Včeraj sem imel predavanje za starše in učitelje. Predstavil sem knjigo Sočutna šola in napovedal skorajšnji izid njene dvojčice Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev. Govoril sem o tesnobi, strahu, sočutju, o vrednosti, o tem, kar je vredno v naših življenjih. Govoril sem o pomenu dobrih medsebojnih odnosov, o altruizmu, bližini drugega in preseganju sebičnosti. Naredil sem uvod v razmišljanje, kako živi človek s seboj – tudi z drugimi, seveda –, ko skuša odgovoriti na temeljno eksistencialno vprašanje, kaj je najpomembnejše in najvrednejše v življenju, kaj je tisto, za kar se velja boriti.
Nisem govoril o zasebnih lastnikih kapitala in kapitalskih družbah, ki gotovo niso polne zaslužkarskih sociopatov, ki domnevno delajo izključno zase, za svoje dobičke in jim je hladnokrvno vseeno, kakšen je svet okoli njih. Prav tako nisem govoril o tem, da smo lahko zadovoljni in hvaležni, ker uporabljajo privatna podjetja svoje vrhunske talente, zlasti v obliki mladih delavcev, da skrbijo za rast podjetij, da povečujejo gospodarsko pogačo, da lahko tudi vsi drugi, navadni smrtniki, še naprej uživamo v relativni blaginji naših vse razvitejših družb.
Več kot zanimivo je, da je moje razmišljanje o vrednosti življenja, medsebojnih odnosov in tega, kar imamo ljudje med seboj, na ravni idej in vsaj na prvi pogled skoraj enako kot to, kar je ključna značilnost kapitalističnega življenja: »ustvarjanje vrednosti«.
Lahko rečemo, da je pozornost privatnih lastnikov kapitala usmerjena v skupno bogastvo, v obče dobro, v povečevanje sreče ljudi. Dodamo, da ni usmerjena zgolj v včasih skoraj nepredstavljivo bogatenje lastnikov kapitala, vodstva privatnih podjetij ali njihovih partnerjev. Narava kapitalistične igre, intrinzično usmerjene k povečevanju vrednosti, je taka, da v njej zgolj po naključju grdo ravnajo z delavci, izkoriščajo stranke in dajejo dobičku prednost pred ljudmi. Zasebni kapital namreč danes ne deluje tako, kot sta ga nekoč opisovala Marx in Engels. Poslovni modeli industrije so v 21. stoletju bistveno drugačni, zato moramo biti zadovoljni.
Privatni lastniki kapitala, ki morajo skrbeti zanj, saj se to od njih pričakuje, pričakujejo pa tudi sami, niso nujno zagovorniki novoreka, žargona ali ideologije zakona džungle, v kateri domnevno preživijo samo najmočnejši, bežnega dušebrižništva ali neokrnjene poštenosti. Grabežljiva podoba zasebnega kapitala je povsem zgrešena in zlonamerna, katastrofalna obremenitev podjetij z dolgovi pa pretirana, zagotovo pa je tudi napačna.
Verjeti moramo namreč v prosti trg, kjer je pač nujno tudi ukinjanje delovnih mest in zniževanje stroškov, zgolj neosebno pravilo igre pa določa, kateri igralci so najmočnejši in kateri delavci najprizadevnejši. Odločitve privatnih lastnikov kapitala včasih sicer brutalno zdrobijo duše številnih delavcev, a tako pač je, če hočemo imeti kapitalizem, ki nam ni vsem v pogubo.
Pomenljivo je tudi dejstvo, da sam prihajam iz sveta, v katerem se uspeh družbe, če lahko uporabim ta izraz, ocenjuje po tem, kako živijo njeni najbolj ranljivi člani, medtem ko privatni lastniki kapitala poudarjajo alternativno filozofijo, ki sodi družbo po tem, kako ravna z najuspešnejšimi, med katerimi so le nekateri tudi najbogatejši.
Toda kljub življenju v različnih svetovih obstaja nekaj, kar je nemogoče spregledati, celo če se potrudimo. Obstaja namreč vrednost, pa naj gre za dodajanje vrednosti, ustvarjanje vrednosti ali za vrednost življenja in medsebojnih odnosov.
Nikakor ne mislim, da je prav blatiti, pretirano obdavčiti, razlastiti in obsojati ljudi, ki so izjemno bogati, vsekakor je prav, da slavimo gospodarski uspeh kot motor, ki poganja našo družbo k večji skupni blaginji, vprašanje pa vendarle ostaja, ali vsi tako uspešni ljudje, predvsem privatni lastniki kapitala, zmorejo tudi živeti skladno z vrednotami, ki segajo daleč onkraj kopičenja profitov, razkazovanja razkošnih jaht ali prebivanja v vilah, ki stanejo desetine milijonov evrov.
Hiperambiciozni ljudje so včasih obsedeni z bogastvom, to pa jih poškoduje, da včasih ne živijo prav dolgo. Nekateri privatni lastniki kapitala tako razmišljajo, da mora človek, če želi uspeti, živeti na način, ki ga najbolje opišejo izrazi, kot so: delati neusmiljeno dan za dnem, teden za tednom, da bi v nekaj letih zaslužili več denarja, kot ga navadni delavci zaslužijo v vsem svojem življenju.
Mojstri zasebnega kapitala zato brez predaha sporočajo drugim ljudem, da je v življenju treba zmagati in da je v zmagovanju nekaj zelo privlačnega, če že ni kar magično. Podpirajo kulturo zmagovalcev, ki spodbuja v ljudeh osebno lakoto po zmagovanju, željo po kopičenju moči in denarja, po spreminjanju navadnega življenja v hiperživljenje, ki po hitrosti in dinamičnosti presega celo optimalno življenje.
Popolnoma sem prepričan, da je zasebni kapital dober za kapitalizem in za vsaj nekatere privatne lastnike kapitala. Nisem pa prepričan, da je vselej nujno dober za družbo in navadne ljudi. Nisem nostalgičen, nikoli pa ne bom sprejel slogana zasebnega kapitala, da sta pri vsakem trgovanju le dve strani – zmagovalec in poraženec.
Ne želim zmagovati in postati zmagovalec, ker mi je za zmage in zmagovalce pač vseeno, mi pa ni vseeno za poražence.
V luči včerajšnjega predavanja dodajam, da se popolnoma strinjam z avtorji, ki dobro razumejo logiko kapitala in vedo, da mu vsak dan, ko ga ne reguliramo, dovolimo, da regulira nas. Deluje kot virus, ki se naseljuje v naših celicah in se agresivno razmnožuje v našo škodo, medtem ko sanjamo in si celo domišljamo, da smo uspeli tudi sami in da smo že včlanjeni v klub zmagovalcev.
In o tem, kdo je zares zmagovalec v življenju, ne odločajo privatni lastniki kapitala, pa čeprav včasih ustvarjajo vtis, da so svetniki, o tem še manj odločajo hladna pravila kapitalistične igre. O tem se odloča nekje čisto drugje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar