Ne razumem, zakaj se sabotiram. Zakaj se ne maram? Zakaj sovražim svoje butasto telo, ki se nenehno redi, čeprav telovadim kot zmešana in skoraj nič ne jem? Zakaj ne uživam v življenju kot vsi drugi? Zakaj si to delam? Taka vprašanja mi pogosto zastavljajo. Saj res, zakaj ljudje sabotiramo sebe?
Začnimo na začetku. Vprašajmo se, kdaj nastajajo scenariji, po katerih lahko živimo vse življenje, ne da bi se jih zavedali? V zgodnjem otroštvu. Stari, dobri Freud je to dobro vedel. Torej. Gremo lepo po vrsti.
Otrok se najprej uči scenarijev skozi odnose s starši, ne padejo z neba in ne prinesemo jih z geni na ta svet. Če je mama žalostna, bom naredila nekaj, da jo razveselim, ker sem gotovo jaz kriva. Če želi, da uspem v življenju, se bom potrudil, da ji ustrežem. Če želi, da imam same petice v šoli, se bom pridno učila. Če je oče jezen, bom storil nekaj, da ga pomirim. Če starša nista zadovoljna z menoj, bom imela močno voljo, da ne bosta razočarana in da bosta ponosna name. Tako se začne: z željo, da otrok prepozna in zadovolji željo drugega.
Otrok je evolucijsko pripravljen narediti tako rekoč vse, da bi ustregel želji drugega, kajti sicer ne more preživeti, ker ga kratko malo nujno potrebuje. In tako prizadevanje ga lahko močno poškoduje oziroma obremeni.
Scenariji se kasneje krepijo. Ne smem biti žalosten. Nikoli ne bom jezen. Vedno bom naredil vse, da uspem. Nikoli ne bom tak kot moj pijani oče. Vedno bom na voljo drugim. Otroci kajpak odraščajo, toda ker so že obremenjeni, sklepajo nekakšne pogodbe s seboj. Sem vesela oseba in vselej kažem drugim veselje. Sem ambiciozna oseba, zato se trudim, da drugi vidijo, da je to res. Vedno bom vse naredil perfektno, da bodo zadovoljni z menoj.
Zadeve gredo lahko s slabega na slabše, kajti obremenitve so lahko že zgodaj v življenju ogromne. Nič nisem vreden, nikoli mi ne uspe, pa če se še tako trudim. Ne morem zadovoljiti svojih staršev, čeprav garam noč in dan. Nihče me ne mara. Vsi so tako veseli, samo jaz nisem. Kaj je narobe z menoj, zakaj sem tako neumen in len in zabit?
Scenariji nam ne dovolijo, da izstopimo iz začaranega kroga. Vrtimo se okrog travm, ki jih ne razumemo, ne moremo jih dojeti, trudimo se na vse mogoče načine, krivimo sebe in svoje gene, kozmične energije, usodo itd., ne da bi razumeli, kako se obnašamo, da smo v nekem delu sebe še vedno čisto majhni otroci, ki si želijo ustreči staršem, jih zadovoljiti, se jim ne upirati, paziti nanje in na njihovo razpoloženje, narediti vse, da bi bili drugi srečni. Da, tudi sabotirati sebe, svojo željo, svoje interese in potrebe, da bi bilo ja vse v redu, da ne bi bilo nič narobe, da se ne bi kdo vznemiril in razjezil ali bil razočaran nad nami. Tako grozljivo se bojimo vsega tega, da smo se pripravljeni odreči sebi v prid drugih, resničnih ali zgolj namišljenih.
Potem živimo, kot bi sklenili pogodbo s seboj, hudičev pakt, ki ga ne smemo pretrgati. Nikoli ne bom srečen. Vedno bom samo žrtev. Moja usoda je, da trpim in prenašam bolečino. Ne smem imeti svoje želje, skrbeti moram za druge. Ne smem si dovoliti …
Zdi se, da imamo dobre razloge za sovraštvo do sebe, za tiransko podivjano samokritičnost, večno odlašanje, nezmožnost, da poskusimo kaj novega in drugačnega, neskončno pomanjkanje zaupanja vase, rakasto razširjeno prepričanje, da so vsi drugi uspešni in srečni in zadovoljni in inteligentni in samozavestni in polni notranjega miru.
Le da niso. Nekje globoko spodaj so natanko taki kot mi: bitja, ki potrebujemo druge ljudi, da nas imajo radi, da skrbijo za nas, da nas sprejemajo in potrjujejo, se nas veselijo in nas podpirajo.
In neoliberalna kultura okoli nas vse te poblaznele scenarije samo še podpira: imejte močno voljo, delajte noč in dan, da boste uspešni, garajte in bodite disciplinirani, da boste imeli močne mišice in zdravo telo, da ne boste zavaljeni in zašpehani valji, in da boste veliko zaslužili in da boste Nekdo …
Nezavedna prepričanja, nezavedni scenariji, gonilniki, ki odločajo, kaj vse moramo narediti in česa ne smemo, ne zmoremo in nikoli ne bomo naredili, so kakor nevidne verige, kakršne so imeli nekoč kaznjenci okoli gležnjev, nanje pa je bila pritrjena težka krogla, ki so jo vlekli za seboj.
Resnično, smo kot kaznjenci, kot bi bili nečesa krivi že samo zato, ker živimo in obstajamo, kot da smo naredili nekaj narobe že kot otroci, kot da je krivda naša usoda, ki ji ne moremo in ne smemo ubežati, kot da so naša telesa nora že po naravi in je z njimi vedno nekaj narobe, zato vedno znova doživljamo krivdo, tesnobo, sram, grozo, zapuščenost, nerazumevanje, nesprejemanje, praznino, brezno niča.
Potem pa se nekega dne vendarle vprašamo. Pogledamo zelo, zelo globoko vase in za droben trenutek pomislimo, da nikakor ni treba živeti po teh hudičevih scenarijih. Da ne želimo tako živeti, da imamo vsega tega sr*** preprosto dovolj.
In potem najdemo drugega človeka, kajti ljudje smo socialna bitja, bitja odnosov, in ga poprosimo, naj hodi skozi življenje nekaj časa z nami, da se znebimo vseh teh verig in krogel in scenarijev in gonilnikov in drugega, ker nočemo biti še naprej žrtve, ker verjamemo, morda prvič v življenju, da ni z nami, kakršni pač smo, čisto nič narobe, da nismo problem, da je naša želja vredna natanko toliko kot želja drugih ljudi, na primer naših staršev, in da imamo vso pravico čutiti radostno srce, ki želi poleteti v življenje kakor sokol.
Fuck this shit, je rekla gospa in odšla živet po svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar