FOMO kot strah pred samoto

Dokler je Neo v Matrici, nima pojma, da je znotraj. Živi svoje življenje in ne ve, da je simulacija. Ko je Carol Sturka povsem sama, zunaj Enega, je absolutno nesrečna. Ve, da je zunaj, in ve, da je neznosno. Zamuja vse, kar se dogaja preostalemu delu povsem poenotenega človeštva. Želi živeti znotraj, se želi pridružiti vsem drugim? Bomo videli.

FOMO ali o zaostajanju za življenjem

Izvedel bom predavanje. Jeseni, ko bo na vrsti dan, posvečen duševnemu zdravju ljudi. O njem sicer razmišljam vsak dan, ker je to moj poklic.

Spregovoril bom o posebnem pojavu, ki ga včasih ni bilo. Ni obstajal. S kratico se imenuje FOMO.

Drugi, ki bo vstopil

Prelom s starim razmišljanjem o človekovi identiteti (Kdo ali kaj sem?) se zgodi s spraševanjem (Kako sem?). In kaj je najprej? Tu sem. Dasein je filozofsko ime za to, da človek ni nekaj, temveč je odprtost, ki vselej presega vsak nekaj, ki bi ga o njej lahko izrekli. In odprtost je vselej odprtost do drugega. Ne more biti sama sebi dovolj, ne more biti sama zase.

Vzgajanje za skupnost

Poročilo Global Energy Outlook 2026 z naslovom How the World Lost the Goal of 1,5 °C ugotavlja, da doseganje pariškega cilja, da bi omejili segrevanje Zemlje na 1,5 °C, ni več verjetno, omejitev na 2 °C pa bo izjemno zahtevna in terja dodaten politični napor. Preostali ogljični proračun za 1,5 °C je na začetku leta 2026 znašal okrog 130 milijard ton in se bo ob sedanjih stopnjah izčrpal v nekaj več kot treh letih; trajna prekoračitev se pričakuje okrog leta 2030. Emisije so na rekordni ravni, koncentracija CO₂ je presegla predindustrijsko za več kot polovico.

Lačni prostosti duha

Narod napreduje, ko zna prepoznati skupni cilj. Tako je bilo rečeno včeraj ob današnjem dnevu državnosti. Torej je možno, da ga ne prepozna, ker ga ne zna. Je to mogoče?

Mogoče je, da ga prepozna, in mogoče je, da ga ne. Pojdimo po vrsti.

Will Hope for Change

Otroci in mladostniki, s katerim delam desetletja, so mi odprli oči, da vidim, kar je sicer nevidno. Tudi sami so pogosto nevidni, redki jim prisluhnejo. Moje delo je, da nevidno postaja vidno, ker nas spreminja, da postajamo boljši ljudje. Ko končno vidimo, smo nagrajeni za dolgoletno iskanje in usmerjanje pozornosti, za lastno motivacijo, da se nismo zaprli, za vztrajnost in zvestobo. Morda je to ključno merilo naše človeškosti, humanosti. Will Hope for Change – je napis, ki ga ima pred seboj berač, ki živi na ulici (The Invisibles, Pink Floyd – On The Turning Away). Kakšen napis!

Polnočna milost

Minea mi pošlje povezavo do skladbe, ki jo izvaja v neopisljivo lepem in neskončno počasnem ritmu kitare, ki ve, kaj je Slow Chicago Blues – Luther Vance. Reče, da je zame, da je zelo moja. Njena gesta me ne preseneti. V nekem smislu je skladba tudi njena.