Genocid v Gazi je bil začetek. S to trditvijo prične Chris Hedges svoje predavanje na univerzi Princeton, ki ga je imel pred nekaj dnevi. Dobrodošli v novem svetovnem redu, ki ga ponazarja tehnološko napredno barbarstvo; pravila veljajo le še za šibke, za te, ki imajo moč, ne veljajo več, še doda.
Naj v nadaljevanju najprej zastavim nekaj novih vprašanj, ki nam bodo v pomoč pri dodatnem razmišljanju o mladini in današnji politični desnici.
Med mladimi fanti obstaja močna potreba po očetu. Mislim na nosilca in zastopnika očetnega zakona. Ne mislim na avtoritarne močne moške, ki rastejo kot gobe po dežju. Kaj je torej očetni zakon, zakaj je tako pomemben in kje sodobni očetje največkrat zgrešijo, ko skušajo vzgajati in biti avtoriteta?
Naj za začetek orišem najširši okvir, znotraj katerega živijo.
Obstaja resna nevarnost novega družbenega reda in celo novega svetovnega reda, kot ga imenujejo. Ta novi red bo avtoritaren, ne demokratičen. In za številne ljudi bo zelo privlačen, kot je že sicer privlačno to, kar je hierarhično enoznačno določeno, to, kar reče vodja. Nobenih iluzij ne smemo imeti, da je demokracija nekaj, kar je za večino vedno privlačno, zanimivo in dobrodošlo. Demokracija ni vladavina večine in v sodobnih družbah nikoli ne vlada večina, ker vedno vlada manjšina, ki jo imenujemo družbena elita. Tudi v demokratičnih družbah vlada elita, ki ima v rokah večino premoženja, bogastva, denarja in vzvodov moči. Samo iluzija je, da vlada večina ljudi.
Večina bolj prenaša vladanje in veliko manj vpliva na načine vladanja.
Številne dejavnosti v šolskem sistemu so prisilne in toge: učne ure, standardizirani testi s poudarkom na rezultatih, učenje na pamet, poslušnost avtoriteti. Tak sistem nasprotuje otrokovi naravni radovednosti in ustvarjalnosti ter povečuje pritisk nanj.
Del novoreka je tudi nenehno pozivanje ljudi k ustvarjalnosti, h kritičnemu razmišljanju in k delovanju zunaj okvirov. Res je slišati privlačno in zanimivo, toda ustvarjalni procesi so izjemno zahtevni in se ne zgodijo samo zato, ker se nekdo odloči zanje ali si srčno želi, da bi bili ljudje ustvarjalni.
Večina psiholoških modelov ustvarjalnosti opisuje produkt – novo idejo, nov koncept –, ne opisuje pa procesa, v katerem nastane. Pomemben pa je prav proces.
Živimo v svetu, v katerem nekateri problemi terjajo nov besednjak, nov jezik, nove koncepte, ne le različic istih besed, istih konceptov in že povedanih razlag. Potrebujemo deljenje novega besednjaka in novih konceptov, če ne želimo, da nam novi diktatorji diktirajo, kako moramo misliti – na stare načine. Potrebujemo povezovanje novih konceptov z novimi koncepti, da postanejo močnejši od vsakega novega koncepta.
