nedelja, 13. oktober 2024

Čustveni vampirji

Veliko ljudi mi pove skoraj enako zgodbo. Da nimajo prijateljev, s katerimi bi se lahko pogovarjali. Da se pogosto počutijo prazne, ker čutijo, da so v pogovorih z drugimi ljudmi tam zato, da pokažejo zanimanje zanje, da jih sprašujejo, kako so, kaj delajo, nikoli pa ne dobijo ničesar v zameno. Čutijo, da se drugi obnašajo, kot da zanje niso zanimivi. In če jih nič ne vprašajo, pogovor preprosto zastane in napoči mučna tišina. Mislim, da so taki ljudje nekje globoko v sebi žalostni in razočarani, zato potrebujejo druge ljudi, ker sami nimajo dovolj energije za življenje.

Ste se kdaj spraševali, zakaj v pogovoru z drugo osebo vselej poslušate samo njo, to lahko traja cele ure, ona pa ne pokaže nobenega zanimanja za vas? Govori kot dež, pripoveduje o sebi in se pritožuje čez druge ljudi, vas pa nikoli ne vpraša, kako ste, razen čisto rutinsko, kako se počutite, kaj počnete, kako živite, kaj se vam dogaja. In ali ste imeli kdaj občutek, da taki osebi dobesedno ne smete povedati, da ste dobro, da uživate v življenju, da ste veseli in hvaležni; da morate stokati skupaj z njo in se pritoževati čez življenje, sicer vas dobesedno noče slišati?

Po takem pogovoru, ki to sploh ni, saj je monolog, se počutite, kot bi vas kdo premlatil. Utrujeni ste, izčrpani, počutite se prazno, izsušeno. Zakaj se to dogaja in kaj je mogoče narediti?

Nekateri ljudje so taki, da se lahko ujamete z njimi samo, če se jim pridružite v praznem čvekanju, pritoževanju čez druge ljudi, v potrjevanju praznih mnenj, brezveznih stavkov, ki vam ne pomenijo čisto nič, tako kot je na zabavi skoraj obvezno, da se nalivate z alkoholom in trosite okoli sebe neumnosti, potem pa se počutite kot ožeta cunja.

Redkokdo me kdaj vpraša, kaj berem, o čem razmišljam, kaj novega sem spoznal, kako doživljam čas in samo življenje. In še redkejši so, ki mi dajejo občutek, da jih zares zanimam. Ljudje so po navadi tako polni sebe in tako egocentrični, da me preprosto ne opazijo, da se obnašajo do mene, kot da ne obstajam – razen ko me potrebujejo.

Morda je za take ljudi res najboljši izraz čustveni vampirji. Izraz je primeren, ker vam sesajo življenjsko energijo, zato ni čudno, da se po pogovoru z njimi počutite prazne. So negativni, ves čas kritizirajo druge ljudi, se pritožujejo čez njih, sebe prikazujejo kot uboge žrtve. Nikoli ničesar ne spremenijo, ne ukrepajo, pritožujejo se še naprej.

Taki ljudje so poškodovani. Poškodovani so čustveno in socialno, tudi kognitivno. Dajejo vtis, da so za vse, kar je narobe v njihovih življenjih, krivi drugi ljudje, medtem ko so sami vselej zgolj nemočne žrtve.

Zelo pomembno je, da v resnici ne želijo nobene spremembe. Celo če vas prosijo za nasvet, to naredijo rutinsko, ne mislijo zares. Nobenega nasveta ne bi upoštevali, tudi če bi ga dobili, ničesar ne bi naredili ali spremenili. In ko se pogovarjajo z vami, ko vam srkajo energijo, želijo natanko to – vašo energijo, da se nekoliko razbremenijo. Do naslednjega »pogovora« z vami, ko bodo spet potrebovali vašo energijo.

Osredotočeni so nase, zato ves čas govorijo, vendar se ne zavedajo, kaj počnejo. Njihova zavest o sebi je omejena, ozka je, zato niti ne vidijo, da vas izčrpavajo, niti ne vidijo, da so sami čustveni vampirji, ki potrebujejo energijo drugih. Njihova zavest o sebi in drugih ljudeh je zelo ozka.

Zlasti premorejo malo empatije ali sočutja, zato dajejo vtis, da jih ne zanimate. Ljudje, ki premorejo veliko empatije in sočutja, se obnašajo bistveno drugače.

Zavedajo se vas, vaših čustvenih stanj, zanimate jih, zato vas povprašajo, če ste se pripravljeni pogovarjati z njimi, če ste v dobrem stanju, vprašajo vas, kako se zares počutite, kaj doživljate, dajejo vam veliko prostora, da govorite o sebi.

Čustveni vampirji tega ne zmorejo. Skrbijo le zase, za svojo bolečino in svojo prizadetost, za svoje potrebe, ki pa so kot brezno, zato jih ni mogoče zadovoljiti.

Ljudje potrebujemo recipročnost, vzajemnost: jaz popraskam po hrbtu tebe, ti popraskaš mene. Potrebujemo empatijo in sočutje, veliko nam pomeni, če kdo pokaže zanimanje za nas. Mislim na resnično zanimanje, ne na rutinsko, klišejsko zanimanje, ki je zgolj simulacija zanimanja. Mislim na poglobljeno zanimanje za naša duševna stanja, za naša čustva, za to, kar se dogaja v nas.

In ko naletimo na takega človeka, se po pogovoru z njim počutimo notranje izpolnjeni, napolnjeni, kot bi dobili nekaj življenjske energije, bolj optimistični postanemo, dobro se počutimo, dobimo veselje do življenja, življenjsko radost. Resnično, nekateri ljudje so kot darilo, ki se ga vedno znova razveselimo.  

Potem komaj čakamo, da se tak pogovor z njimi ponovi, medtem ko se skušamo čustvenim vampirjem in egocentričnim ljudem ogniti v velikem loku, če je le mogoče.

V življenju je že tako, da lahko le najbolj zaupanja vrednim ljudem zastavimo vprašanje, kako nas doživljajo, da bi dobili iskren, pošten odgovor, ki nam pomaga naravnati moralni kompas skozi življenje bolj natančno kot katerakoli knjiga, nasvet ali predlog.

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Prava resnica – vi odločate

Kritična samorefleksija mi pove, da je moje poudarjanje kompleksnosti sveta, njegove nepredvidljivosti, odprtosti in celo nedoločenosti, z...