Zakaj delati vsak dan za stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo?
Današnji pogovor na gradu Fužine bo zagotovo nanesel na klasično delo, pod katerega je podpisan Herbert Marcuse: One-Dimensional Man (1964). Pa tudi na esej, ki ga je spisal ameriški pisatelj Tom Wolfe leta 1976 in v njem skoval izraz desetletje jaza (The Me Decade).
Zakaj se bo to zgodilo?
Veliko ljudi mi je že reklo, da se v življenju obnašajo tako, da bi bili čim bolj nevidni in bi pustili dovolj prostora za druge, da se ti ne bi vznemirjali in bi jim pokazali, da jih imajo radi, da so jim vsaj všeč in da želijo biti z njimi. Tiho prenašajo vsakdanje izkoriščanje, da ne bi bilo kaj narobe, da si drugi ne bi kaj mislili o njih, da bi naredili vse tako, kot je najbolj prav. Dobro vedo, da živimo v hierarhičnih občestvih in da se nenehno podrejajo, da mirujejo in hlapčujejo in obenem upajo, da vse skupaj ni zaman. Le da v glavnem je zaman.
Koliko otrok pozna besedo spodbuda? In kdo jo tudi zares doživlja? Vem, da besedo kazen bržčas poznajo vsi. Obstaja veliko načinov za spodbujanje strahu in malo za spodbujanje osebne rasti. Koliko je odraslih ljudi, ki znajo spodbujati svoje otroke in so bili samo spodbujani, ko so bili otroci? In ne mislim na ideološki žargon ter priganjanje v kulturi zmagovalcev, da bi postali otroci novi zmagovalci. Daleč od tega.
V četrtek, 22. oktobra 2026, bom gost na renesančnem gradu Fužine. Se resnično veselim. Pogovarjali se bomo o tem, kako je mogoče spreminjati sebe in svet okoli sebe.
Uvod v pogovor pišem v tem dnevniku.
Lisica v Malem princu razlaga, da je vrtnica pomembna zaradi časa, ki ga je princ porabil zanjo. Nekdo nas pogreša, ker smo skrbeli zanj, mu darovali čas in pozornost.
Danes na predavanju ob dnevu duševnega zdravja najprej spregovorim o sodobnem tipu subjektivnosti, ki se imenuje homo sentimentalis.
Se mi zdi, da obstaja tudi zlata kletka na družbeni ali celo civilizacijski ravni, ne le okoli nekaterih posameznikov. Okoli nas je namreč skoraj neskončno dobrin, polovica sveta jih nima, to moramo pošteno povedati, življenje je neverjetno hitro, dobrin ne moremo použiti v celoti, ker jih ves čas nadomeščajo nove. Smo kot nekakšni priveski dobrin, ki so povsod in za katere se zdi, kot da nas vabijo, da smo tudi mi povsod. Kot da se moramo spreminjati v dobrine, ki bodo obstajale med drugimi dobrinami, ki se ves čas premikajo po planetu. Vprašam se, komu ali čemu je potem vse skupaj sploh namenjeno.
