Nekateri starši imajo radi »pridne« otroke. V navadi je, da mlado mamico na sprehodu po parku sprašujejo, če je njen otrok kaj »priden«. Vprašanje je pomembno, pomemben je kajpak tudi odgovor, ker je »pridnost« po navadi razumljena kot ubogljivost. Podobno je v navadi prepričanje, da morajo otroci spoštovati svoje starše. Ni pa toliko v navadi razmišljanje, kaj pomeni, da morajo tudi starši spoštovati svoje otroke. Kaj pomeni spoštovati otroke?
Resnično, če je dojenček »priden«, se to pogosto prevede kot »Otrok tiho uboga želje odraslih«. Ali to pomeni spoštovanje? Ne, kajti tak otrok bo verjetno kasneje odrasli človek, ki bo »tiho ubogal želje, ukaze, zahteve, pričakovanja nadrejenih«.
Enačenje »pridnosti« s poslušnostjo izraža odnos do otroka kot bitja, ki ga je treba oblikovati, kot mizar oblikuje kos les. To pa je že precej drugače od odnosa do otroka, ki ga je treba spoštovati.
Otroci pogosto postanejo strokovni opazovalci, ki ločujejo med odraslimi, ki zgolj govorijo o spoštovanju, in tistimi, ki ga utelešajo, zato ni presenetljivo, da se nagibajo k učiteljem, sorodnikom ali članom skupnosti, ki kažejo doslednost med besedami in dejanji.
Ena sama odrasla oseba, ki ji zaupamo in je zgled doslednega spoštovanja, znatno ublaži učinke širše družbene hinavščine. Otroci in odrasli ljudje na splošno znajo sprejeti preprosto priznanje protislovij, namesto da se pretvarjajo, da ne obstajajo. Ko odrasla oseba ne upošteva istega pravila, ki ga pričakuje od otroka, je to preprosto zmedeno in nepošteno ravnanje.
Od nekdaj so na otroke gledali predvsem kot na miniaturne odrasle ljudi, katerih naravne težnje in želje je bilo treba zatreti ali popraviti. Še danes je zato v rabi beseda »motnja«, s katero označujejo starši in vzgojitelji otroke, ki niso dovolj popravljeni – taki otroci so »moteni«, imajo »motnje«, so pa tudi »moteči«. V vsakem primeru jih je treba dodatno popravljati.
Sodobna razvojna psihologija ponuja drugačno perspektivo. Otroci so celovita človeška bitja z lastnim bogatim notranjim življenjem in potrebami, ki vključujejo izražanje avtonomije oziroma neodvisnosti in preizkušanje meja.
Preizkušanje meja je razvojno nujno, tu pa dobi svojo veljavo tudi spoštovanje. V svojem bistvu pomeni potrditev, da so otroci že kompletna človeška bitja, ne le bodoči odrasli. Njihove izkušnje, občutki in perspektive so pomembni v sedanjem času, zato jih je dobro poznati in prepoznati. Spoštovan otrok tako sliši »Vidim, da si razočaran/a« namesto »Nehaj biti težaven/a«. Kot da je težavno obnašanje stvar odločitve – enkrat si težaven ali moteč potem pa se potegneš za naramnice in se odločiš, da boš s tem prenehal in preprosto prenehaš, ker si ravno pri volji za kaj takega. Seveda je povsem drugače, če nisi.
Spoštovanje otrok pomeni potrjevanje njihove pravice do telesne avtonomije znotraj ustreznih varnostnih meja, ki jih najprej določajo starši.
Postavljanje meja se začne zgodaj v življenju. Denimo, otroku ne vsiljujemo telesne in čustvene naklonjenosti sorodnikom ali prijateljem. Medicinske postopke in telesno nego mu razložimo, namesto da mu jo vsiljujemo, češ da je nujno potrebna. Prosimo ga za dovoljenje, kadar je to primerno, tudi če je še zelo majhen. Ne vtikamo torej v njegovo telo nečesa, kot tudi sami ne želimo, da drugi ne vtikajo ničesar v naša telesa. Prav tako ne posegamo v otrokovo intimno osebno polje brez dovoljenja.
Raziskave kažejo, da otroci z močnim občutkom telesne avtonomije razvijejo bolj zdrave meje in so bolje opremljeni za upiranje neprimernim dotikom. Otroci, ki ne razvijejo takega občutka avtonomije, so kasneje v življenju prehitro žrtve poseganja drugih, ker se ne zavedajo dovolj močno, kaj postaviti meje sploh pomeni. Med drugim pomeni tudi reči »Ne« nekomu, ki bi utegnil brez dovoljenja posegati ali se preveč približati.
Jamranje, kako današnji otroci ne poznajo nobenih meja več, da so preveč razvajeni in da si čisto preveč dovolijo, bi zato moralo najprej odgovoriti na zahtevno vprašanje, koliko spoštovanja so bili deležni v svojem življenju.
Spoštovanje otroka pomeni razumevanje, da razvoj sledi naravnemu napredku, ki ga ni mogoče pospešiti z nobenim priganjanjem k pridnosti, delavnosti, marljivosti, krepitvi volje in potlačevanju »negativnih« čustev. Tako otrok, ki se bori z uravnavanjem čustev, ni »slab« – razvija ključne možganske povezave, ki se oblikujejo sčasoma. Spoštljivo starševstvo izhaja iz spoznanja, da otroci niso mini odrasli, in jih ne postavlja pred letvico, ki je njihovi razvijajoči se možgani še ne morejo doseči. Namesto tega se starši z otroki srečujejo tam, kjer so v razvoju, in jih nežno vodijo k rasti.
Žalostno je zato slišati, ko odrasli reče, da je bil tepen samo enkrat v življenju in da si je tepež tako ali tako »zaslužil«, ker si je tako najbolje zapomnil življenjsko lekcijo.
Spoštovanje pomeni, da otrokom omogočamo smiselne in razumne izbire znotraj koordinat, ki jih lahko obvladajo. To ne pomeni, da otrokom pustimo sprejemati vse odločitve, da mu vse dovolimo, da ves čas popuščamo njegovim muham, da zadovoljimo vse želje in da mu kupimo čisto vse, kar domnevno potrebuje. Pomeni nekaj drugega.
Pomeni ustvarjanje priložnosti za avtonomijo in neodvisnost, ki ustrezajo njegovim razvojnim zmožnostim, ki jih moramo kajpak poznati. Kako lahko ustvarjamo ustrezne priložnosti, če nismo prebrali ene knjige iz razvojne psihologije?
Raziskave dosledno dokazujejo, da otroci, ki so imeli priložnosti za razvijanje ustrezne svobodne volje, razvijejo močnejše izvršilne funkcije in krepko notranjo motivacijo. »Ustrezna svobodna volja« niti približno ne pomeni, da otrok dela, kar hoče, ne pomeni pa niti tega, da dela samo to, kar hočejo odrasli, češ da ti najbolje vedo, kaj je dobro zanj.
Neka mamica je pred časom rekla, da otroku ukazuješ, kaj mora narediti, da se torej z njim ne pogovarjaš ali dogovarjaš. Bila je očitno osupla, ko sem ji rekel, da je najbolje, če se z otrokom pogovarjamo in dogovarjamo, namesto da mu ukazujemo. Mislil sem na spoštljiv odnos do otroka.
Spoštljiva komunikacija z njim pomeni: pojasnjevanje razlogov za pravila in pričakovanja, aktivno poslušanje njegovega stališča, tudi če se z njim ne strinjamo, govorjenje v tonu in z besedami, ki bi jih uporabili z drugim odraslim, opravičevanje, ko naredimo napako, pogajanje, kadar je to mogoče in je razumno, namesto da preprosto vsiljujemo »avtoriteto«.
Mnogi starši, ki nikoli ne bi ostro govorili z drugim odraslim, brez pomisleka uporabljajo ukazovalni, zaničevalni ton z lastnimi otroki.
Otroci razvijejo intenzivne interese, ki se odraslim morda zdijo nepomembni, a so zanje zelo pomembni. Spoštovanje pomeni, da te interese jemljemo resno – pa naj gre za dinozavre, vlake, modo ali videoigre – in prepoznamo njihovo vrednost pri otrokovem razvoju identitete in obvladovanja sebe.
Če jemljemo otroka resno, še ne pomeni, da se z njim vselej strinjamo, da mu popuščamo in smo permisivni. Resnost nima nobene resne zveze s tem.
Spoštovanje otrok nikoli ne pomeni opustitve vodenja otroka ali postavljanja meja. Zmotno prepričanje, da spoštljivo starševstvo pomeni permisivno starševstvo, je povzročilo veliko zmedo, ki je kot megla, zaradi katere ne vidimo dobro, kaj zares je permisivno in kaj ni.
