na vse to. Lahko
bi si za trenutek oddahnila. We did okay.
Po drugi strani sem ob tem
vračanju v preteklost čutila tudi eno globoko žalost. Če bi takrat vedela, kako
veliko let bo minilo, preden se bom začela sploh ukvarjati s svojim notranjim
svetom, preden bodo popustile nekatere prisile, preden si bom upala začeti
ustvarjati sebe, bi se zgrozila. Takrat nisem nikoli razmišljala o svoji
prihodnosti, a če bi, si ne bi znala zamisliti, koliko puste praznine in črnega
obupa je možno doživljati. Na smrt bi se prestrašila, če bi vedela, kako zelo
se bo razpaslo moje sovraštvo do produktivnosti in 'doseganja ciljev'. Zgrozila
bi se nad tem, da bom toliko let kasneje še kar pogreznjena v nekatere toksične
vzorce, ki so me začeli bremeniti takrat. Žalostna sem postala ob misli na to,
koliko teže še vedno prenašam s seboj. Kako je možno še kar kloniti pod istimi
pritiski kot deset let nazaj? Kako se še kar počutim enako krivo, ko ne delam?
Kako se še vedno vsak dan sprašujem, s čim sem si danes zaslužila obstajati?
Sem dovolj naredila? Sem dovolj malo pojedla? Kako lahko po desetih letih ti
dve vprašanji še kar usmerjata moje dneve in zaznamujeta moje življenje? Kako
se po toliko dela na sebi še kar zalotim ob misli »Oprosti, da pač nisem
dovolj hitra, dovolj produktivna, dovolj pametna, dovolj sposobna, dovolj
originalna, dovolj zanimiva, dovolj delovna, dovolj suha, dovolj natančna,
dovolj zmožna.« Komu za božjo voljo se opravičujem? Od kod vsa ta
žalost, kje črpa moč ves ta strah? Se bom kdaj znebila tega toksičnega občutka,
da je vse, kar naredim, premalo ali kako drugače preprosto vedno znova narobe?
Na vse to sem pomislila in nisem
se znala odločiti, katero čustvo je prevladujoče. Morda je tisti popoldan še
najbolj zaznamovalo težko izrekljivo nelagodje ob zavedanju, koliko let lahko
preprosto mine, stari vzorci, za katere že desetletja vemo, da so
škodljivi za nas, pa kar vztrajajo, tudi če se na vse pretege trudimo, da bi
vzpostavili nove.
Težko si osmislim mnoge vidike
svojega življenja. Ne poznam občutka, o katerem govorijo Ilia Malinin in Simone
Biles in še tri četrt preostalega sveta, da se vse zgodi z razlogom (ne
vem, če bi se smejala ali zjokala vsakič, ko to kdo omeni v odziv na svoje
športne ali drugačne življenjske 'poraze'). Nikoli nisem čutila ponosa v zvezi
s seboj, niti si ne znam racionalizirati, da so se stvari izšle na koncu na
boljše. Ni mi blizu prisilno optimistično zaključevanje, da se je življenje le
izkazalo za smiselnega. Naučila sem se nekaj načinov, kako lažje preživeti,
začela sem ustvarjati sebe in svojo pot. Mnogo bolečine je bilo povsem
nesmiselne in nepotrebne. Zagotovo sem na račun tega postala v nekaterih
vidikih tudi bolj zrela, a prav veliko koristi od vseh teh izzivov ni bilo. Toliko izgubljenega življenja, toliko neizživete mladosti, toliko prejokanih sončnih dni. Še
vedno se vsak dan učim živeti s seboj, v tem svetu, kakršen pač je in kakršna
sem sama. Večino časa je bistveno težje, kot mi je kdorkoli kdaj povedal ali
kot bi si kot otrok lahko zamislila, da bo. Ne maram in ne zmorem 'pozitivno
pogledati' na svoje življenje. Mi pa včasih uspe začutiti nekaj topline do
sebe. In hvaležnosti do vseh preteklih verzij sebe, ki so si tako
neutrudno prizadevale za boljše življenje.
Draga Minea,
ob tvojem pismu sem najprej
nekajkrat pomislil na svoje otroštvo in svojo mladost. Pred očmi se mi vrstijo
prizori iz domačega stanovanja, ko se zvečer učim matematiko, prizori, ko smo
se igrali na dvorišču, samotni prizori sprehajanja po travniku in gozdu. Tam je
moja mama, tam sta brat in sestra, veliko je praznine, hladu in seveda
alkohola. Pa vendar je nekje ob strani ves čas nekakšen neopisljiv občutek, da
je vse v redu ali pa, da bo vse v redu. Bilo je, kot da mi nečesa, kar je
globoko v meni, nihče in nič ne more odvzeti. Nisem vedel, kaj je to. Morda še
danes ne vem.
Mogoče bi moral zgoraj na začetku
napisati nekaj drugega. Ne samo danes, ampak vselej, ko odprem pošto in
zagledam tvoje ime, se zgodi dvoje. Najprej se razveselim – gotovo je Minea
spet napisala kaj takega, kar bo zaposlilo moje misli na način, ki mi je všeč
–, potem pomislim, kako veliko mi tvoje pisanje pomeni. To je čisto nekaj
drugega od vsega, kar dobim po pošti. Spet je občutek nečesa neopisljivega, kot
da se ponovno dogaja nekaj, česar mi nihče ne more vzeti. Kaj naj bi to bilo?
Radost ob branju tvojih zapisov,
čeprav so težki in polni nečesa, kar ravno ni radost. Pa vendar se veselim
branja in nato razmišljanja, ki me zaradi tvojih misli odpelje daleč v svojo
notranjost, v preteklost, v mladost, o čemer sem začel pisati čisto na začetku
tega pisma. Odnese me v spomine, v katerih je polno drobnih dogodkov, na katere
se sicer morda sploh ne bi spomnil.
To so prijetni spomini. Ko sem
odhajal zjutraj od doma in hitel na avtobus za Ljubljano. Spomnim se, da je
vzhajalo sonce in je bilo prijetno čutiti jutranji zrak na obrazu. Ko sem vzel
knjigo in odšel na majski travnik, ležal v travi in bral. Jeseni smo včasih
rabutali koruzo in jo nato pekli ob ognju, ukradli smo kak krompir in ga vrgli
v žerjavico, da je bil po eni strani ožgan, po drugi pa surov. Ne vem, če smo
ga tudi pojedli, a saj to ni bilo pomembno.
Pozitivni pogled na življenje?
Morda. Bili so trenutki, vedno bodo tam, zapisani so, nikamor ne bodo odšli.
Zame so kot začasno zatočišče. Vedno grem lahko tja. Nihče mi jih ne more
ukrasti.
Vzorci. In vprašanja. Ali moram
kaj doseči v življenju? Res, za koga pa, kot se sprašuješ tudi sama. Zase. A
saj nimam nobene potrebe, da bi kaj dosegel. Ko sem bral tisto knjigo v majski
travi, sem bral knjigo. To je bilo vse. In ko sem si skušal zapomniti besedilo
kake Dylanove pesmi, sem si skušal zapomniti besedilo.
Dust in the Wind. S sošolcem sva
se odločila, da se naučiva pesem na pamet. Še danes jo znam.
Včeraj zvečer je bilo zelo jasno
nebo. Videl sem veliko zvezd, bilo je čisto ozračje in svetila je Luna. Stal
sem na dvorišču in zrl v nebo. Ni bilo hladno, čeprav je februar. Potem sem
počasi odšel v svojo sobo. Tam je veliko knjig.
Tvoja razmišljanja so nenavadno
privlačna. Ne bom rekel, da so zanimiva, ker so več kot to. Segajo daleč v
globino življenja, čeprav ne prekipevajo od veselja in radosti. Polna so
življenja in bistveno drugačna od običajnega vsakdanjega žargona, ki ne odpre
nobenega prostora. Ja, prav za to gre – za odpiranje prostorov. Kot bi odpirala
sobe v zelo veliki hiši. V vsako želim vstopiti in nikoli me ni strah, kaj bom
našel v njej. Nikoli.
Tam je, kar je. Ni na meni, da
presojam, kaj naj bi bilo. In gotovo vedno znova lahko napoči trenutek, ko si
rečem, da je vse v redu, da je vse na mestu. Seveda ni čisto tako. Danes so
sporočili, da je Pakistan napovedal vojno Afganistanu. A ne mislim na to.
Mislim na nekaj drugega.
Predstavljam si, da se drživa za
roke in greva skozi življenje. Saj nekoč sva se, ko si bila otrok. In življenje
ni pozitivno. Zgolj je. In če zgolj je, si lahko za trenutek oddahneva.
Nikamor ni treba priti. Vedno sicer nekam pridemo.
Anthony Hopkins, ki ga na kratko
omenjaš, občudujem ga od nekdaj, je napisal svojo biografijo in ji dal naslov,
ki izvira iz fotografije, ki jo hrani na telefonu: Na telefonu imam
fotografijo očeta in mene na plaži, ko sem bil otrok. Temu fantu pogosto rečem:
'We did ok, kid.' Sprašujem se, kako je fant iz Walesa, sin peka, prišel sem.
Moje celotno življenje je velika skrivnost. Ta knjiga je moja zgodba.
Tudi njemu so kot otroku rekli, da
iz njega nikoli ne bo nič. Kolikokrat sem to slišal. Kot učenec je bil v šoli v
nenehnih težavah, skoraj vsi so ga imeli za nekoga, ki nima prihodnosti
Pa vendar se je obrnilo drugače.
Tudi zaradi čistih naključij. Ko je bil star 15 let, je po naključju srečal
Richarda Burtona, ki je postal njegova velika inspiracija.
Tudi sam sem imel srečo, da sem
pri enajstih srečal knjižničarja, ki je bil velika inspiracija mojega
življenja. Samo njemu gre zahvala, da sem prebral toliko knjig in ustvaril
svojo knjižnico, ki jo dobro poznaš, saj si pogosto v njej.
Hopkins piše, da je bil zanj kot
otroka in najstnika kino edino zatočišče in vir upanja. To ni bila šola, ni bil
dom. Bila je kinodvorana, prostor, v katerem gledalec odpotuje v druge svetove,
kadar hoče. Ali ni s knjigami podobno?
Toda tudi v Hopkinsovem življenju
je bilo veliko alkohola. Bilo ga je zelo veliko. Šele leta 1975, ko je bil star
skoraj štirideset let, je prenehal s pitjem. V knjigi opisuje, kako je alkohol
sistematično uničeval vse, česar se je dotaknil. Končno se je streznil. In
odprli so se drugi svetovi, v katerih je bil navzoč na načine, ki si jih
verjetno pred tem ni niti predstavljal.
Najpomembnejše, o čemer govori
Hopkins, se mi zdi njegov strah pred ranljivostjo, ki je medgeneracijski
podedovan od moških iz jeklarskih tovarn Port Talbota, kjer je odraščal. To
okolje opisuje kot okolje sistematičnega ugašanja čustvene ranljivosti. Moški
iz Port Talbota niso imeli besed za svoja čustva, pravi, imeli so alkohol in
brutalnost.
Prav v tej perspektivi prepoznavam
to, kar me najbolj privlači v tvojih pismih: brezkompromisno soočanje z
lastno ranljivostjo in ranjenostjo. Morda se prav tu skriva vzvod za
nežnost do sebe. Oba veva, kako krut je lahko svet, kako močno nas lahko drugi
poškodujejo tudi takrat, ko nam želijo pomagati. To dobro veva. Nežnost
do sebe, sprejemanje sebe je morda celo vse, kar ostane.
Vem pa, da če obstaja nekaj v
naših življenjih, kar zapiše travme in bolečino in trpljenje, obstaja tudi
nekaj, kar tak zapis končno prepiše.
Ali kot je dejal poet, Tomaž
Pengov, ki sem ga prvič slišal na nekem koncertu na srednji šoli, potem pa kupil
njegova Odpotovanja: V nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev. Nekdo te vpraša, kam hočeš. Ti skriješ
utrujene noge in poveš, da si bil tam.
