Ali je res, da ljudje, zlasti mladi, ne berejo več knjig, kot večkrat slišimo? Empirična dejstva dokazujejo, da ljudje še vedno kupujejo knjige, raje si jih sicer sposojajo v javnih knjižnicah, in še vedno berejo, saj smemo domnevati, da sposojene ali kupljene knjige potem tudi preberejo, ne le postavijo na knjižne police, da se vidi, koliko jih imajo in katere. Toda vprašanje ni, ali ljudje berejo ali ne, vprašanje je, kaj se je zgodilo v zadnjih letih z načinom branja.
Branje se je radikalno spremenilo. Bralec in bralka imata danes na voljo skoraj neizmerno količino kratkih povzetkov knjig in člankov in predavanj in vsega drugega, na voljo imata zmogljive algoritme, ki v nekaj sekundah povzamejo karkoli. Denimo: Tolstojevo Vojno in mir, tako da knjige sploh ni treba prebrati. Recimo, da nisem prebral niti vrstice te knjige in se znajdem v družbi, v kateri nanese po naključju beseda prav na to knjigo.
S pomočjo pametnega telefona mimogrede, ne da bi kdo sploh opazil, ker mislijo, da preverjam vreme ali pa zadnja e-poštna sporočila, poprosim algoritem, naj mi napiše zelo kritično analizo Tolstojeve knjige, ki naj bo tudi zelo kratka, naj torej upošteva, da nimam časa, da bi prebral vse štiri knjige oziroma kakšnih 1400 strani, sem pa v družbi, v kateri razpravljajo o njih, sam pa nočem, da me prepoznajo kot nevednega in neizobraženega bedaka.
V nekaj sekundah dobim ta odgovor: Tolstoj v knjigi ovrže teorijo o velikem človeku in izpodbija idejo, da zgodovinske osebnosti, kot je Napoleon, oblikujejo zgodovino. Trdi, da zgodovino poganjajo neštete majhne odločitve navadnih ljudi, prikazuje, kako si voditelji pogosto pripisujejo zasluge za dogodke, na katere v resnici nimajo vpliva, sprašuje se, ali se ljudje resnično svobodno odločamo, prikazuje, kako liki mislijo, da se svobodno odločajo, medtem ko jih oblikujejo okoliščine. Avtor uporablja vojno kot metaforo za nepredvidljivost življenja in naš omejen nadzor nad njim. Skozi različne like, teh je v knjigi res veliko, opisuje potovanje od naivnega idealista do izpolnjene modrosti skozi trpljenje, pot od ambicij do razočaranja in končno do duhovnega miru, pa evolucijo romantične mladosti do zrelega materinstva. Zavrača junaške zgodovinske pripovedi, poudarja kolektivne izkušnje pred individualno veličino, prikazuje, kako navidez manjši dogodki ustvarjajo velike zgodovinske trenutke.
V družbi, v kateri se torej znajdem, lahko s ponavljanjem zgornje analize Tolstojeve knjige z malo spretnosti, ker imam dober kratkoročni spomin in sem si zapomnil, kar je napisal algoritem – že naslednji dan seveda ne bom imel pojma o tej knjigi, ker kratkoročni spomin po definiciji zelo hitro razpade, kar zelo dobro ve vsak šolar –, ustvarim vtis, da sem knjigo prebral, in lahko dodam kak lucidni komentar o pomenu navadnih ljudi za zgodovino, o nenavadnih potovanjih skozi razburkano življenje, pomenu modrosti in zrelosti za medsebojne odnose in razumevanje naših kompleksnih eksistenc v 21. stoletju itd.
Poleg tega lahko nadaljujem, če je kdo v družbi zares prebral Vojno in mir in bi me lahko spravil v težave s kakim podrobnim vprašanjem.
Istemu algoritmu zato na hitro zastavim novo, poglobljeno vprašanje. Rečem, da je roman Vojna in mir tudi o univerzalnih in brezčasnih temah, da ni le zgodovinski roman, temveč je tudi filozofsko razmišljanje o zgodovini, o tem, kdo jo zares ustvarja, kako zgodovina vpliva na ljudi, ki jo ustvarjajo, in na ljudi, ki samo mislijo, da jo ustvarjajo, a je ne, potem pa prosim algoritem, naj pove svoje mnenje o tem. Dobim ta odgovor.
To je bistroumna opazka o Vojni in miru, ki zajame ključne vidike njene filozofske globine. Naj analiziram njihovo perspektivo. Roman o zgodovini proti zgodovinskemu romanu: Tolstoj ne poustvarja le leta 1812, saj zgodovinske dogodke uporablja kot laboratorij za preučevanje večnih vprašanj, zato postane besedilo meditacija o sami zgodovinski vzročnosti. Pisatelj predstavi paradoks: posamezniki se v zgodovinskih dogodkih počutijo nemočne, vendar je kolektivna zgodovina sestavljena iz individualnih dejanj. Osebne odločitve so pomembne, vendar ne na način, ki ga navadno pričakujemo. To odraža sodobno teorijo kompleksnosti nastajajočih družbenih in zgodovinskih pojavov. Vprašanja, ki jih zastavlja Tolstoj, ostajajo pereča tudi danes. Koliko nadzora sploh imamo nad dogodki? Kakšna je naša odgovornost do globalnih dogodkov? Kako veliki dogodki oblikujejo naša osebna življenja? Avtor briljantno pokaže oboje: velike zamahe zgodovine spremljajo intimne osebne izkušnje. Zaradi te dvojne vizije je delo večno aktualno. Pomembna je tudi sodobna resonanca. V našem globaliziranem svetu so te teme namreč še pomembnejše: individualna nemoč proti kolektivnemu vplivu, lokalni ukrepi proti globalnim posledicam, osebna odgovornost v kompleksnih sistemih.
Z lahkoto nadaljujem, če bi bilo treba, a saj ni. V hipu se namreč prebudim iz sanj.
Tudi če v družbi omenim, da bi bilo smiselno in koristno kaj reči o univerzalnih temah iz Tolstojeve knjige, me postrani pogledajo, mi potisnejo kozarec v roke, češ da se zna pravi Slovenec zabavati, na primer s kozarcem v roki, na koncu pa mi rečejo, da me sicer občudujejo, ker sem, naivni in romantični revež, kakršen sem, zares prebral Vojno in mir in jo imam tudi doma v knjižnici, ter dodajo, da so danes drugačni časi in naj to dejstvo že enkrat sprejmem, kajti koga pa še zanimajo Tolstoj, Vojna in mir in podobne zadeve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar