Potovanje skozi življenje si lahko predstavljamo tudi kot plovbo. Živimo v majhnem čolnu in plujemo. Ko je morje mirno in je nebo modro, je vse na svojem mestu in je v redu. Takrat smo zadovoljni s seboj, v kulturi zmagovalcev se nam celo zdi, da lahko zmagamo in uspemo. Ko pa so vetrovi močni in je morje razburkano, ladjico premetava sem in tja. Zanašamo se nase in upamo, da se ladjica ne prevrne. A pod gladino so morske pošasti, travmatični dogodki iz preteklosti, neprijetni spomini, slabe izkušnje, strupene zadeve. O njih ne vemo prav veliko, so nezavedne, vemo predvsem to, da nas vznemirjajo in spravljajo v stisko, zaradi česar smo tesnobni in nemirni, zaskrbljeni. V takih trenutkih potrebujemo ob sebi drugega človeka še mnogo bolj, kot ga potrebujemo sicer. Kajti človeku ni dobro samemu biti. V kulturi zmagovalcev pa se pogosto zgodi, da drugega človeka ni nikjer. Logično, saj je vsakdo zaposlen s seboj in pazi na svojo ladjico. Pa vendar so nekateri ljudje vselej tam in so za nas, ko jih najbolj potrebujemo.
Ob drugem človeku spoznavamo, kaj nas vleče v globine, kaj nas bremeni, kaj nas ovira, kako oviramo sami sebe, kako se vlečemo nazaj, kako se izčrpavamo in kako izgubljamo energijo, zakaj ne moremo do virov energije, za katere sicer vemo, da obstajajo. Odkrivamo, da imamo na voljo premalo energije, kot bi jo ves čas porabljali za soočanje s preteklimi izkušnjami, dogodki, spomini in travmami.
Resnično, porabljamo energijo in postajamo šibki.
V psihologiji poznamo izraz za spremembo, ki nas ne le pomirja, temveč nas tudi okrepi. To je resonanca. Izvor besede sicer ni psihološki, pomeni pa učinek pozornosti na drugega človeka. Deluje skoraj čudežno.
Ko se naravnavamo na drugega človeka, ko mu prisluhnemo, ga poslušamo in smo usmerjeni nanj, ko nehamo biti naravnani na svoj ego in se vsaj za kratek čas otresemo individualističnih prepričanj, se dogaja nekaj, kar nas lahko zares preseneti. Ko angažiramo vse svoje sposobnosti in zmožnosti s skupnim imenovalcem »skrb za drugega«, se začne dogajati to.
Vzpostavlja se nevidni most, naš ego začne izginjati kot megla, ki jo posuši dopoldansko sonce. Poetično bi lahko rekli, da je to most med dvema dušama. Je most med dvema neskončnima svetovoma, ki bosta v številnih razsežnostih večno tuja drug drugemu.
Tujca se tako znajdeta v posebnem svetu, nobeden ni zgolj v svojem svetu. To je globoka izkušnja ujemanja z drugim človeškim bitjem, ki zajema tudi medsebojno strinjanje, toda to ni vsakdanje strinjanje v mnenjih ali prepričanjih, temveč je ujemanje, odzvanjanje, ki ga spremlja izjemno močan in skoraj nerazložljiv občutek skupnega razumevanja nečesa in čustvene uglasitve. Psihološka resonanca se kaže kot nerazložljiv občutek domačnosti, tudi z nekom, ki smo ga pravkar spoznali. To je tisti nenavadni trenutek, ko čutiš, da te drugi človek vidi ne le skozi tvoje besede, temveč tudi skozi presledke med njimi. Zdi se, da vaše misli tečejo v vzporednih tokovih in drug drugemu zaključujeta stavke ne iz navade, temveč zaradi globlje usklajenosti umov.
Tako ujemanje pogosto najprej signalizira telo. Začutimo subtilno sprostitev, naravno sinhronizacijo vzorcev dihanja in lahkotno vzdrževanje očesnega stika, ki se ne zdi vsiljivo. Možgani v trenutku prepoznajo varen pristan, kar omogoča, da se to, kar sicer imenujemo »pristni jaz«, pojavi brez običajnega družbenega oklepa, brez maske.
Pojavi se, ker se ne boji zavračanja, kritiziranja, obsojanja, moraliziranja, vrednotenja. Ne boji se drugega človeka, ne boji se ničesar. Čuti varnost, ki je tako rekoč absolutna, ve, da ga drugi človek ne bo zabodel v hrbet, ne bo ga izdal, zlasti pa ga ne bo zapustil.
Čustveno je resonanca videti kot iskanje odmeva naše notranje pokrajine v drugi osebi. Ko ta govori o svojih izkušnjah, je ne razumemo samo intelektualno – občutimo čustveno strukturo njenih besed, kot bi bile naše. Radosti in žalosti drugega odmevajo v nas in ustvarjajo skupno čustveno polje, ki presega zgolj empatijo, saj pomeni sočutje. To ujemanje sega na področje idej in pogledov na svet, zato odkrivamo, da se naši metaforični jeziki usklajujejo – načini, kako osmišljamo zapletenost življenja, se dopolnjujejo.
Tudi v nestrinjanju obstaja ples umov, ki se zdi bolj generativen kot bojevit. To je zelo pomembna izkušnja. Nobene bojevitosti ne čutimo, ne čutimo, da bi morali drugemu kaj dokazovati, ga v kaj prepričevati. Nimamo nobene potrebe, da branimo svoja mnenja in prepričanja, ker ni nikogar, ki bi jih napadal. Generativnost pomeni skupno ustvarjanje novega, novih idej, novih spoznanj, novih občutkov, novih nians tega, kaj pomeni biti živ, kaj pomeni medsebojni odnos, kaj vse zajema.
Čas se v teh srečanjih obnaša drugače. Ure lahko minejo kot minute, vendar je trenutek skupne tišine bogat z neizrečenim razumevanjem. Obstaja nenavaden občutek brezčasnosti, kot da to osebo poznamo veliko dlje, kot kaže naša dejanska zgodovina.
Morda pa je najbolj izrazito in najpomembnejše, najvrednejše to, da psihološka resonanca nosi občutek medsebojne rasti in ga krepi. Ob vsaki novi interakciji se obe osebi počutita bolj celoviti, bolj razumljeni in bolj povezani sami s seboj. Kot da bi vsaka oseba služila kot ogledalo, ki ne odseva le tistega, kar je, temveč zlasti tisto, kar bi lahko bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar