Oblast, iluzija nadzora in jasnosti

Nekoč sem v zelo kratkem času prebral Avguštinovo knjigo De civitate Dei. Na voljo nisem imel veliko časa, ker sem si knjigo izposodil pri British Library, na voljo pa so mi dali le nekaj tednov. A to je bilo dovolj, da sem se lotil obsežnega razmišljanja o zahtevnem vprašanju, ki je od takrat naprej svetilnik mojega življenja.

Počasi sem globoko dojel, da Avguštin tega, kar je sveto, ni živel kot rešitev problema. Ni živel kot svetnik, ki domnevno reši problem, kako živeti kot sveti človek. Ni bil svetnik, ker bi bilo v njem nekaj svetega, nekaj, kar ga je naredilo svetnika. Bilo je bistveno drugače.

Trenutki, ki ne bodo nikoli posneti

Ironija je večplastna: Star Trek je bil vedno vizija utopičnega postčloveškega sveta, federacije, ki je presegla notranje konflikte, potrebo po oboroževanju in pohlepnost. Live long and prosper je tako pozdrav civilizacije, ki se je dvignila iz vojne in dosegla trajni mir. V kontekstu mojega včerajšnjega zapisa o Iranu in Baudrillardu pa je natanko to, kar imenuje Baudrillard simulaker utopije. To je podoba prihodnosti, ki lebdi nad sedanjostjo, ki ubija. Besede tako obljubljajo življenje in blaginjo, medtem ko se pod njimi vrtijo posnetki raket in uničenih stavb, ubitih ljudi, gostega črnega dima iz gorečih rafinerij nafte, pomešani z izjavami diktatorjev, da je večni mir za vogalom in da so končno našli pravo mešanico avtoritarnega vodenja sveta, ki bo zagotovila blaginjo in prosperiteto vseh naših.

Postčloveški svet in paradoks sočutja

Kar vidimo vsak dan pred svojimi očmi, mislim na izraelsko in ameriško raketiranje Irana, lahko razložimo. Lahko si pojasnimo. Kaj namreč vidimo? Kaj vidimo na zaslonih? Vidimo video igro, v kateri napadalci uničujejo sovražnika. Rečeno je, da se bo igra končala, ko se bodo napadalci tako odločili. V resnici jih ne zanima, kaj se dogaja empirično. Video igra nima nobene zveze z realnim svetom in z realnimi ljudmi.

Od 28. februarja do danes je bilo v Iranu ubitih vsaj 1.444 ljudi, ranjenih je 18.551, žrtve so stare od osmih mesecev do 88 let, kot poroča Al Jazeera. Razseljenih je več kot tri milijone Irancev. Ti ljudje se gotovo ne strinjajo, da je to video igra.

Naj se zato vrnem nekoliko v preteklost.

Psihopatologija sodobnosti in negotovost prihodnosti

Najverjetnejši geopolitični scenarij naše prihodnosti je dolgotrajno stanje permanentne nestabilnosti. To je frustrirajoče stanje brez jasnega izida. Ni mir in ni vojna, je siva cona. Natanko v tej coni pa najbolj uspevajo avtoritarni voditelji, ker najlažje vzdržujejo svojo moč, saj kriza vedno upravičuje izjemne ukrepe. Več izjemnih ukrepov torej.

Družba utrujenosti in brezpogojna trpežnost

Film Au Hasard Balthazar (Robert Bresson, 1966) je na prvi pogled nenavaden predlog za razmišljanje o vprašanju, kaj se dogaja v svetu leta 2026, ker je njegov protagonist osel. Bresson ustvari z njim morda najčistejšo kinematografsko upodobitev brezpogojne trpežnosti, ki sem jo kdaj videl. Osel gre skozi roke različnih lastnikov, nekateri so dobri, večina je slabih, a zaradi svoje pregovorne potrpežljivosti se nikoli ne odzove maščevalno, nikoli se ne umakne. Vse skupaj preprosto neskončno potrpežljivo prenaša. Človek bi rekel, da osli to pač delajo, ker je v njihovi naravi. A tudi ljudje so lahko osli.

Strah in predanost

Prihodnost sveta bo morda vse bolj odvisna od tega, kar spremljamo v čudovitem filmu z naslovom

Božji možje (Des hommes et des dieux, Xavier Beauvois, 2010).

Ljubezen v kulturi varnega tveganja

Vnovič si ogledam še en film: Chikamatsu Monogatari iz leta 1954; njegov režiser je Kenji Mizoguchi. Ogledam si ga v času, ko se svetovni diktatorji obnašajo absolutno tvegano in so nevarni vsemu svetu, številni ljudje pa živijo v individualizirani kulturi varnega tveganja.