Zunaj je še megla, obeta se sončen dan. Čaj, jutranji obred. Članek ima naslov Kaj je najbolj čudna stvar, ko si gol med 5500 drugimi golimi ljudmi? Sploh nič (The weirdest thing about stripping naked with 5,500 people? It didn’t feel weird at all, Monique Ross, The Guardian, 27. oktober 2024). Razveselim se branja.
Avtorica članka zapiše: Sprva sem poskušala vse, da ne bi gledala teles drugih ljudi, a sčasoma sem si jih dovolila videti. Čokata telesa. Povešena telesa. Tetovirana telesa. Telesa v prehodu. Brazgotinasta telesa. Koščena telesa. Noseča telesa. Izklesana telesa. Telesa, ki potrebujejo pomoč v obliki invalidskega vozička, hojice, bergel. Opazovanje te običajne in nenavadne pokrajine je bilo dejanje radikalne ljubezni do sebe. Zaradi tega sem se počutila manj osamljeno.
Avtorica opisuje izkušnjo, ki jo je omogočil Spencer Tunick, newyorški fotograf, ki javno dokumentira živa gola telesa. Izkušnja je zares izjemna: biti povsem gol med drugimi golimi telesi, dovoliti si videti jih. Mislim zares videti. Kot ji vidi, denimo, fotograf.
Kaj pomeni zares videti golo telo, svoje ali telo drugega?
Najprej pomeni biti doma, na varnem. Na varnem v svojem telesu, ki je natanko tako, kakršno je. Pomeni ne sramovati se ga, pomeni dovoliti si začutiti, da je moje, da ga imam rad, ker je neverjetna, skoraj čudežna evolucijska organska mašina, ki je še zdaleč ne razumemo popolnoma.
Izkušnja, o kateri razmišljam, je tudi refleksija izkušenj sramu zaradi svojega telesa, ki nikoli ni tako, kot bi si v svoji domišljiji želel, je refleksija stalnih občutkov krivde, da je s telesom nekaj narobe, da noče ubogati mojih fantazij in želja, da bi bilo tako, kot bi domnevno moralo biti, čeprav nimam pojma, zakaj bi moralo biti drugačno, kot pa je.
To je tudi izkušnja bridkosti, ker vse življenje verjamem, da je telesa bodisi premalo bodisi preveč. Nikoli ga ni ravno prav, nikoli ga ni dovolj, da bi bila praznina v moji duši manj prazna ali da bi sploh izginila, da bi se pomiril, sprijaznil s seboj, objel samega sebe in rekel svojemu telesu, da ga imam rad in da sem mu globoko hvaležen.
Končno sem med drugimi golimi telesi. In moje golo telo je med drugimi golimi telesi natanko to: drugo golo telo. Nič več in nič manj. Je zgolj drugo in drugačno, ni več in ni manj. Nenadoma odpade vse prekleto primerjanje teles, odpade ves sram in izgine vsa osamljenost. Nič več tragičnega občutenja življenja, nič več jeze na svoje telo. Samo še ljubezen. In tišina in pogledi, ki se ne bojijo ne svojega telesa in ne telesa drugega.
Ko smo se vračali po Riverwalku, nas je pozdravil moški, ki nas je opazoval s svojega balkona. V znak solidarnosti se je slekel do golega. Še nikoli v življenju nisem slišala, da bi množica koga glasneje pozdravila v znak odobravanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar