Popolnoma se strinjam z avtorji, ki pravijo, da je znanost način razumevanja sveta, ki ponuja ljudem z napačnimi prepričanji dokaze. Psihologija nas uči, da nikakor ni nujno, da ljudje take dokaze tudi sprejmejo. Včasih jih sprejmejo, spet drugič so do njih povsem brezbrižni. Res je, da imajo lahko miti in napačne predstave o človeškem vedenju zelo neprijetne posledice, toda prav tako je res, kar je dokazal Freud, ko je dojel, da lahko ljudje tudi sabotirajo sebe in delujejo v nasprotju s svojimi najboljšimi interesi. In nobenega dokaza nimamo, da se miti in napačne predstave z leti samodejno zmanjšujejo. Nobene nujnosti ni za tako gibanje, je pa to mogoče.
Naštevanje mitov, v katere verjamejo ljudje, ne ovrže nobenega mita, dokazovanje, da so to dejansko miti, prav tako ne.
Naj kljub temu naštejem nekaj priljubljenih mitov:
o nekateri ljudje bolj uporabljajo levo možgansko
poloblo, drugi pa desno;
o podpražna sporočila lahko ljudi prepričajo v
nakup izdelkov;
o predvajanje Mozartove glasbe dojenčkom krepi
njihovo inteligenco;
o mladostništvo je neizogibno obdobje psiholoških
pretresov;
o večina ljudi doživi krizo srednjih let v štiridesetih
ali zgodnjih petdesetih letih starosti;
o starost je običajno povezana s povečanim
nezadovoljstvom in senilnostjo.
Kot rečeno, nič se ne bo spremenilo. Miti so trdovratni in
ljudje bodo še naprej verjeli vanje.
Včasih me kljub temu kdo poprosi za kakšno literaturo. Ponudim
nekaj knjižnih naslovov ali znanstvenih člankov. Toda tudi to je mit: da se
ljudje nečesa naučijo iz knjig, to pa jim pomaga spreminjati lastno vedenje,
čustvovanje ali razumevanje sveta. Dodam lahko še nekaj mitov:
o človeški spomin deluje kot magnetofon ali
videokamera in natančno beleži dogodke, ki smo jih doživeli;
o hipnoza je uporabna za obujanje spominov na
pozabljene dogodke;
o moški in ženske komuniciramo na povsem različne
načine;
o bolje je izraziti jezo drugim, kot pa jo
zadržati.
A zakaj se ljudje oklepajo mitov, če pa so dokazano napačni?
Najprej zato, ker so miti – kognitivna in čustvena naložba.
To preprosto pomeni, da ljudje pogosto porabijo veliko časa in energije za
učenje takih prepričanj, zato jih imajo radi, oblikujejo pa tudi tako njihov
pogled na svet kot vsakdanje odločanje; postanejo del njihove identitete, zato
jih imajo za svojo last. In zelo težko jih je opustiti, kajti v takem primeru morajo
priznati prejšnje napačne predstave, kar pa je lahko zelo neprijetno.
Miti se ohranjajo tudi zato, ker zanje skrbijo popularni
mediji, guruji ter samooklicani poznavalci in vplivneži, ki jih je že kot
listja in trave. Njihove ideje se s ponavljanjem vgradijo v vsakdanji jezik in
mišljenje. Ljudje si jih izmenjujejo in tako krepijo odnose: tako dobro in
varno je verjeti skupaj v iste mite.
Miti se ohranjajo in krepijo tudi zato, ker so intuitivno
privlačni, pogosto ponujajo preproste razlage za zapletene pojave, lahko pa se
tudi ujemajo z osebnimi izkušnjami ali opažanji. Nekateri miti ponujajo pomirjajoče
razlage človeškega vedenja, ponujajo občutek nadzora ali predvidljivosti, medtem
ko njihovo opuščanje lahko pomeni soočenje z bolj zapleteno ali vznemirljivo
resničnostjo.
Večina ljudi ima za seboj vsaj deset do petnajst let
šolanja, toda tudi šolanje ne povečuje nujno znanstvene pismenosti in mladih
ljudi ne usposobi dovolj za ocenjevanje dokazov znanstvenih raziskav, zato se jim
zdijo znanstvene ugotovitve, kolikor nanje sploh naletijo, manj prepričljive kakor
osebne izkušnje.
Šolanje jih tudi ne usposobi dovolj za krepitev samospoštovanja,
ker morajo nenehno tekmovati z vrstniki za omejene vire. In bolj kot so ljudje naravnani
na zahtevo po uspešnosti, bolj se krepijo tiste oblike odzivanje na kakršnokoli
kritiko, ki jih prepoznavamo kot ekstremne, vključno s sramom, z besom in
izbruhi jeze. Cilj takih ljudi je uničiti kritiko, ne glede na to, kako
dobronamerna in koristna je. So slabo opremljeni za sočutje in empatijo, zato imajo
nizko čustveno inteligenco. Lahko jih prevzameta zavist in prezir do drugih, s
katerimi je treba tekmovati, kot rečeno, lahko so nagnjeni k depresiji ter
manipulativnemu, zahtevnemu in sebičnemu vedenju.
Morda so danes najboljši primer, ki dokazuje zapisano,
podnebne spremembe, zato je patetično stokanje, da jih številni ljudje še vedno
zanikajo. Skladnejše z realnostjo bi bilo ugotavljanje, da je tako zanikanje pričakovano
in da se tudi v bližnji prihodnosti ne bo spremenilo prav dosti, ker se preprosto
ne more, tako kot se Titanik ne more obrniti v eni minuti, da se ne bi zaletel
v ledeno goro. Kratko malo se ne more.
Ni komentarjev:
Objavite komentar