Dan je bil lep, sončen, na nebu ni bilo niti oblačka, bilo je toplo. Mama pripelje svojega otroka, formalno bi kdo rekel, da je otrok s posebnimi potrebami, in želi parkirati na posebnem parkirnem prostoru, ki je jasno označen z rumeno barvo, kar pomeni, da je rezerviran za invalide ali ljudi s posebnimi potrebami.
A na tem parkirnem prostoru je že parkiran razkošen avto srednjega razreda brez oznake, da je njegov lastnik voznik s posebnimi potrebami ali invalid. Kaj stori mama?
Torej lahko rečemo, da varuhi tradicije nasprotujejo logiki samonanašanja, kar je v zgodovini matematično pomembno vozlišče, h kateremu gravitirajo Descartes, Gödel, Turing in Hofstadter. Vsak od njih je namreč na svoj način odkril, da um, ki hoče razumeti sebe, vselej naleti na paradoks: sistem, ki je dovolj zmogljiv, da opiše svet, ne more v celoti opisati samega sebe, ne da bi trčil na protislovje ali praznino. Gödel je to dokazal matematično, Hofstadter pa je pokazal, da je ravno ta čudna zanka drugo ime za človeški jaz.
Astor Piazzola ni nikoli rekel, da je njegova glasba tango. Dejal je, da diši po tangu. Ustvaril je drobno razliko, zaradi katere je imel v Argentini veliko težav. Tradicionalisti so čutili, kot da jim krade identiteto, zato so mu celo grozili s smrtjo. V Argentini se lahko vse spremeni, so imeli navado reči, razen tanga.
Ta četrtek (16. aprila 2026) bom moderiral pogovor staršev otrok s posebnimi potrebami. Izhodišča za pogovor so tri: socialna izolacija, čustvena regulacija v kroničnem stresu, partnerstvo v skrbi. Ko se pripravljam na vodenje pogovora, se sprehajam po simbolnih krajih, ki jih odpirajo nekatere knjige.
Statistika redno poudarja, kako zelo srečni so ljudje. Obstajajo lestvice, na katerih so vedno znova čisto v vrhu Skandinavci. Redkeje pa pove, kar preberemo v poročilu Svetovne zdravstvene organizacije iz junija 2025: vsak šesti človek je tako ali drugače prizadet zaradi osamljenosti, ki je neposredno povezana s približno 871.000 smrtmi letno. Globalna anketa iz leta 2024 kaže, da 33 % odraslih po vsem svetu poroča o občutkih osamljenosti. To je podatek, ki postavlja pod vprašaj intuitivno prepričanje, da je osamljenost zgolj problem starih. Najnovejše poročilo WHO ugotavlja, da so med vsemi starostnimi skupinami v resnici najsamotnejši najstniki med 13. in 17. letom starosti, saj jih 20,9 % poroča o osamljenosti. To je obenem generacija, ki je odrasla z največ digitalnimi stiki v zgodovini človeštva in je hkrati najsamotnejša generacija od vseh.
Člani filmskega kluba si ogledamo film Sinners (2025), ki ga je režiser Ryan Coogler postavil v čas pred drugo svetovno morijo, in sicer v delto Misisipija. Že vnaprej nam je bilo zato jasno, da bomo imeli priložnost videti izjemne prizore tako iz narave kot vsakdanjega življenja tamkajšnjih prebivalcev ter poslušali prav tako izjemno bluesovsko glasbo, ki je že zdavnaj prežela sam izraz Delta Misisipija in postala njen nesmrtni simbol.
Ljudje smo kot simbolna bitja zavezani temu, kar imenujemo logika prešitja. To pomeni, da obstaja nekaj, kar retroaktivno podeli pomen vsemu simbolnemu polju. Živimo v takem polju, to pa pomeni, da pomeni ne drsijo, da znaki ne lebdijo brez sidra, da je polje urejeno. Ko prešitje deluje, ima skupnost občutek, da ve, kaj besede pomenijo, kaj je resnica, kaj je red, kaj je prav in kaj ni. Vsak član skupnosti ve isto, zdi se, da je svet urejen že od nekdaj in da bo vedno urejen.
