Umetna inteligenca, diskurz univerze in pogoji duhovne rasti

Na začetku se še enkrat vprašam, ali imajo prav tisti kritiki, ki trdijo, da umetna inteligenca odgovarja na naša vprašanja znotraj Lacanovega diskurza univerze. Malo avtoironije: najprej vprašam umetno inteligenco.

Hipoteza pravičnega sveta

Toksični odnos. Glas v glavi mi pravi, da natanko vem, kaj se dogaja, a ne upam zapustiti te osebe. Bojim se, da bo vedno našla pot nazaj v moje življenje. Ne verjemite podobam, onkraj njih se dogaja bistveno več. Resnica je bolj čudna, nenavadna in tuja kakor fikcija. Tako reče v pogovoru Hayden Panettiere. Pogovor z njo je objavljen na tej strani: https://www.youtube.com/watch?v=vs6x8VUGXCw. Kaj je to: bistveno več?

Dostop do umetne inteligence, preverjanje znanja in kritično mišljenje

Mislim, da bi moral imeti vsak učenec in dijak in sploh vsak državljan brezplačen dostop do umetne inteligence. Zaradi učenja, raziskovanja, kritičnega mišljenja, pogovarjanja. Morali bi ga imeti že včeraj. A s tem ne mislim le na to, da imajo dostop. Mislim na več drugih stvari.

Dostop sam je premalo. Saj obstaja že sedaj. In kdor ga lahko plača, umetno inteligenco tudi na veliko uporablja. A tudi to ni dovolj. Vprašanje zato ni, ali omogočiti dostop vsem ali ne. Pravo vprašanje je, kdo je ob učencih in dijakih. Če ti dobijo zgolj dostop do naprave, je to lahko isto kot dostop do knjižnice brez knjižničarja.

Če ljudje sprašujejo umetno inteligenco in dobijo od nje odgovor, s tem preskočijo delo, ki je potrebno za razumevanje. Preskočijo pogovarjanje in raziskovanje, če o kritičnem razmišljanju niti ne govorim.

Zame umetna inteligenca ni naprava, ki mi daje odgovore, da mi ni treba brati knjig, znanstvenih člankov, brskati po arhivih in se pogovarjati. Daleč od tega. Je sogovorec, ki od mene terja, da ga preverjam, in jaz terjam od njega, da znova in znova pretehta svoje odgovore.

Claude, kaj bi ti rekel o mojem zapisu?

Življenjski potresi

Dušan Rutar

Pogled drugega me lahko spremeni v predmet. In množica je brez odgovornosti, ker posameznik v njej kratko malo izgine.

Nekaj pretresljivega je v tem, da izide knjiga z naslovom This Is Me: A Reckoning. Pretresljivo je zato, ker jo je napisala ameriška igralka Hayden Panettiere, ki je umrla v nedeljo, stara šestintrideset let. Knjiga je izšla maja letos in je takoj postala uspešnica. Že tu me zanima, zakaj je uspešnica in kaj to sploh pomeni, ko odštejemo dobičke.

Več pozornosti mladim

Rečeno je bilo, da bo vlada namenila več pozornosti mladim. Pozornost jim že namenja, v prihodnosti jo bo namenila še več. Ko sem bil sam mlad, je Tito ob dnevu mladosti vedno znova ponovil, da država namenja mladim veliko pozornosti. In ljudje ob priložnosti vedno znova rečejo, da svet na mladih stoji. In da imajo mladi svežo kri in nove ideje in so ustvarjalni in imajo veliko energije. So pa tudi nosilci prihodnosti, so pogumni in so naše največje bogastvo. Tega ni rekel samo Tito, to sporočajo tudi drugi.

Praznovanje upanja in poklicanost vsake ženske

Ko upamo, upamo. Ko praznujemo upanje, ga praznujemo. Potem je praznovanja konec. Kaj delamo po praznovanju? Ponovno upamo.

Upanje je smiselno, če je usmerjeno k nečemu. Lahko upam, da bo jutri lepši dan, kot je danes. Lahko upam, da bo enak današnjemu, ker je zelo lep. A moj sosed lahko upa na nekaj drugega. Lahko se uskladiva in oba upava na isto.

Morda se ne uskladiva in ima vsakdo svoje upanje.

Zadnjo besedo ima čas

Za ohranjanje demokracije je zelo pomembno razmišljanje, vedenje in delovanje ljudi, ki je včasih odkrito paranoično. Na kaj mislim? Mislim na razmišljanje, ki omogoča povezave med prepričanji, da na naših tleh ni prostora za tuje skupine ljudi. Zanje vedno velja, da nekako kvarijo to, kar je naše. Velja tudi, da uničujejo naše skupnosti, ki zato niso več take, kot so bile nekoč. Ko tako kvarijo in uničujejo, je močno prizadeta tudi naša identiteta, kar pomeni, da je nekako okrnjena, vsekakor pa je v nevarnosti, da izgine.