Morda vprašanje, zakaj se ljudje v vse bolj zmešanem svetu ne spremenimo, ni pravo.
Predpostavlja namreč posameznika, ki ve, da bi se moral spremeniti in kako, da je torej prav on nosilec spremembe. Ta se lahko nanaša samo nanj, lahko pa tudi na druge ljudi in končno na ves svet.
Začetek tega pisanja mora zaznamovati pomembna razlika. Če bi bil ameriški predsednik Trump res povsem odtrgan ali odtujen od realnosti, če bi povsem izgubil stik z njo, ne bi bil že drugič na svojem položaju. Ker ga zavzema, in sicer po volji ljudstva, je očitno, da nekaj vendarle zelo dobro zaznava in presoja. To so mednarodna razmerja moči, šibkosti nasprotnikov, zlasti pa pozornost občinstva. Politik ne more biti uspešen, karkoli že to pomeni, če ne razume zapisanega.
Ni naključje, da uvrsti francoski zgodovinar Jacques Le Goff v središče svojih razprav o srednjeveških intelektualcih Petra Abelarda, saj je ta dobesedno paradigmatski primer kritično mislečega človeka. In naj kar takoj poudarim, da je za svojo kritično držo plačal visoko ceno. Tako zelo pričakovano! Kako se je torej vse skupaj začelo?
Pravičnost ne izhaja iz uma. Izhaja iz zadrege pred drugim človekom. Včasih imam občutek, da je take zadrege na tem svetu vse manj in da so ljudje vse bolj sredstva za zadovoljevanje sebičnih interesov. Morda pa se le motim.
Učenci bodo letos ob koncu svojega šolanja deležni običajnega preverjanja v okviru nacionalnega preverjanja znanja (NPZ). Eden od predmetov, pri katerem bodo ocenjeni, se nanaša na domovinsko kulturo, državljansko kulturo in etiko.
Na prvi šolski dan velja ponovno premisliti nekaj zadev. Osebna rast otrok in usvajanje vrednot se namreč ne začneta z vstopom v šolo. Kaj pravi o tem znanost? In še enkrat je vredno premisliti, katere vrednote krepi šolski diskurz, ki je diskurz univerze. Je šola res kraj za razvijanje kritičnega razmišljanja?
Vprašanji sta povezani tesneje, kot si navadno mislimo. A pojdimo po vrsti.
Kaj se zgodi, ko avtoritarni izraelski voditelj, na Mednarodnem sodišču obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, nekemu drugemu voditelju čestita za pogum in jasnost, ker ni podprl obsodbe njegove vlade, ki želi nadaljevati z izgradnjo domov za judovske naseljence na okupiranem Zahodnem bregu? Kakšno zvezo ima to s pogumom in z jasnostjo?
S pogumom prav nobene, z jasnostjo pa, paradoksno, zelo veliko.
Da bi to razumel, se vprašam, česa uporabnega smo se lahko naučili od renesanse kot vnovičnega rojstva in razsvetljenstva.
