Vsak človek razume, če rečem, da ima vsakdo pravico govoriti neumnosti – denimo v svoji dnevni sobi. Kako pa je s tem v javnosti? Zdi se, da je tudi v jasnosti vse bolj dovoljeno govoriti neumnosti, ne da bi kdo utrpel kakršnekoli posledice. Kaj se je spremenilo?
Ugasnite luči! Tako je skandiral Donald Trump februarja leta 2016 na nekem srečanju s svojimi privrženci, ko so nenadoma ugasnile luči. Privrženci so se odzvali njegovemu pozivu, naj skandirajo skupaj ter zahtevajo, naj ugasnejo luči. In so jih. Kaj to pomeni, kaj se je zgodilo?
Naj pričnem z vprašanjem. Ali želi človeško bitje živeti v laži? Želi živeti v laži vse življenje, od začetka do konca?
Odgovor je preprost: absolutno ne. Ljudje smo evolucijsko naravnani na resnico, saj laž v večini primerov ali dolgoročno ne omogoča preživetja. Res je, da resnica lahko boli, da uporabljamo obrambne mehanizme, da je ne bi spoznali v celoti, da bi se ji kdaj izognili, da bi jo popačili, zlasti če nam za tako ravnanje ni treba položiti računov ali plačati nobene cene, če jo torej odnesemo s celo kožo. Ljudje se želimo izogniti samo nekaterim resnicam, ne pa vsem po vrsti.
In orisano nagnjenost je mogoče s pridom uporabljati v politične in ideološke namene, ki ne slonijo na spoznavanju resnice, temveč na pripovedovanju zgodb za povezovanje ljudi in njihovo delovanje. Mislim na koordiniranje in usmerjanje človeških interesov, potreb in želja.
V svetu umetne inteligence in v vse pametnejšem svetu je zato nenavadno vse pomembnejša tudi osnovna intuitivna psihologija, zaradi katere smo samodejno naravnani na resnico. Mislim na ustvarjanje vzročnih modelov, zlasti pa na zmožnost človeških bitij, da pripisujejo drugim živim bitjem namene. In ko se vzpenja skrajna desnica, je čas za resen premislek o družbenem dogajanju in možnih posledicah namenov, ki jih lahko intuitivno pripišemo predstavnikom skrajne desnice.
Vzpon skrajne desnice v družbah pogosto velja za slab znak iz več razlogov.
Pregled zgodovinskih dogodkov nam hitro postreže z vpogledom, da spodbuja diskriminacijo in izključevanje določenih skupin ljudi, kot so manjšine, ženske, LGBTQ+, »duševno moteni« posamezniki ter verske ali etnične skupine, kar pomeni, da uničuje delo, za katerega skrbi veliko ljudi, ki verjamejo v enakost in egalitarnost, veliko časa. Ideje o sočutnih skupnostih, inkluzivnosti za vse, egalitarnosti in demokraciji etc. splavajo po vodi in postanejo čez noč čisti ništrc, ničvredno čvekanje.
Skrajna desnica je napad na družbeno kohezijo, čeprav jo paradoksno hoče povečati – saj tudi jo, a na račun izključevanja vseh, ki v takšno kohezivno celoto ne sodijo –, povečuje pa tudi družbeno neenakost, kar je logično, če so nekateri ljudje izključeni ali diskriminirani.
Kršenje človekovih pravic je organski del delovanja skrajne desnice, saj ne prenese svobode govora, svobodnega zbiranja in združevanja ljudi, ki se trudijo za demokracijo, saj ta nikoli ni zagotovljena. Bržčas je najbolj očiten primer takega delovanja Severna Koreja, ki se imenuje Demokratična ljudska republika Koreja. Država je torej republika, je ljudska in še demokratična, v njej pa se vse zgodi tako, kot reče vrhovni vodja. Kdor se slučajno ne obnaša, kot je predvideno, čez noč konča v delovnem taborišči, v zaporu ali pa kratko malo magično izgine in nihče ga nikoli več ne vidi.
Organski del skrajne desnice je tudi promovirajo politik, ki omejujejo posameznikove svoboščine in spodbujajo avtoritarizem. Skrajneži namreč zainteresirano napačno razumejo avtoriteto kot moč, silo, ki je potrebna, da se na družbenem polju vzpostavijo red, mir in disciplina.
Zaradi delovanja skrajnih politik se povečujeta nasilje nad ljudmi in ekstremizem, krepi se vzdušje strahu, negotovosti, napetosti in nestabilnosti. Skrajno desničarske ideologije pogosto zavračajo demokratične vrednote in institucije, kar lahko privede do erozije demokratičnih norm in porasta avtoritarnosti. Pogosto dajejo prednost gospodarskim interesom pred socialno blaginjo in blagostanjem ljudi, kar povečuje neenakosti, revščino, sproža pa tudi socialne nemire.
Morda je treba posebej poudariti, da skrajna desnica normalizira sovražni govor in nestrpnost. Nenadoma je tako lahko skoraj kdorkoli »duševno moten«, permisivnost se spremeni v toleriranje okolja za diskriminacijo in nasilje nad ljudmi, jasno pa tudi postane, kdo je »normalen«. »Naši« so sicer na dobri strani, a ni nujno, da za dolgo, medtem ko so »vaši« povsem onemogočeni že zato, ker niso »normalni«.
Ljudje postajajo vse bolj razdeljeni in polarizirani po ideoloških linijah, razpada družbena kohezija, medsebojnega zaupanja je vse manj, povečuje se politična nestabilnost, krepijo se konflikti. Načeto je duševno zdravje ljudi, njihovo dobro počutje gre v maloro. Vse več je stresa, tesnobe in strahu med marginaliziranimi skupinami.
Tako kaže zgodovina.
Bo v prihodnosti zaradi vzpenjanja skrajne desnice po svetu kaj drugače?
Le zakaj bi bilo? Vselej namreč obstajajo temna poglavja, pa naj bodo delčki posameznikove zgodovine ali delčki zgodovine naroda, ki jih lahko razsvetli le resnica. In ta se ne meni za desne ali leve politike, ne meni se za interese ljudi, da se jim servirajo čim bolj enostavna, preprosta in zlahka prebavljiva mnenja o svetu in življenju, prav to pa skrajneži počnejo. In lahko računajo na množično podporo, ki jo vselej tudi dobijo.
Na primer prav v teh časih, ko se zdi, da se ljudje vse manj pogovarjajo, se ne poslušajo in se ne slišijo, vsakdo pa lahko reče karkoli in svoje mnenje ponuja drugim, kot da je sveta resnica. In že dolgo vemo, da je ljudi neprimerno laže povezati v celoto s fikcijami, s fantazijskimi zgodbami, z miti in s pravljicam, kakor pa z resnico, ki jo je težko spoznati, ko pa jo končno vendarle spoznamo, pogosto zaboli pri srcu in nas vrže iz tira, ker lahko postavi pod vprašaj vse, kar smo verjeli dotlej, vključno s tem, kar verjamemo, da smo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar