Ko upamo, upamo. Ko praznujemo upanje, ga praznujemo. Potem je praznovanja konec. Kaj delamo po praznovanju? Ponovno upamo.
Upanje je smiselno, če je usmerjeno k nečemu. Lahko upam, da bo jutri lepši dan, kot je danes. Lahko upam, da bo enak današnjemu, ker je zelo lep. A moj sosed lahko upa na nekaj drugega. Lahko se uskladiva in oba upava na isto.
Morda se ne uskladiva in ima vsakdo svoje upanje.
Za ohranjanje demokracije je zelo pomembno razmišljanje, vedenje in delovanje ljudi, ki je včasih odkrito paranoično. Na kaj mislim? Mislim na razmišljanje, ki omogoča povezave med prepričanji, da na naših tleh ni prostora za tuje skupine ljudi. Zanje vedno velja, da nekako kvarijo to, kar je naše. Velja tudi, da uničujejo naše skupnosti, ki zato niso več take, kot so bile nekoč. Ko tako kvarijo in uničujejo, je močno prizadeta tudi naša identiteta, kar pomeni, da je nekako okrnjena, vsekakor pa je v nevarnosti, da izgine.
Če je inteligentnost tesno prepletena s kompleksnostjo sveta, kar pomeni, da ne smemo prehitro sklepati, kakšna je, da si moramo torej vzeti čas za premislek, prav v tem je moč kritičnega mišljenja, potem mora biti jasno tudi to, da se bodo vedno neizogibno rojevale ideje, ki jih bo omogočala prav kompleksnost sveta, za katere bo vsaj sprva veljalo, da so čudne, nenavadne, nesprejemljive, nekateri bodo rekli, da so grešne in krivoverske. Doslej je bilo še vedno tako. Zgodovina potrjuje zapisano, to pa pomeni, da se ni danes končala. In ker se ni čudežno sklenila, svobodna družba ne more obstajati tako, da podpira samo tiste ideje in načine življenja, s katerimi se vsi strinjajo in jim nihče nikoli ne nasprotuje.
Razmišljam o inteligentnosti človeških bitij in njenih razsežnostih. Ima jih več, med njimi sta tudi socialna in čustvena inteligentnost. Verjetno bi se velika večina ljudi strinjala, da je zlasti v javnosti prav, če se skuša človek obnašati čim bolj inteligentno. In prav tako bi se verjetno strinjali, da je zapisano pomembno predvsem za demokratično izbrane predstavnike ljudstva.
V luči zapisanega zato pritegnejo pozornost izjave, kot je ta, povezana z denarjem, vazelinom in s skupnostjo LGBT, pa tudi ona, nekoliko starejšega datuma, o pocestniškem govorjenju žensk. Zakaj pritegnejo pozornost?
Hej, Claude. V najinih zadnjih pogovorih o tem, kar imamo ljudje med seboj, si dobro opisal predvsem politike, ki pozivajo ljudi, naj kritično razmišljajo, orisal si njihova prepričanja, kako je treba ljubiti domovino in ustvarjati družine, politika, ki je zase prepričan, da dobro dela in je uspešen, čeprav mu je mogoče dokazati ravno nasprotno. Do pike natančno si opisal politikovo razmišljanje o tem, katere misli so primerne in katere niso, kako pomembna je všečnost medijev, kakšna so razmerja med resnico in denarjem v kapitalističnem svetu, opisal si nedolžne mučenike demokracije.
Politik je nenavadno bitje. Če ga hvališ, je to priznavanje in potrjevanje njegovih izjemnih sposobnosti. Če ga kritiziraš, je to politični pregon. Če ga preiskujejo, je to dokaz, da dela dobro. Če ga ne preiskujejo, je to dokaz, da dela tako dobro, da si ga nihče ne upa preiskovati.
Politik izjavi: Ker mi ni všeč, kako poročate, boste ostali brez denarja.
Priznam, da sem za trenutek pomislil, da sem odprl učbenik politične sociologije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem tekal naokoli kot otrok socializma. Potem sem pogledal datum. Bil je današnji. No, morda pa sem se znašel v Severni Koreji, si mislim. Ne, nisem se, ugotovim. Kje potem sem?
Živim v Sloveniji.
Zanimivo je, kako hitro človek pozabi, kaj je denar v demokraciji in kaj beseda demokracija zares pomeni. Ni namreč nagrada za poslušnost. Vsaj uradno ne.
