Draga Minea,
z velikim veseljem se lotevam branja tvojega izvrstnega besedila, ki dobro opisuje nekatere bizarnosti sodobnega športa v spektakelski družbi, pa tudi to, zaradi česar dnevno trpijo številni ljudje, gnani k treniranju svojih teles, da bi bili čim bolj samoaktualizirani.
Naj zato najprej povem nekaj, kar me ponovno zanima prav zaradi tvojega pisma, zanimalo pa me je tudi nekoč, ko sem bil mlad in sem bral to, kar je napisal Guy Debord v knjigi Družba spektakla.
Minea
Skoraj nikoli ne spremljam športnih dogodkov. Izjema so bili v zadnjih letih olimpijski nastopi Janje Garnbret (plezanje), Simone Biles (gimnastika) in nedavni nastop Ilie Malinin (umetnostno drsanje). Nisem jih iskala ali sploh želela spremljati, ker od ogleda takšnih nečloveško vrhunskih nastopov še nikoli nisem dobila nič dobrega ali koristnega. Posnetke sem našla nehote oziroma so posnetki našli mene, ker so se pojavljali v vseh novicah. Še nekaj dni po ogledu se običajno počutim kot eden manjvrednih primerkov človeške vrste; če so ti ljudje, vsi stari toliko ali manj kot jaz, zmožni takšnih presežnih nastopov in živijo takšna vrhunska življenja, kje je vrednost v mojem? Kako naj se sama pogledam v ogledalo, kaj naj si rečem? V čem naj vidim svojo vrednost? Jasno je, da naj bi jo videla v sebi, v svoji osebnosti, ali celo brezpogojno, ker mi kot človeku menda pripada. Morda bom kdaj prišla do te točke. Zagotovo pa kolektivno družbeno padanje v nezavest od navdušenosti ob spremljanju dosežkov olimpijskih prvakov pri doseganju tega cilja ne pomaga. Večino dni mi je nemogoče združiti v mislih družbeno investiranost v presežnost elitnih športnikov (torej več kot očitno polagamo družbeno vrednost teh ljudi v njihove brilijantne športne kariere, ne v njihove osebnosti) in po drugi strani pozive psihološke stroke in javnosti, naj človekova samozavest, samospoštovanje in samopodoba temeljijo na in izhajajo iz notranjosti. Niso pomembni dosežki, tako radi rečemo, ključno je, kakšni smo kot ljudje. Vrednost si torej prislužimo že s tem, da obstajamo. Vsi imamo pravico se dobro počutiti o sebi. Razen morda olimpijski prvaki. Njih imamo tako zelo radi, da si zaslužijo posebno mesto v teoriji motivacije ter v očeh javnosti. Oni imajo do dobrih občutkov o sebi ekstra pravico.
V tem duhu sem prejšnji teden zasledila posnetke in poplavo komentarjev v pričakovanju olimpijskega nastopa umetnostnega drsalca, ki je športnim navdušencem in - tako se zdi - vsem ostalim vzel dih.
Olimpijski up je bil enaindvajsetletni Ilia Malinin, umetnostni drsalec, ki premika meje mogočega in spreminja zgodovino umetnostnega drsanja. Edini drsalec na svetu, ki mu je uspelo na tekmovanju uspešno izvesti četverni aksel, najzahtevnejši skok v umetnostnem drsanju. Prvak, znan po svojih saltah na ledu – element, ki je bil prepovedan skoraj pol stoletja, ker velja za enega najzahtevnejših in najnevarnejših akrobacij na svetu. Od leta 2023 je zmagal na vseh tekmovanjih, ki se je jih je udeležil. V svetu umetnostnega drsanja se zadnje tedne ni govorilo o dosti drugem kot o pričakovanju, da osvoji zlato olimpijsko medaljo, in to skorajda z levo roko (oziroma nogo). Sam sebi je nadel ime »Quad God« (Bog štirikratnih skokov). Je dvakratni svetovni in štirikratni državni prvak. Ko je Ilia v petek nastopil, se je zdelo, da nihče, vključno z njim, ne dvomi o tem, da se bo vpisal v zgodovino kot najboljši umetnostni drsalec.
Poslušati komentatorje v pričakovanju njegovega odličja mi je bilo skrajno neprijetno. Ko spremljam navdušenje nad športniki, ki so zmožni pod največjimi pritiski, na očeh celotnega sveta, izvesti najzahtevnejše podvige, osvajati medaljo za medaljo, pri tem pa ohranjati zdravo mero motivacije in se pod pritiski ne zlomiti , skorajda podvomim o vsem, kar vem o človeški motivaciji. Ekcesni pritiski po popolnosti – in kaj drugega kot to predstavljajo nastopi na Olimpijskih igrah? - , ki jih priznavajo prvaki sami (tako Janja kot Simone in Ilia so se na več točkah opisali kot perfekcionisti pod izjemnim bremenom pritiska celega sveta) bi naj bili uničujoči za motivacijo in uspešnost. Nastopanje v visoko ocenjevalnih situacijah, od rezultata v katerih pa je odvisno, kako se bo odzval cel svet, bi po vseh pravilih psihološkega delovanja moralo na motivacijo in uspešnost delovati paralizirajoče. Zmerna mera pritiska, ločevanje osebne vrednosti od uspeha ter razmejitev identitete od profesionalnih dosežkov – to v psihologiji poudarjamo kot dejavnike uspeha. Neznanski pritiski, zahteva po popolnosti, vrednotenje sposobnosti in vrednosti s strani občinstva – vse to naj bi bilo detrimentalno.
Ko torej spremljam intervjuje, kjer se na piedestal povzdiguje posameznike zaradi njihovih presežnih spretnosti na ozkem izoliranem področju – izpopolnjevanju katerih so dobesedno posvetili svoje življenje, svoj um in svoje telo –, se tako vprašam o svojem poznavanju principov običajne človeške motivacije. In vprašam se, kaj je narobe z mano. Pod pritiski, neštetokrat manjšimi kot ti, s katerimi se soočajo vrhunski športniki, sem se sama zlomila davno, preden bi sploh dosegla kakršnokoli izjemnost. Mene paralizirajo povsem običajni akademski pritiski, medtem ko sedem let mlajši Ilia podira zgodovinske rekorde vrhunskega športa? Zelo naporno je takšno situacijo kognitivno restrukturirati sebi v prid. Vsi smo drugačni, me skušajo prepričati ljudje, ki jim zaupam te stiske. Ne moreš se primerjati z njimi, nič koristi nimaš od tega. Vsak je vreden po svoje. Ne morem si pomagati, da ne zavijem z očmi. Resno, kako naj kaj takega sploh verjamem po skoraj treh desetletjih izkušenj, da družbeno ne vrednotimo skoraj ničesar drugega kot vrhunskosti? Vsi smo enako vredni, toda le peščica je vredna toliko, da si zasluži javno pozornost in kolektivno evforijo. Le nekaj posameznikov smo družbeno pripravljeni zares »videti.« Vsi ostali si moramo vrednost, spoštovanje, samozavest in dobro predstavo o sebi zgraditi sami.
Z vsem tem v mislih je bila zadnja reč, ki bi jo pričakovala, da bom v soboto zjutraj po njegovem največjem nastopu življenja, zagledala novice, da je Ilia Malinin, bog štirikratnih skokov, razočaral svet. Ilia proti vsem pričakovanjem ni izvedele niti enega četvornega aksla, od sedmih načrtovanih je uspešno izvedel le tri skoke, dvakrat dobesedno padel po tleh in tako skupno dosegel osmo mesto na Olimpijskih igrah.
Svet je reagiral. »Popoln šok.« »Katastrofa.« »Nočna mora.« »Najhujši zlom favorita v zgodovini Olimpijskih iger.« »Neverjetno.« In moj osebno najljubši povzetek celotne situacije: »Očitno tudi bogovi padejo.«
Znotraj ene same ure je isti človek, ki je bil pet dni nazaj »Bog«, postal »šokantna katastrofa«. Isti komentatorji, ki so se čudili »kakšni nečloveški podvigi mu uspevajo pod nečloveško količino pritiska,« skrajno začudeni in zmedeni ugotavljajo, »da je tudi on očitno le človek, ki mu je do živega prišel pritisk.
