Vsakodnevno boleče občutenje načinov, kako se politiki v javnosti obmetavajo z besedami, drug drugega pošiljajo k psihiatrom na preglede, se zmerjajo in so včasih nepredstavljivo vulgarni oziroma primitivni, kdaj lažejo, se sprenevedajo, je očitno del vsakdanjega življenja, na katerega se počasi navajamo. Navajamo se na pritlehnosti, vedenje, za katerega ne bi nikoli želeli, da ga usvojijo naši otroci, besednjak, ki ga v treznem stanju ne bi uporabili niti, če bi nas cvrli v vrelem olju, avtoritarnost, ki dokazuje slabo nadzorovanje agresivnih impulzov, zaradi česar nas je upravičeno strah, kajti taki ljudje so lahko zelo nevarni, ko jim stopi oblast v glavo in narekuje njihovo obnašanje. In če k temu dodam skorajšnji govor človeka, ki je pred svetovno javnostjo razpredal, kako lahko celo državo pošlje v pekel in pobije čisto vse njene prebivalce, pomislim, da je morda na delu nekakšna zlobna sila, ki ljudem preprosto ne dovoli, da bi živeli vsaj v miru in medsebojnem spoštovanju, če se že sporom, konfliktom in nesporazumom ne morejo povsem ogniti.
In v takem živem pesku, v katerega se počasi pogrezamo, je prava oaza pogovarjanje z dijakom, ki prihaja k meni vsak dan. V resnici se pripelje, saj potrebuje za premikanje električni invalidski voziček.
