Temelj sodobnega kapitalizma je permisivnost, zato je kritika, ki obtožuje starše permisivne vzgoje in kritizira mladostnike, da so vzgojeni preveč permisivno, preveč površna, prehitra in »prekratka«. Vzgajajo jih namreč za subjektivnost, ki jo kapitalizem najbolj potrebuje. Intuitivno vedo, kakšno subjektivnost terja, in se razumno odzivajo, ker želijo svojim otrokom dobro. Vedo, da bodo morali biti njihovi otroci fleksibilni, prilagodljivi, ustvarjalni in sposobni nenehnega samopreoblikovanja, da bi uspeli v sodobnih gospodarskih razmerah. Vedo, da tradicionalni avtoritarni pristopi otrok ne bodo pripravili na gospodarstva, ki zahtevajo kreativnost, sposobnost sodelovanja in čustveno inteligentnost namesto preproste poslušnosti, »pridnosti« in ubogljivosti.
Kapitalizem dobesedno temelji na permisivnosti. A to ni permisivnost, ki skrbi tradicionalne moraliste – spolna svoboda ali pomanjkanje discipline. Ko rečem »permisivnost«, mislim na to, da kapitalizem terja človeška bitja kot subjekte, ki sebe doživljajo na prav posebne načine.
Koristno je zato razumeti, kaj se je zgodilo v zadnjega pol stoletja na področju vzgajanja otrok in oblikovanja subjektivnosti ljudi, da ne bomo prehitro in po nepotrebnem zlorabljali besede »permisivnost«.
Prvotno je bila permisivnost predvsem teološki in moralni koncept, ki se je nanašal na dopuščanje greha ali moralnega prestopka. V krščanskem kontekstu je opisovala situacije, ko oblasti – bodisi verski voditelji bodisi starši – niso uspele uveljaviti moralnih meja, ki so veljale za božansko določene in družbeno potrebne. Permisivnost je bila torej razumljena kot nezmožnost oblasti, da ohranja potrebne omejitve. Koncept je predpostavljal, da pravilni družbeni red zahteva jasne prepovedi in da je dovoljevanje prevelike svobode samo po sebi nevarno tako za posameznike kot za družbo.
Tako razumevanje je vztrajalo stoletja, ker se je ujemalo z družbenimi strukturami, kjer je bila avtoriteta jasno hierarhična, vloge relativno fiksne, primarni družbeni strah pa kaos, ki je posledica nezadostnega nadzora. Permisivnost je pomenila nevarno moralno ohlapnost, ki bi lahko povzročila družbeni zlom.
Prva večja preobrazba v konceptu permisivnosti se je zgodila z vzponom progresivne vzgoje in zgodnje otroške psihologije v začetku dvajsetega stoletja. Misleci, kot sta John Dewey in Maria Montessori, so začeli dokazovati, da se otroci bolje učijo z raziskovanjem in s samostojnim usmerjanjem kot pa s togim nadzorom in kaznovanjem. To je ustvarilo prvo napetost glede permisivnosti, ki spominja na sodobne razprave. Progresivni vzgojitelji se niso zavzemali za kaos ali pomanjkanje strukture. Nasprotno, predlagali so, da bi bile različne vrste strukture – ki temeljijo na razumevanju otrokovega razvoja, in ne na preprosti poslušnosti – učinkovitejše tako za učenje kot za oblikovanje značaja.
Kritiki teh pristopov so kljub vsemu začeli uporabljati izraz »permisivnost« za opis tega, kar so prepoznavali kot nevarno opustitev sicer nujno potrebne avtoritete. Tu nastajajo prvi znaki vzorca, ki ga prepoznavamo še danes: inovativne pristope k otrokovemu razvoju tisti, ki zamenjujejo vsako odstopanje od avtoritarnih metod s popolnim pomanjkanjem strukture, refleksno označujejo kot »permisivnost«.
Naslednja ključna preobrazba se je zgodila v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja s priljubljenostjo nasvetov dr. Benjamina Spocka o vzgoji otrok. Spock je starše spodbujal, naj zaupajo svojim instinktom, se občutljivo odzivajo na otrokove potrebe in se izogibajo ostrim disciplinskim metodam, ki so bile običajne v prejšnjih generacijah. Zgodba o permisivnosti postane s tem še zanimivejša.
Spockov pristop je bil pravzaprav precej zmeren in strukturiran – zagovarjal je jasne meje v kombinaciji s čustveno toplino in odzivnostjo. Vendar pa je postala Spockova filozofija starševstva v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se družbene napetosti zaradi bojev za državljanske pravice, vietnamske vojne in generacijskih konfliktov stopnjevale, politična tarča.
Permisivnost ni pomenila več le dovoljevanja »moralnega prestopka«, nenadoma je pomenila, da imajo otroci preveč svobodne volje pri lastnem razvoju. Osnovna predpostavka je ostala: avtoritete bi morale vzdrževati strog nadzor. Področje tega nadzora pa se je razširilo še na učne procese in izražanje sebe.
Konservativni kritiki so začeli kriviti »permisivno starševstvo« za upor mladih, protivojne proteste in izzive tradicionalni avtoriteti. Logika je bila preprosta, a globoko napačna: če so mladi dvomili o avtoriteti, se je to dogajalo zato, ker so bili vzgojeni brez ustreznega spoštovanja do nje. Vsak starševski pristop, ki je poudarjal razumevanje otrok, in ne zgolj njihovega nadzorovanja, je bil označen kot nevarno permisiven.
Koncept permisivnosti je postal način pojasnjevanja družbenih sprememb skozi individualne starševske neuspehe, namesto da bi preučeval širše strukturne spremembe v družbi, gospodarstvu in politiki. Kritika »permisivnega starševstva« je zato pogosto le preusmerjanje pozornosti. Ko se pojavijo družbene težave – tesnoba in anksioznost pri mladostnikih, težave z zavezanostjo, zmeda glede smisla življenja –, obtoževanje permisivnega starša preusmeri pozornost s strukturnih družbenih vzrokov na individualne neuspehe.
Zgodi se še en premik. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej pa vse do danes živimo v okolju, ki bi ga lahko imenovali najbolj permisivni družbeni kontekst v človeški zgodovini – vendar ta permisivnost deluje na strukturni ravni, ne na individualni. Neoliberalizem dejansko dovoljuje in spodbuja: neskončne možnosti potrošnje, nenehno spreminjanje in izbiranje kariere, fleksibilne odnose, geografsko mobilnost, eksperimentiranje z identiteto, prilagajanje življenjskega sloga in obravnavanje praktično vsega – od izobraževanja do zdravstva in odnosov – kot tržnih izbir, ki jih optimizirajo posamezni potrošniki.
To je oblika permisivnosti, ki bi bila prejšnjim generacijam povsem nerazumljiva. Tradicionalne družbe so namreč ljudem ponujale omejene možnosti, a jasna navodila o tem, kako živeti. Neoliberalne družbe jim ponujajo neomejene možnosti, a zelo malo navodil o tem, kako modro izbirati ali kaj bi lahko predstavljalo smiselno življenje. Samo okolje je postalo radikalno permisivno natanko tako, kot so se bali zgodnji kritiki permisivnosti: ponuja zelo malo stabilnih struktur za ustvarjanje smisla, oblikovanje identitete ali moralno usmerjenost. Namesto tega posameznikom govori, da so svobodni, da ustvarijo svoj lastni kompas, razvijejo svojo identiteto in vzpostavijo svoje vrednote s potrošniškimi izbirami in odločitvami o življenjskem slogu.
Otroci in njihovi starši se zato vse bolj doživljajo kot svobodne pri izbiranju, svobodne pri željah, svobodne pri potrošnji in svobodne pri nenehnem izumljanju samih sebe. Čutijo, da so nekje globoko v sebi svobodni in da lahko, včasih z malo »močne volje«, naredijo ali dosežejo karkoli, zagotovo pa vsaj to, kar sem zapisal. Sodobna subjektivnost zato temelji na prepričanju: svoboden sem, nihče me ne ovira in lahko izbiram.
Tu ni represije, ni prepovedi, ni kaznovanja in discipliniranja, čemur so bili podrejeni ljudje v prejšnjih oblikah družbenega življenja. Lacan je tako že zelo zgodaj opozoril, da poteka sodobno vzgajanje otrok bistveno drugače kakor nekoč. Deluje skozi mehanizem, ki zapoveduje uživanje – vem, zveni zelo kontraintuitivno in čudno.
Mehanizem preprosto pomeni, da ne otrokom ne njihovim staršem ni prepovedano ali kako drugače onemogočeno, da si želijo stvari; še dve generaciji nazaj bi bilo to nezaslišano. Ravno nasprotno: nenehno so spodbujeni, celo ukazano jim je, da si želijo več, da odkrivajo nove želje, da izražajo svoj »pristni jaz« skozi potrošniške odločitve. Načelno ni nobene meje, ovire (več). Vtis je, da je vse izpuščeno, razpuščeno, osvobojeno.
Pri tem je zelo pomemben izraz »pristni jaz«. Zakaj?
Ker svojega življenja ne začnemo kot popolni posamezniki, ki čez nekaj časa srečajo še družbo, ki je »tam zunaj«. Ne, človek postaja subjekt z vključevanjem v to, kar ima za družbo okoli njega pomen. »Pristni jaz« ni zato nikoli naraven ali spontan, kot da je nastal neodvisno od družbe, kot verjame veliko ljudi. Vedno ga strukturirajo jezik in družbeni odnosi. Ko se otrok nauči govoriti, se zato vključuje v že obstoječe strukture pomena, ki oblikujejo in kljub odprtosti določajo, kaj si lahko želi, kako lahko razume samega sebe in kakšne oblike ima lahko njegovo zadovoljstvo.
Tradicionalne patriarhalne družbe so strukturirale željo vsakega posameznika z zelo jasnimi prepovedmi, s kaznimi in togimi definicijami vlog. Ljudje so živeli v omejenih, predvidljivih in vse življenje enakih oblikah. Kaj pa se zgodi v družbenem redu, ki na videz odpravlja te tradicionalne prepovedi, ovire in kazni? Kaj se zgodi, ko sporočilo postane »da, lahko imaš, kar hočeš«, namesto »ne, tega ne moreš imeti«?
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Lacan skoraj preroško razvil koncept »kapitalističnega diskurza«. To je nova oblika organiziranja naših medsebojnih odnosov in skupnega življenja. Nič več ni tradicionalnih oblik prepovedi, nadzorovanja in kaznovanja, ni več oviranja. Namesto tega deluje na ljudi to, kar imenuje Jacques-Alain Miller »prisila k uživanju« (fr. pousse-à-jouir). Ljudem, najprej otrokom, seveda, nič več ne govorijo »ne smeš«. Sedaj se jim dan za dnem govori »moraš«: »moraš uživati«, »moraš biti izpolnjen«, »moraš uresničiti svoj potencial«, »moraš razviti najboljšo verzijo sebe«.
Zadeva postane zelo zapletena in dolgoročno – nemogoča.
Osvoboditev je namreč zgolj navidezna. V resnici nastaja teren za še popolnejšo obliko podrejenosti, kot je obstajala pred tem. Ko je tradicionalna avtoriteta rekla »ne«, je vsaj dopuščala prostor za pojav pristne želje, ki je nastala v nasprotju s to prepovedjo – otrok je lahko kljuboval in se upiral. Ko pa sistem reče »da, moraš uživati«, kolonizira samo željo. Sedaj ne moreš več razlikovati med tem, kar si pristno želiš, in tem, kar sistem potrebuje oziroma zahteva, da si želiš. Nenehno ugibaš, kaj sistem želi od tebe, saj brez jasne vednosti, kaj želi, ne moreš izpolniti zahtev in pričakovanj.
