Jutri je prvi november. Ura je pet popoldan, sonce počasi zahaja. Sprehajamo se ob Gardskem jezeru, temperatura zraka je 21 stopinj Celzija. Kopalcev je veliko, ljudje se množično sončijo. V časniku preberem, da je v Španiji v katastrofalnih poplavah te dni umrlo vsaj 155 ljudi, znanstveniki pojasnjujejo, da poplave niso naključne in da je orjaška količina vode, ki je padla v nekaj urah, najverjetneje posledica podnebnih sprememb. Kopalci ob Gardskem jezeru so hvaležni toplemu vremenu, v katerem nedvomno uživajo. Saj mi tudi.
Orjaške količine denarja zaznamujejo predvolilne predsedniške
boje v ZDA. Še nekaj dni je do izvolitve novega ameriškega predsednika ali prve
ameriške predsednice. Nihče od njiju ne bi nikoli zasedel položaja brez
milijard dolarjev, ki se stekajo na njune račune z vseh koncev.
Morda imajo prav komentatorji, ki mislijo, da so milijarderji
slaba novica v politiki, ker lahko kupijo volitve. Je tako delovanje nedemokratično? Kdo
bi vedel.
Vprašanje pa je kljub vsemu izzivalno. Za kaj bi bogataši porabljali
milijarde? Imajo jih dovolj, ne potrebujejo jih še več. Torej smemo sklepati,
da vendarle ne gre za denar. Ali pa ni tako; tako razmišlja samo naivni zdravi
razum. Morda hočejo več milijard, kot jih že imajo, saj je z njimi povezan tudi
vpliv, povezana je moč in povezana je oblast. Resnično, zakaj bi želel človek kopičiti
milijarde?
Milijarderji se tako postavljajo v vrsto in v en glas
zatrjujejo, da ljubijo demokracijo. A kaj je v tej perspektivi demokracija? Ali
pa morda ni res, da jo ljubijo? Morda samo rečejo, da jo ljubijo, ker se jim
zdi, da se tako dobro sliši. Zdi se, da človek mora biti za demokracijo, da je na njej nekaj
intrinzično dobrega.
Še vedno mi je všeč demokracija, kot jo razume Jacques Rancière.
Razume jo kot motnjo, nikakor ne kot obliko vlade ali kot skupek institucij. Za
tega filozofa je demokracija motnja v ustaljenih družbenih redih, uteleša
temeljno nesoglasje (dissenzus). Resnična demokracija izziva vsako fiksno
porazdelitev vlog in mest v družbi. Demokracija tako nastopi, pravi Rancière,
ko ljudje, ki »nimajo deleža« zahtevajo svoj delež, ko torej nastaja nov
politični subjekt, ko spregovorijo ljudje, od katerih se sicer pričakuje, da bodo
tiho. Demokracija preoblikuje tisto, kar je vidno in izrečeno, spreminja naše
dojemanje tega, kar je v politiki mogoče, ustvarja nove načine gledanja,
govorjenja in bivanja izziva postavljene meje, ustvarja nove prostore za
politično delovanje, preverja enakost ljudi s konkretnimi dejanji.
Kaj je torej demokracija, ki jo zagovarjajo in morda kupijo
milijarderji? Je demokracijo res mogoče kar kupiti? Je mogoče kupiti ljudi
oziroma njihove glasove? Kdo je potem zares na oblasti, kdo odloča o tem, kako
živijo ljudje? Odločajo oni sami ali odločajo milijarderji?
Na zastavljena vprašanja ne znam odgovoriti. Vem pa, da bo
tudi jutri ob Gardskem jezeru lepo, toplo vreme, narejeno za nov prijeten
sprehod. Morda je navsezadnje res pomembno le to, da smo skupaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar