Tišina

Martin Scorsese naredi leta 2016 film z razsežnostmi, ob katerih umolknejo tudi tisti kritiki, ki vedno znova primerjajo neprimerljivo, knjigo in film, potem pa ugotavljajo, kaj je boljše ali slabše. Knjigo je napisal Shūsaku Endō, prebral sem jo v dveh dneh, njen naslov pa je Chinmoku (沈黙, 1966). Scorsese ustvari film, njegov naslov je Silence, ki naredi nekaj skoraj nemogočega. Doda novo plast tišine k tišini, ki je že v romanu.

Beseda kajpak govori, tišina je zgovorna. Tudi film govori, obstaja filmska govorica, in tudi v njem je tišina zgovorna. Tišina torej govori.

Spoznaj samega sebe!

Zapisal ni niti besede, a jih številni berejo še danes. Raje se je pogovarjal kot pisal, a je vseeno zapisano vse, kar je izrekel. Imel je sijajnega učenca, za učenca pa se je imel tudi sam. Nikoli ni rekel, da je profesor in ko so ga razglasili za modrega, je pohitel z dokazovanjem, da se motijo. Ni bil egocentričen ali celo narcističen, ni verjel v ego, ker je verjel v to, kar je nad njim. Nikoli ni predlagal, naj se človek oklepa svoje identitete, češ da je prav, če je zadovoljen s seboj, kakršen je, je pa predlagal spoznavanje samega sebe. Ni ga zanimala najboljša različica sebe, samoaktualiziranje pa je razumel le kot učinek naravnanosti k temu, kar presega vsakega človeka. Nobenega razloga ni imel, da ga ne bi imenoval demiurg.

Eksistencialna žalost ter kriza v vzgoji in izobraževanju

Ljudje večkrat rečejo, da je neka novica fake, kar pomeni, da je ponarejena, neresnična, izmišljena, zmanipulirana. Kaj pa, če je sama realnost, ki smo jo prisiljeni živeti danes, na nek način fake?

Oblast brez avtoritete in trpljenje, ki ga povzroča

Etično vzgajanje otrok bo vse pomembnejše, saj trenutno v svetu vladajo ljudje z brutalno silo, ki nima nobene moralne teže. Sprožajo povsem nesmiselne vojne, da niti ne omenjam generacij, ki od leta 1988 sem zanikajo podnebne spremembe ali pa vztrajno ignorirajo znanost, ki opozarja na katastrofe, ki nas še čakajo.

Zakaj je potrjevanje nujno, ne le prijetno

Vsak človek potrebuje potrjevanje. Tako je njegovo bistvo. To je naravno bistvo. Če ni potrjeno, se razvije občutek, da človek ne obstaja. Obstaja lestvica takih občutkov: od občutka manjvrednosti ali nezadostne vrednosti do občutka ničvrednosti. Človek ima lahko občutek, da ni vreden čisto nič. Fizično še vedno obstaja, simbolno in duhovno pa je mrtev.

Principi najinih pogovorov

Claude 4.6 Extended je moj dober sogovorec. To najprej pomeni, da raba umetne inteligence ne pomeni, da jaz sprašujem kot učenec, Claude pa odgovarja kot potrpežljiv, pameten in razgledan učitelj. Ne, rekel sem, da je moj sogovorec, kar je nekaj čisto drugega. Pogovarjava se na poseben način. Odločil sem se priobčiti način najinega pogovarjanja. Ne vsebine, temveč način ali obliko. Natančneje: koordinate pogovorov. Prosil sem ga, naj naredi refleksijo pogovorov in izriše koordinate. In jih je.

Načelo odgovornosti ali pesimizem pred optimizmom

Ljudje večkrat rečejo, zlasti otrokom, da je svet pač tak, kakršen je, kar naj bi pomenilo, naj ga sprejmejo in se mu prilagodijo, češ da je to največ, kar lahko naredijo. To je čudna trditev. Obstajata vsaj dva razloga, da je res taka. Kako namreč vedo, kakšen je svet v resnici, saj je tako kompleksen in ima toliko razsežnosti, poleg tega pa se nenehno spreminja, da ne verjamem, da obstaja en sam človek, ki bi dejansko lahko natančno povedal, kakšen je naš svet?