Vsakdanje reči postanejo nenadoma povsem drugačne. Ni vam prepovedano kupovati stvari, nihče od vas ne terja askeze. Nasprotno – nenehno vas z vseh koncev spodbujajo k odkrivanju novih stvari, ki jih domnevno potrebujete. Ni vam prepovedano izražati se – spodbujajo vas, da najdete oziroma ustvarite svojo pristno osebno blagovno znamko in jo po mili volji tržite. Ni vam prepovedano spreminjati se – govorijo vam, da se morate nenehno spreminjati, optimizirati in preoblikovati, da bi nastala vaša »najboljša različica«. »Svoboda« je sicer resnična, vendar je to svoboda, ki služi sistemskim družbenim funkcijam, ki pa jih ne smete prepoznati in dojeti, zato je tudi pozivanje h »kritičnemu razmišljanju« zgolj hinavščina.
Jacques-Alain Miller je razširil Lacanovo analizo, da bi še bolje razumel neoliberalni kapitalizem. Odkril je, da živimo v posebni poveljniški družbeni strukturi, ki tako rekoč ničesar ne prepoveduje, temveč sili ljudi k določenim oblikam zadovoljstva; poudarek je na »določenim«. V sodobnem kapitalizmu je nadjaz, o katerem je pisal Freud, namreč obrnjen na glavo. Namesto da bi rekel »ne smeš«, pravi »moraš« – moraš biti srečen, moraš biti uspešen, moraš biti ustvarjalen, moraš uživati v svojem delu, moraš optimizirati svoje odnose. Bistveno pri tem pa je, da moraš nenehno ugibati, kako udejanjiti ta »moraš«.
Starši, ki v takem družbenem okolju vzgajajo otroke »permisivno«, racionalno in v najboljši veri, da je njihovo vzgajanje dobro za otroka, skrbijo za natanko tisto strukturo, ki jo zahteva sodobni kapitalizem: subjektivnost lastnih otrok, ki se doživljajo kot svobodni, medtem ko so nezavedno vodeni k tržno združljivim oblikam želja in samorazumevanja. Sodobni nasveti za starševstvo zato nenehno spodbujajo tudi starše: naj otrokom pomagajo »odkriti pristne interese«, »izraziti svojo ustvarjalnost« in »slediti svojim strastem«. To se sicer sliši osvobajajoče in zelo spodbudno, a v resnici otroke uči, da doživljajo tržno združljive oblike subjektivnosti kot svoje lastne pristne izbire.
Kar se zdi kot starševska permisivnost, je zato v resnici sofisticirana oblika oblikovanja subjekta, ki ustvarja posameznike, primerne za kapitalistične družbene odnose. Tradicionalno avtoritarno starševstvo je ustvarilo subjekte, ki so lahko delovali v hierarhičnih, na togih pravilih temelječih sistemih, kjer je bila avtoriteta jasno opredeljena in odpor jasno lociran. Toda sodobni kapitalizem potrebuje subjekte, ki se znajo dinamično premikati po fleksibilnih, omreženih in ves čas spreminjajočih se sistemih, kjer je avtoriteta razpršena, morebitni odpor pa se nenehno absorbira in preusmerja.
Otrok, ki je vzgojen »permisivno«, se nauči doživljati svoje želje kot pristne izraze svoje individualne ustvarjalnosti, medtem ko nezavedno ponotranji tržno logiko, ki njegovo »individualno« ustvarjalnost naddoloči s tržnimi povelji in jo tako preobleče v konformistično držo, o kateri ne ve ničesar. Nauči se prepoznavati sebe kot podjetnika lastnega življenja, ki nenehno dela na samoizboljševanju in samooptimizaciji, ne da bi vedel, za koga to dela. Nauči se doživljati potrošniške odločitve kot pristne izraze osebne identitete. Nauči se gledati na odnose, karierne odločitve in celo osebne vrednote kot na možnosti življenjskega sloga, ki jih je treba nenehno ocenjevati, vrednotiti in posodabljati – na vnaprej predvidene načine, kar je poseben in zelo vznemirljiv paradoks. Najpomembneje pa je, da se nauči doživljati vso to svobodo in odločanje kot dokaz svoje osvoboditve od tradicionalnih omejitev, namesto da bi jo prepoznal kot novo, bolj sofisticirano obliko družbenega nadzora.
Lacan in Miller tako ugotovita, da kapitalistični diskurz vse bolj onemogoča pristno željo. A ne onemogoča je s prepovedovanjem, temveč tako, da jo v celoti zajame, absorbira in preusmerja, da subjekti izgubijo sposobnost razlikovanja med tem, kar bi si lahko resnično želeli, in tem, kar sistem od njih pričakuje, da želijo.
Če bi kralj rekel, da nečesa ne moreš storiti, ker ti ne dovoli, bi čisto mogoče ravno preko prepovedi odkril svojo pristno željo. Želel bi narediti natanko to, kar je prepovedano. Ko pa sistem reče: »Da, lahko storiš karkoli, samo odkrij, kaj si resnično želiš,« kako lahko najdeš pristno željo? Sam okvir za razmišljanje o pristnosti se je radikalno spremenil.
Kaj se je torej dramatično spremenilo v zadnjega pol stoletja?
Želje ljudi ne strukturirajo več smiselne prepovedi, ki ustvarjajo prostor za pristno željo, temveč jih strukturirajo tržni imperativi, prikriti kot osebne izbire.
Večina staršev, ki so kritizirani za »permisivno« vzgajanje otrok, v resnici izvaja avtoritativno starševstvo, ki poudarja razumevanje otrokovih perspektiv, hkrati pa ohranja strukturo in pričakovanja. Zmeda nastane, ker se avtoritativno starševstvo na videz razlikuje od avtoritarnega starševstva na načine, ki jih je mogoče napačno razlagati. Ko starši razlagajo pravila, namesto da bi jih zgolj uveljavljali, upoštevajo otrokov prispevek k družinskim odločitvam ali dajejo prednost čustveni povezanosti, se lahko ti pristopi opazovalcem, ki pričakujejo bolj strog nadzor, zdijo »permisivni«.
Zakaj je potem toliko mladih ljudi, ki imajo več svobode kot njihovi predniki, a se pogosto počutijo tesnobno in depresivno? Zakaj neskončna izbira pogosto vodi v paralizo, ne pa v zadovoljstvo? Zakaj zelo individualistične družbe pogosto ustvarjajo zelo konformistično vedenje?
Odgovor je ponudil Lacan: ker je navidezna osvoboditev v resnici bolj popolna oblika podrejanja. Mladi se počutijo tesnobno, ker jim sistem družbenega življenja preko različnih kanalov nenehno ukazuje, naj izbirajo in uživajo, ne da bi jim bili dani simbolni viri za smiselne in razumne odločitve. Depresivno se počutijo, ker so njihove želje nenehno spodbujane, a nikoli resnično zadovoljene – zadovoljstvo zahteva drugačen odnos do želje, kot ga ponuja kapitalistični diskurz.
Posebnost našega časa je v razstavljanju tradicionalnih simbolnih struktur. Ko se to dogaja, postajajo ljudje bolj dovzetni za namišljene identifikacije – zgledujejo se po podobah uspeha in sreče, ki jih zagotavljajo mediji, oglasi in trženje, namesto da bi razvijali pristne individualne značaje skozi simbolne odnose.
Zastavlja se tudi vprašanje, ki je v zadnjem času ves čas v zraku. Če permisivno starševstvo ustvarja kapitalistično subjektivnost, ali to pomeni, da se moramo vrniti k avtoritarnim vzgojnim pristopom? Lacan in Miller bi verjetno rekla »ne« – to bi pomenilo, da bi poskušali rešiti sodobni problem z zastarelimi in preživelimi orodji.
Predlagala bi krepitev otrokove sposobnosti za prepoznavanje umetne narave večine želja in razvijanje drugačnega odnosa do same želje. To pomeni pomoč otrokom pri razumevanju, kako je želja družbeno konstruirana, ne pa naravna, in razvoj sposobnosti prevzemanja odgovornosti za lastno željo.
S(p)odobna vzgoja mora vključevati učenje otrok za prepoznavanje trženjskih manipulacij, razumevanje, kako algoritmi družbenih medijev oblikujejo njihove preference, razlikovanje med začasnim zadovoljstvom in pristno izpolnitvijo ter, kar je najpomembneje, razvijanje sposobnosti za to, kar imenuje Lacan »prekoračitev fantazme« – prepoznavanje umetno konstruirane narave podob sreče in uspeha, ki organizirajo njihova končna življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar