Takrat sem se prvič želela ubiti. Nisem več hotela živeti v svoji družini. Je preveč bolelo. Tako mi pripoveduje mlada ženska. In nadaljuje: Čutila sem, da me ne poslušajo, da me ne slišijo, tudi če me poslušajo. Da ne vedo, kaj se dogaja v meni. In da jih to morda niti ne zanima. Po poskusu samomora so mi vzeli telefon. Da bi spoznala, kako neprimerno sem se obnašala. Le kaj si bodo mislili sosedi, če bi izvedeli, kakšne neumnosti počneš, so še dodali. Kasneje vse do danes o tem nismo več spregovorili.
Ljudje smo zelo dobro evolucijsko opremljeni za občutke. Denimo za občutke, ki se porajajo ob drugem človeku, ko se srečamo z njim. Občutek nam pove, ali je oseba prijazna, topla, prijetna in nam lahko pove kaj zanimivega, v tem primeru se veselimo srečanja z njo, ali pa nam pove, da bo srečanje z njo potekalo drugače, na primer tako, da nas bo zmedla in povzročila, da se bomo počutili slabo, negotovi vase, neprijetno. Naši možgani v nekaj tisočinkah sekunde presodijo, kako bo najverjetneje potekalo srečanje, in lahko se zanesemo nanje, ker so zelo preizkušeni, zahvaljujoč evoluciji.
Resnično, srečanje z drugim človekom je lahko kakor raziskovanje. Namesto klišejev, vedno enakih stavkov, rutinskih odgovorov na vprašanja si lahko izmenjamo zanimive vpoglede vase ali v svet, lahko si povemo kaj nenavadnega, lahko si ponudimo dobra izhodišča za drugačen način razmišljanja od tega, na katerega smo sicer navajeni. Saj res, zakaj bi se ljudje srečevali, če ne zato, da raziskujejo?
Srečanja z drugimi ljudmi so po navadi nezanimiva, dolgočasna, rutinska, vedno enaka, mi reče zadnjič gospa, s katero se srečam. Ljudje mi pripovedujejo vedno isto, vedno znova hočejo biti poznavalci, namesto da bi bili raziskovalci. Govorijo mi, kot da so strokovnjaki, kot da vse vedo, kot da jim je vse jasno, kot bi me hoteli poučevati. Vedo znova me hočejo poučevati, kot da sem zabit štor, ki nima pojma o ničemer.
Intelektualizirajo, ker ne upajo biti osebni ali intimni. Namesto čustev ponujajo kognitivne klišeje, njihov moralni kompas ni usmerjen k raziskovanju, odkrivanju in razumevanju, ker je usmerjen k moraliziranju, h krivdi, k zamegljevanju in mešanju zraka. Hodijo v krogih, vedno znova se vrnejo na izhodišče, ponujajo, kar je že povedano, že raziskano in znano, že prediskutirano. Obnašajo se, kot da imajo »teze« in »teorije«, čeprav imajo samo spontana mnenja.
Dolgo časa traja, da končno spoznamo, kako zelo prazni so, kako ničesar ne povejo, ker smo navajeni kot kamele potrpežljivo prenašati njihovo »nakladanje«. Ne upamo izstopiti, ne upamo niti protestirati, ne upamo povedati svojega resničnega mnenja, kako zelo nezanimivi so za nas, kako zelo se ne želimo srečevati z njimi.
Nekega dne pa vendarle odrastemo. To pomeni, da nehamo naivno verjeti, da se bo nekaj v srečevanjih z drugimi ljudmi zgodilo samo od sebe, magično, tako, da bomo končno zadihali s polnimi pljuči, da se bomo radostili srečevanj.
Ko odrastemo, prenehamo s sabotiranjem sebe, zato se ne ubijemo. Sabotiranje sebe je namreč tisti odnos do sebe, zaradi katerega kot živinče prenašamo trpljenje in si mislimo, da je tako prav, da je treba, da moramo, da je taka naša usoda. Zaradi sabotiranja sebe se vselej znova odrečemo svoji želji, da bi nekako ustregli drugim, njihovim pričakovanjem, željam in interesom. Zadovoljujemo potrebe drugih, nase pozabljamo, kot da se ne maramo, kot da nam je vseeno, kaj se dogaja z nami.
Ko se nehamo sabotirati, začnemo skrbeti zase. A to ni instrumentalna skrb, ki nam jo ponujajo guruji, priročniki, vplivneži in zastopniki instrumentalnega uma, za katere smo že spoznali, da nam hočejo samo pridigati, nas poučevati ali pa, raje, odkrito izkoriščati.
Skrb zase je nekaj drugega.
Najprej je skrb za svoje občutke, ki jih negujemo, ne zanikamo jih, ne potiskamo jih proč, nismo brezbrižni do njih. Torej ne zanikamo sebe, nismo brezbrižni do sebe. Zlasti nismo brezbrižni do svoje želje. Skrb zase zato razumem kot obliko odpora in upora, protesta zoper navidezno homogene načine življenja, ki temeljijo na zunanji privlačnosti in uspešnosti, razumem jo kot izgradnjo alternativnih načinov življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar