V resnici zgodb o svetu in dogodkih v njem ne urejajo več samo ljudje, vse bolj jih ureja tudi umetna inteligenca. Za koga ali kaj jih ureja?
Kot mladeniča me je močno pritegnila pripoved o Sokratovem zagovoru pred sodiščem. Takrat nisem mogel razumeti, da so ga obtožili in obsodili kot zločinca, saj ni delal nič drugega kot to, da je kritično razmišljal, bil neodvisen mislec, spoštljiv do sogovorcev, ki jih je potreboval za dialoge, ker ni mogel kritično razmišljati sam s seboj. Na koncu je umrl, ker je sprejel sramotno obsodbo, ki je bila povsem iz trte izvita. Nisem mogel verjeti, da je to res naredil, bil sem premlad, da bi dojel naravo konflikta med instrumentalnim razumom (ki ga uteleša atensko sodišče) in kritičnim razumom (ki ga predstavlja Sokrat), zlasti pa nisem razumel človeške zmožnosti, da se odloči, kot se je odločil Sokrat.
Kasneje v življenju sem počasi spoznaval, da smo ljudje nekakšni uredniki zgodb. Pripovedujemo si jih, poslušamo jih, ves čas jih spreminjamo, ustvarjamo nove in nove. Uživamo v pripovedovanju in poslušanju zgodb, zato danes vsakdo vsaj rad gleda filme, če že knjig ne bere.
Res smo uredniki zgodb, to pa logično pomeni, da jih urejamo na določene načine. Lahko bi jih tudi drugače, a jih ne, kajti tam zunaj so vselej tudi drugi, veliko močnejši uredniki zgodb od nas. Imamo jih na voljo, a najpomembnejše za nas so vselej že urejene, vendar se tega morda niti ne zavedamo. Verjamemo, da urejamo zgodbe, vendar so te že urejene, predvideno pa je tudi, kako naj bi jih mi sami dodatno urejali, da bi imeli občutek svobode in tistega razvpitega kritičnega razmišljanja, h kateremu nas prek medijev, katerih uredniki sicer izbirajo in urejajo zgodbe, nenehno pozivajo. Z razlogom, si upam reči.
Zgodbe o svetu in o tem, kar se dogaja v njem, so vselej že skrbno pregledane, urejene in nam ponujene kot tržno blago. Uredniki se dobro zavedajo, da za red sveta, kakršen pač že je, ne bi bilo dobro, če bi si ljudje pripovedovali drugačne zgodbe. Zdi se sicer, da so svobodni in neodvisni od urednikov, vendar je tako prepričanje obupno naivno.
Razumel sem tudi, da hoče Sokrat od ljudi, sogovorcev, nekaj zahtevnega, težkega. Zastavlja jim namreč dobra vprašanja, na katera ni mogoče zlahka odgovoriti. Treba je razmišljati, da bi odgovorili, ni dovolj, če človek obnovi kako mnenje, žargonski izraz ali uporabi zvenečo metaforo. Sokrat se s takimi odgovori ne bi zadovoljil. Torej je zahteven sogovorec. Ali je prav, da je tak?
Prav je, če se poglobimo v dialektiko razsvetljenstva, kot sta jo imenovala Adorno in Horkheimer, in odkrijemo, da lahko iskanje znanja in resnice (Sokratova filozofija) vodi v zatiranje in krivico (njegovo obsodbo). To dokazuje, kako se lahko razsvetljenstvo vrne v mit in dominacijo, da torej ne predstavlja premočrtne poti k modrosti in družbenemu sprejemanju resnic.
Na tej točki predlagam v branje knjigo: Obvladovanje umetne inteligence: vodnik za preživetje v našo superzmogljivo prihodnost (Jeremy Kahn, Mastering AI: A Survival Guide to Our Superpowered Future (Simon & Schuster, 2024)). Predlagam jo zato, ker je dobra, taka pa je zato, ker bo umetna inteligenca v bližnji prihodnosti bistveno vplivala tudi na izobraževanje, kar pomeni, da bodo lahko otroci po vsem svetu imeli osebne, prenosne učitelje. Prisilila nas bo, da si na novo zamislimo, kako ustvarjamo umetnost, skladamo glasbo ter pišemo in objavljamo knjige.
Sokrata torej obtožijo, da kvari mladino in jo spravlja na kriva pota. A kako je sploh mogoče z zahtevnim, napornim in časovno potratnim kritičnim razmišljanjem koga spraviti na kriva pota? Ali ni ravno nasprotno: človek s kritičnim razmislekom končno spozna, da je bil ves čas že na krivih poteh, zato se odpravi drugam, na prava pota?
Kako je torej mogoče, da mladi ljudje sledijo zahtevnemu sogovorcu, kakršen je Sokrat, ali se ne bi raje zabavali in se imeli dobro? Kaj pa ima človek od zahtevnega sogovorca, če odštejemo zapletena vprašanja, o katerih je treba še veliko razmišljati ter porabljati energijo in čas? Sicer so mi pa odrasli vselej govorili, da ni dobro preveč razmišljati, ker se ti skisajo možgani.
Kaj se dogaja danes, ko je tako rekoč vsepovsod okoli nas neizmerna količina informacij, podatkov in znanja, umetna inteligenca? Naj kritično razmišljamo ali naj se raje prepuščamo zabavi oziroma smo kot list v vetru, ki ga vedno odnese, skupaj z drugimi listi, nekam?
Spoznal sem še nekaj. Da nikakor ne drži, da s kopičenjem informacij narašča tudi modrost ljudi. Prav tako ne narašča z leti, zato ni nujno, da so stari ljudje tudi modri.
Znova pa se zastavlja vprašanje, ki odmeva iz stare Grčije in terja kritični razmislek. Zakaj bi človek želel postati moder? Kaj pa ima od modrosti? Se modrost res splača?
Resnično: Zakaj bi sledili modrosti, če je lahko neprijetno? Zakaj bi iskali resnico, ko pa je nevednost lahko bolj prijetna? Kakšne oprijemljive koristi ponuja modrost?
Modrost pogosto pripelje do zavedanja lastne nevednosti. Lahko vodi v socialno izolacijo (kot pri Sokratu ali Spinozi). Lahko povzroči notranji konflikt in nelagodje. Lahko močno zaplete in oteži življenje.
Materialne koristi od modrosti so pogosto minimalne ali celo negativne. Za modrost je potrebna velika naložba časa in energije, zlasti pa je značilna izguba udobnih iluzij, zato morda ne vodi do običajnega uspeha. Lahko je v nasprotju z družbenimi normami, izziva obstoječe strukture moči, pogosto prinaša odgovornost namesto nagrade. Obilje informacij je pravzaprav proti modrosti, kot so vrednote potrošniške družbe proti filozofski modrosti, hitre rešitve proti globokemu razumevanju in zabava proti kontemplaciji.
Je modrost trdno vezana na pristno življenje, boljše razumevanje sebe in realnosti, sprejemanje bolj zavestnih in razumnih odločitev, sposobnost kritičnega razmišljanja o pomembnih vprašanjih ali iskanje smisla onkraj materialnega uspeha?
Nekaj stoletij za Sokratom je prišel na svet Jezus. Tako kot filozof ni napisal ničesar in tudi njega so obsodili na smrt. Ljudje so po njegovi smrti sicer zapisali njegove besede, vendar so jih drugi, uredniki, skrbno uredili. Jezus ni dobil rokopisa v pregled in avtorizacijo. Pojma zato nimamo, ali je res rekel, kar tam piše. Pa vendar nam govorijo, da je vse, kar je zapisano, sveta resnica. Kako si upajo reči kaj takega? Kaj pa kritično razmišljanje?
Podobno se danes dogaja na polju podnebnih sprememb. Medtem ko nas dnevno pozivajo, naj stopimo iz cone udobja in medtem ko mediji pripovedujejo zgodbe o tem, kaj vse bo naredilo človeštvo, da prepreči najhujše, se dogaja to, kar slikovito opiše Johan Rockström, direktor Potsdam Institute for Climate Impact Research: Zazibani smo v cono udobja – ne moremo zares videti krize.
Zdi se, da prav poziv h kritičnemu razmišljanju vselej zgreši cilj. Ko pa ga vendarle zadene, se za tega, ki si upa kritično misliti, pogosto klavrno konča, ker nekaterih zgodb o svetu in o tem, kar je med nami, ne smemo spreminjati in jih tudi ne moremo. To lahko storimo šele, ko prenehamo biti naivni in odkrijemo, da družbene strukture vselej zavirajo kritično mišljenje in avtonomijo posameznika ter da je sodobni paradoks takega življenja natanko v tem, da poteka zatiranje kritičnega mišljenja v luči pozivanja h kritičnemu razmišljanju in da je potencialna emancipacija ljudi prikazana kot potrošniško samoizpolnjevanje, za katero mnogo bolj kot posamezniki skrbijo tržni mehanizmi, ki delujejo toliko bolj nemoteno, kolikor bolj so posamezniki okupirani sami s seboj, ne pa z družbenimi strukturami in mehanizmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar