Naučena nemoč in naučena pasivnost

Živimo v svetu, v katerem nekateri problemi terjajo nov besednjak, nov jezik, nove koncepte, ne le različic istih besed, istih konceptov in že povedanih razlag. Potrebujemo deljenje novega besednjaka in novih konceptov, če ne želimo, da nam novi diktatorji diktirajo, kako moramo misliti – na stare načine. Potrebujemo povezovanje novih konceptov z novimi koncepti, da postanejo močnejši od vsakega novega koncepta.

Možgani, kolektivni diskurzi in trgovci s pozornostjo

Rojstvo psihoanalize je prineslo nekaj novega, za tiste čase šokantnega in nezaslišanega. Zdravnik se je ure in ure pogovarjal s histerično žensko o njenem zasebnem in celo intimnem življenju. Drugi zdravniki se niso pogovarjali na tak način. Njihova naloga je bila postavljanje diagnoz in predpisovanje zdravljenja. Bili so nevprašljive avtoritete. Z ženskami se niso pogovarjali, ker ni bilo nikjer predvideno, da bi se.

Družbena ekonomija laži

Nenavadno je reči, da je resnica pogosto neprijetna, terja veliko časa, da jo spoznamo, in je brez zajamčenih rezultatov. Zdi se, da imamo ljudje raje nekaj, kar ni resnica, ker je bolj prijetno, takoj pri roki in obljublja zajamčene rezultate. Zakaj je tako, če pa smo ob priložnosti pripravljeni celo priseči, da nas bolj kot laž zanima prav resnica? Dvomim tudi, da želijo starši vzhajati otroke za laž, ne pa za resnico. A kako je v resnici s tem?

Zunanja lepota, notranja gniloba

Živimo v nestabilnem času. Negotovost je velika. Prihodnost je odprta.

Iz zgodovine vemo, da je bil požar v Rimu leta 64 resničen in katastrofalen. Trajal je približno teden dni, uničil je večino Rima, tri četrtine mesta, in pustil brez strehe nad glavo na sto tisoče ljudi. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje je le, ali je cesar Neron požar nekomu ukazal, ga zapovedal, organiziral ali vsaj dovolil.

Uničevanje in samouničevanje

Včasih so občutki krivde in nevrednosti pri kakem človeku tako močni, da se zgodi tole. Val samoobtoževanja je tako močan, da bi se tam pred vami najraje poškodovala, vzela nož v roke in zabadala svoje telo, dokler mi ne bi zmanjkalo moči in bi telo povsem razkosala. Nagnusna sem sama sebi, mučila bi se, ker si ne zaslužim živeti.

Mehanizmi fašizma in vloga učiteljev

Kaj pomeni kritično misliti? Pomeni imeti pogum, da se odpraviš tja, kamor konformizem in strah ne gresta nikoli. Avtoritarnost tega ne prenese. Ne mislim toliko na upor, bolj mislim na pogum misliti onkraj tega, kar je dovoljeno misliti.

Oblast, iluzija nadzora in jasnosti

Nekoč sem v zelo kratkem času prebral Avguštinovo knjigo De civitate Dei. Na voljo nisem imel veliko časa, ker sem si knjigo izposodil pri British Library, na voljo pa so mi dali le nekaj tednov. A to je bilo dovolj, da sem se lotil obsežnega razmišljanja o zahtevnem vprašanju, ki je od takrat naprej svetilnik mojega življenja.

Počasi sem globoko dojel, da Avguštin tega, kar je sveto, ni živel kot rešitev problema. Ni živel kot svetnik, ki domnevno reši problem, kako živeti kot sveti človek. Ni bil svetnik, ker bi bilo v njem nekaj svetega, nekaj, kar ga je naredilo svetnika. Bilo je bistveno drugače.