In prav ta stavek me spravlja ob pamet. »Saj je le človek.« Kot da smo to pravkar odkrili. Kot da je to nova informacija. Kot da pet dni nazaj to ni bilo relevantno, ko smo ga imenovali za boga. Takrat ta stavek ni bil potreben. Takrat je bil nadčloveški, zdaj je »le človek«, medtem ko smo hrepeneli po tem, da nam dokaže nasprotno. Tudi božanskost je očitno reverzibilna.
Čeprav večina komentatroejv zdaj usmerja prst v pretirane pritiske, s katerimi se je soočal, se nihče niti za trenutek ne ustavi in vpraša, kaj točno smo tukaj zgradili? Kakšen sistem enaindvajsetletniku naloži celotno težo nacionalnega ponosa, spodbuja njegovo samoimenovanje za boga, slavi vsak njegov stavek o perfekcionizmu in neskončnem trdem delu, potem pa - ko ta isti sistem producira točno tiste posledice, ki bi jih vsak razumen človek pričakoval - reagira z ničemer drugim kot z »neznanskim šokom«? V kakšnem svetu je to šok? Kako more biti to za kogarkoli presenečenje?
Ilia je pred nastopom sam povedal vse. Povedal je, da »ima takšno osebnost, da mora biti vse popolno«. Da so elementi v umetnostnem drsanju tako prekleto zahtevni, da drsalca ena mikro napaka stane vsega. Da je na drsališču ves čas. Da mu mama ne dovoli, da bi bil len. Da so starši bili sesuti, ko leta 2022 ni kvalificiral za Olimpijske igre. Da mu je ta »neuspeh« leta 2022 dal motivacijo, da vsem dokaže, da so se zmotili. Da je moral svetu in sebi dokazati, da zmore nečloveško. To so stavki, ki bi jih vsak študent psihologije prepoznal kot učbeniški opis nezdrave motivacijske dinamike. Pogojno sprejemanje. Zunanja validacija. Profesionalni uspeh kot temelj samoidentitete. Potreba »dokazati se« kot glavno gorivo prizadevanja za uspeh.
In vse dokler to gorivo poganja rekorde, lačno opazujemo in občudujemo. Ko se zgodi točno to, kar bi se po vsej logiki moralo zgoditi, nihče ne pomisli, da je morda problem sistemski. Morda ni problem v tem, da »mu je pritisk prišel do živega« ali »da je bil preveč samozavesten«. Morda je problem v tem, da smo sistem zgradili tako, da enaindvajsetletnika imenujemo boga in nato se, ko tega standarda ne uspe vzdrževati, kolektivno pretvarjamo, da smo presenečeni. Pomirimo se (in njega) s sklicevanjem na njegovo človeškost in upamo, da bo naslednjič boljše.
In zdaj? Igra se nadaljuje. Njegova mama je rekla, da nekaj dni ne bo gledala posnetkov, ker je preveč vznemirjena. Komentatorji pravijo, da bo to izkušnjo zagotovo zmogel uporabiti kot motivacijo; da bo prišel nazaj močnejši. Da bo imel še veliko Olimpijskih iger, kjer se lahko dokaže. V intervjuju je eden od trenerjev na vprašanje, »Ali ste zaskrbljeni za Ilio?« odrvnil, »Ne. Zaskrbljen sem za njegov nastop. Zanj nisem zaskrbljen, ker mu zaupam, da bo situacija pripomogla k temu, da se bo vrnil še močnejši.« Že naslednja novica je slavila rojstvo nove »legende smučarskih skokov.«
Padec je dopusten samo, če mu sledi vrnitev. Zlom je sprejemljiv samo, če postane poglavje v zgodbi o premagovanju. Simone Biles se je zapisala v zgodovino gimnastike, ker se je po svoji dvoletni pavzi vrnila boljša kot kadarkoli prej in svetu dokazala, da je vsak neuspeh možno nadkompenzirati. V nasprotnem primeru je zgolj tragedija, zapravljen talent, svetovno razočaranje sebi in drugim.
Če je kaj pri vsem skupaj neverjetno, se mi to ne zdi drsalčev padec, pač pa odzivi nanj. Človek je pravkar doživel javni zlom na največjem možnem odru. Nihče v resnici ne more vedeti, kaj se je zgodilo v njegovi glavi, ko je nastopal. Niti kaj se tam odvija zdaj. Ne vemo, ali se bo vrnil močnejši. Nekaj mi daje slutiti, da se verjetno bo in svetu ponovno dokazal, da je vreden naziva »Bog«. In vse bo nazaj na svojem mestu. Če mu ne uspe… No, potem se bo v zgodovino namesto kot Bog umetnostnega drsanja zapisal kot »nedojemljiva polomija neuresničnega potenciala.« Nekateri bodo sklenili, da je bil pritisk prevelik, drugi da je bila kriva previsoka samozavest. Večina bo nanj pozabila. Rojena bo neka nova legenda.
Veliko bolj kot drezanje v razloge, kaj točno se je zgodilo na ledu v petek, me tako zanima razumevanje celotne konstrukcije vrhunskih športnikov kot neuničljivih herojev, ki presegajo meje mogočega. Mogoče ni šlo nič posebej narobe z njegovim nastopom onkraj običajne človeškosti. Mogoče je šlo narobe vse pred in za tem nastopom, ko smo si sploh dovolili človeka okronati za božanstvo, ker smo želeli verjeti pravljici, da je mogoče in zaželeno dosegati popolnost.
Biti ob drugem človeku ni lahkotno. Je težko. Ima težo, gravitacijo, privlačno silo, ki te drži na mestu, ob tem drugem človeku, tudi ko bi bilo lažje oditi, ker te je strah in želiš biti sam, daleč od drugega. Gravitacija bivanja ob drugem je natanko to, kar sodobni individualizem sistematično odstranjuje. Odstranjuje z obljubo lahkotnosti, ki je v resnici breztežnost. In v breztežnosti ni dostojanstva. Je le lebdenje. Številni ljudje zgolj lebdijo. In delajo na sebi. Nesrečni.
Ne mislim na razlaganje bližine drugega, mislim na nekaj drugega. Mislim na pesem, ki ni opis bližine, temveč je bližina. Vedno znova me osupne, kako pride k meni čez prostor in čas. Nenadoma je tu, ob meni. Je navzoča. Ničesar mi ne svetuje, ničesar mi ne predlaga. Ničesar ne pojasnjuje.
Pesmi ne pojasnjujemo.
Dragi oči,
kaj narediš, ko se srečaš s človekom, ki ne vidi nobenega razloga, da bi nadaljeval z življenjem? Ali ki razlogov, ki jih ima, ne občuti kot zadostne? Berem spodnji dialog iz knjige Shoot the Damn Dog (Brampton, 2008) in razmišljam, kako bi se ti odzval. Kako se vedno znova odzivaš, ko se znajdeš v takšnih prekleto zahtevnih situacijah.
»Kako si?« me je vprašal z nasmehom na obrazu.
»Ne zmorem več tega.«
»Česa?«
»Ničesar. Vsega. Ne znam najti poti nazaj do sebe. Ne znam si osmisliti... ničesar.«
»O čem govoriš?«
»Ne vem, kako skrbeti za najino hči. Ne vem, kako poskrbeti, da bo varna. Ne vem, kako biti tu zanjo.«
»Ampak res si dobra mati. Obožuje te.«
»Ne gre za to. Ni varno. Jaz nisem varna. Želim umreti.«
Prvič sem to povedala drugi osebi. Prvič sem to globoko resnico o svojem doživljanju sploh izrekla na glas. Že zadnje leto sem se mučila in vedela sem, da tega ne morem več prikrivati.
»Kaj si rekla?«
»Rada bi umrla. To je vse, kar želim. Vsak dan je edino, kar si resnično želim, da me ne bi bilo.«
»Kako dolgo se že tako počutiš?«
»Tedne, mesece. Ne vem. Dolgo časa.«
»Zakaj nisi ničesar rekla?«
»Nisem se počutila varno.«
»Kje se nisi počutila varno? V najinem stanovanju? Zunaj na cesti? Tu, med nama?«
»V svoji glavi.«
Nihče od naju ni vedel, kaj storiti. Nisva poznala psihiatra. Ničesar nisva niti vedela o psihiatrih. Čeprav sem sama na kratko obiskovala dva terapetva, sem ugotovila, da pravzaprav nisem vedela ničesar o duševnih motnjah. Nisem vedela, kaj so. Vedela sem samo, da je nekaj zelo narobe. Prepričana sem bila, da ni več upanja, da bi se kadarkoli vrnila nazaj k temu, kar so drugi poznali in kar sem nekoč sama poznala kot 'življenje.'
Brez trohice dramatiziranja sem mislila, da bom umrla. Želela sem umreti. Takrat je bilo to edino, kar sem želela. Dokler tega nisem izrekla na glas, še sama nisem vedela, kako daleč me je odneslo. Na neki točki sem še obvladovala svoje življenje, zdaj pa se nisem več mogla spomniti, kaj to sploh pomeni. Vse je bilo čudno. Moje življenje je bilo čudno. Nobenih trdnih oprijemališč ni bilo, ki bi mi pomagala, da bi se obdržala nad vodo. Zagotovo sem vedela samo, da sem v neznosni bolečini in da moram narediti nekaj - karkoli -, da se je znebim.
Primer je tako preprost, pa vendar mislim, da zelo ustrezno predstavlja neštete situacije, ki se odvijajo vsak dan. Povsem običajni pogovori, ki, ko pogledamo malo globlje, razkrivajo bolečino, ki ni nikoli prej uzrla luči dneva. V mimobežnem pogovoru, ko se vsega nakopiči preveč, pa izbruhne in sočloveka pusti brez besed. Kaj rečeš človeku, ki ti je pravkar priznal, da bi raje, kot se pogovarjal s teboj, sploh ne obstajal?
Povabilo, naj nam oseba pove več o svojih občutkih, se čuti kot premalo.
Tolažbe se zdijo popolnoma zgrešene, pravzaprav slabše kot nič.
Usmeritev na strokovno pomoč preveč direktivna, hladna.
Čustveno vživljanje v drugo osebo na način, da zapademo v obup ali žalost še sami, je škodljivo, ker tvega, da se v nemoč pogreznemo skupaj in še dlje.
Čustvena distanca, s katero se zavarujemo pred intenzivno neprijetnimi občutki druge osebe, ki grozijo, da bodo vdrli v nas, je najhujša, saj drugi osebi sporoča, da nam ni mar ali še huje, da njene bolečine ne jemljemo resno, je ne vidimo.
Zmožnost se uglašeno odzvati na človeka v taki stiski in se na pristen način srečati z njim v njegovi bolečini, se mi še vedno zdi skorajda nekoliko magična. Ne obstaja recept zanjo, ne sme biti naučena, zaigrana ali pretirano razumska. Prisotnost ne sme biti hladna, vsiljiva, nejeverna, preveč intenzivna, pristop ne distanciran, nemočen, vseveden, nasvetovalen, pasiven, brezbrižen, patetičen ali paternalističen.
Noben učbenik me še ni naučil, kako se res prepričljivo in koristno odzvati v takih trenutkih. Tega me ni naučila niti lastna izkušnja. Kaj nas lahko nauči tega, kako biti s sočlovekom, ko se znajde na dnu, s katerega sam trdno verjame - in skuša prepričati tudi nas -, da se ni možno pobrati?
Sally Brampton je leta 2008 izdala knjigo o svojem kroničnem boju z depresijo. V njej piše o tem, da je našla svoje čeri, svoje svetilnike, svoja oporišča. Pravi, da »sicer ni naenkrat postala patetično hvaležna za svoje življenje«, je pa razvila »večji interes, večjo zavzetost za svoje življenje.« Našla je udobje v urejanju svojega vrta, v literaturi in znanosti, v urejanju svojega notranjega sveta. Borila se je, da je ne bi premagal strah. Našla je hobije, terapevte, psihiatre, prijatelje, družino. Zdelo se je, da je našla pot k sebi, da je našla pot nazaj k življenju.
Osem let kasneje si je Sally po dolgih desetletjih bivanja z depresijo, v katerem je svetu kazala podobo funkcionalne urednice, pisateljice in matere, vzela življenje. Njeno osmrtnico je zdravnik pospremil z zaključkom: »Ne ubijemo se sami. Včasih nas preprosto premaga dolgotrajen in naporen boj, da bi ostali živi«.
Tvoja,
hči
Draga Minea,
zastavila si mi izjemno težko vprašanje, za katerega sem zelo hvaležen. Rad imam taka težka vprašanja, ki me izzivajo.
Moj prvi odziv nanj je izkušnja, ki sem ji bil priča pred kratkim.
Oseba si je hotela vzeti življenje s tabletami, jih je imela v avtu, vendar se je od mene odpeljala, ne da bi naredila samomor, čeprav ga je hotela narediti; to mi je kasneje priznala. Zakaj ga NI naredila? Nekaj ste naredili z menoj, mi je rekla. Kaj sem naredil? Ne vem, je odvrnila, ampak preprosto nisem si mogla vzeti življenja, čeprav sem bila trdno odločena, da je tisti dan tudi moj zadnji. Nenadoma je bilo nekaj v meni, da se nisem mogla niti premakniti, da bi vzela tablete in jih pojedla.
Kaj se je zgodilo, kaj sem naredil?
Naj najprej povem, česa gotovo nisem naredil, ker vem, da ne deluje.
Nisem je povabil k deljenju žalosti in vsega drugega, ker je to preprosto premalo. Prav tako je nisem tolažil – to je, kot pišeš, res še slabše kot nič. Nisem je napotil k ne vem kateremu specialistu za depresijo in samomore, ker bi bilo to hladno in pokroviteljsko. Nisem se empatično in sočutno vživel vanjo, ker vem, kam to lahko vodi – v skupno pogrezanje. Nisem pa bil čustveno distanciran, nisem bil nevtralno objektiven in zlasti nisem bil brezbrižen. Nisem mrzlično brskal po spominu, v kateri knjigi piše, kaj naj naredim. Kaj sem torej naredil, ker očitno nekaj sem?
Upam si reči, da sem naredil to, kar je naredil Michelangelo, ko je delal Davida. Odstranil je vse, kar ne spada tja, v tisti marmornati blok.
Nisem naredil ničesar od tega, kar v tisti situaciji gotovo ne bi delovalo.
Kaj ostane, ko vse to odstranim (vse nasvete, predloge, ideje, prejšnje primere, zamisli, terapevtske prijeme, vso specialistično vsevednost, patetičnost, paternalističnost in pokroviteljstvo)?
Ostane čista prisotnost. Težko jo opišem, jo pa močno čutim. In vztrajam v njej. V njej čutim, da se ničesar ne bojim. Ni me strah, čeprav je tam pred mano – in pred njo – čista grozljiva tema.
Prišla je k meni, tablete je imela v avtu, še malo alkohola. Bila je odločena. In jaz ne naredim ničesar, kar piše v učbenikih. Ne ocenjujem tveganja in ne sprašujem se po načrtu, kako jo rešiti. Ne kličem urgence. Sem tam, zgolj sem. Zanjo.
Zame je to ultimativna izkušnja.
Bil sem ob njej. Ne za, ne proti. Nisem uporabil nobene tehnike ali metode, nisem izbiral. Bil sem.
To je bila teža človeka, ki ni tehnika in ni strokovna klinična intervencija. Bil sem ob njej, zanjo. Bilo je dovolj, da se ni raztopila v nič.
Tega, kar opisujem, se ni mogoče naučiti iz učbenika. To ni veščina, spretnost ali kompetenca. Ni vzeto iz repertoarja odzivov, iz katerega bi lahko izbral po logiki: te intervencije za te diagnoze.
Vsako srečanje je enkratno in zahteva odziv, ki ga prej sploh ni bilo, za katerega morda niti nisem vedel, da je mogoč. Izkušnja, ki jo opisujem, zato ni lekcija, ki bi jo kasneje ponavljal, temveč je posebno vztrajanje. Ne vem, zakaj ga ne bi imenoval ontološko.
Ne mislim, da je v tej izkušnji kaj neresničnega. Ko sem skozi leta predeloval lastne viharje, se soočal s sencami, strahom in s svojo končnostjo, tega nisem zmogel. Takrat ne bi zmogel stati tam, v tistem praznem prostoru, kjer ni nobenega recepta, in zdržati.
Danes zame ni najpomembnejše, da vem, kaj narediti; recepti me itak ne zanimajo. Pomembnejše je, kako biti. Mislim, da je to vse, kar sem.
Morda sva bila takrat v moji sobici oba kot nekakšna lista v prostoru, v katerem ni nobene ovire in nobene poti, a je vseeno občutek, ne vednost ali znanje, da ima življenje nekakšno magično, neopisljivo značilnost, zaradi katere želimo živeti in zmoremo živeti tudi tedaj, ko ne zmoremo. Ne vem.
Odšla je od mene in NI naredila samomora, čeprav ga je hotela narediti, kot sem že zapisal. Razlog – ne vem. Kar jo je takrat rešilo, je morda onkraj mojega razumevanja. Gotovo pa ni v tehnikah, besedah, nasvetu ali predlogu, kaj narediti. Bilo je v nečem, kar presega vse to. Čutil sem, da je med nama, v tem, da sem bil ob njej.
Na misel mi pride vzporednica, o kateri sem govoril danes na podporni skupini.
Kaj čuti otrok, ko ga takoj po rojstvu položijo na materine prsi? Čuti prisotnost telesa, ki ga drži. Toploto, bitje srca, ki ni njegovo, ritem dihanja, ki mu je bil devet mesecev okolje. V tem občutenju ni razlike med jaz in ti. Je samo eno telo ob drugem telesu, eno bitje, ki diha ob drugem bitju. Sta dve telesi, ki sta.
Sprašujem se, kako je mogoče, da prisotnost brez besed, nasvetov in intervencije reši življenje? Ker je prisotnost drugega pred besedami, pred koncepti in pred vsakim znanjem? Otrok na materinih prsih ne potrebuje razlage, zakaj je vredno živeti. Potrebuje drugo telo, prsi, bitje srca. Potrebuje nekoga, ki je ob. Mislim, da je to temeljna potreba vsakega živega bitja.
Ko je drugi na dnu, ko res verjame, da se ni mogoče več pobrati, odpade vse. Ostane golo bitje, ki trpi – in ne potrebuje psihologa. Ne potrebuje strokovnjaka ali specialista, ki se na te zadeve spozna. Potrebuje natanko to, kar je potrebovalo, ko se je rodilo: drugo telo ob svojem. Drugega človeka, ki je tam.
Verjamem v neizbrano bližino drugega. Verjamem, da to dajemo drug drugemu in da je to največ, kar lahko damo.
Ko je odhajala od mene, nisem vedel, da se namerava ubiti. Ona je vedela. A se ni. Nisem bil njen psiholog, bil sem njen človek. Bil sem bitje ob drugem bitju. Od nekod je dobila razlog, da se ne ubije. To ni bil argument, dokaz ali čudežno znamenje, teh je imela vrh glave dovolj. Morda je bila nekakšna teža. Vedela je, da sem še vedno tu in da ne bom nikamor šel. Morda tudi ona zato ni nikamor odšla.
Dokler je drugi tu, še ni konec.
Tvoj,
oče