Namesto tega spoštovanje pomeni postavljanje potrebnih meja z empatijo in sočutno, pomeni pa tudi konsistentno vztrajanje pri mejah, ki so najprej meje samih staršev, šele nato so otrokove. Ne znam si predstavljati spoštljivega odnosa do otrok, če starša nista spoštljiva drug do drugega. Enako velja za meje. Katere meje naj spoštujejo otroci, ki dan za dnem vidijo prek medijev, kako noro, nespoštljivo in onkraj vseh razumnih meja se obnašajo odrasli, denimo, kak predsednik ali pa ljudje, ki se streljajo med seboj in mečejo bombe nad otroke?
Kaj naj si mislijo o odraslih, ki ne znajo voditi brez prevlade in narcističnega razkazovanja sebe? Kako naj starši podpirajo otrokov čustveni razvoj, če ne znajo ravnati z lastnimi čustvi in je edino, kar poznajo, zatiranje in zanikanje čustev?
Kako se razvijajo otroci, ujetniki tega, kar psihologi imenujejo »dvojna vez« – nasprotujoča si pričakovanja, kjer ne morejo zmagati na noben način. Priča so odraslim, ki se lotevajo natanko tistega, kar jim je prepovedano: vidijo politične voditelje, ki ponižujejo nasprotnike, medtem ko govorijo o dostojanstvu; opazujejo odrasle, ki prekinjajo, preglasujejo druge in nato zahtevajo, da otroci počakajo na vrsto; opazujejo odrasle, ki uporabljajo silo za reševanje konfliktov, nato pa poslušajo predavanja o uporabi besed namesto dejanj; vidijo odrasle, ki kršijo njihove meje, nato pa se soočajo s kaznijo, ko storijo enako.
V osnovi že kmalu v življenju dojamejo, da veljajo pravila različno za različne ljudi. Odrasli pa jim lahko pomagajo razumeti razliko med močjo in tem, da si nekdo zasluži spoštovanje. Pogovori, ki ločujejo med »Lahko te prisilijo, da to storiš, ker imajo avtoriteto« in »To je prava stvar, ker varuje dostojanstvo«, pomagajo otrokom na poti k bolj prefinjenemu etičnemu razmišljanju.
Naučijo se, da spoštovanje sploh ni stvar vzajemnega dostojanstva, temveč moči – da tisti, ki imajo moč, postavljajo pravila, ki jih morajo drugi upoštevati. To seveda ni spoštovanje, zato dojamejo, da je sicer smiselno upoštevati pravila, a jih uveljavljati takrat, ko imaš moč. Po domače: otroci ne razvijajo notranje motivacije, temveč se naučijo bolj ali manj spretno manipulirati s seboj in z drugimi skozi strukture moči.
Kmalu se naučijo tudi, da je dobro in koristno ločevati ideale od realnosti. Ohranjajo abstraktna prepričanja o spoštovanju, hkrati pa sprejemajo, da realnost deluje drugače. Tako prilagajanje jim lahko omogoča delovanje v protislovnih okoljih, vedno pa ima svojo ceno. Raziskave kažejo na višjo stopnjo kognitivne disonance, moralne stiske in celo cinizma pri otrocih, ki morajo pogosto ločevati protislovna moralna sporočila.
Morda je pri vsem tem najbolj zaskrbljujoče to, da otroci v okoljih z nedoslednimi mejami pogosto razvijejo pretirano togost glede pravil kot obliko psihične varnosti. Imajo težave s prepoznavanjem ustreznih meja, kar pomeni, da bodisi sami postanejo kršitelji meja bodisi ne uspejo zaščititi svojih meja pred kršitvami.
Temeljno varnostno vprašanje, s katerim se sooča vsak otrok, je: »Ali lahko zaupam, da je svet predvidljiv in varen?« Ko odrasli zahtevajo spoštovanje, a ga sami ne izkazujejo, resno spodkopavajo to osnovno otrokovo potrebo.
Že dolgo vemo, da otroci potrebujejo vodenje skozi življenje, vemo pa tudi, da so strategije »delati za« (kaznovanje, nagrade in nadzor) ne le neproduktivne, temveč so tudi kontraproduktivne. Sodelovanje z otrokom pri iskanju rešitev za problem in odzivov na izzive tako rekoč samo po sebi spoštuje njihovo dostojanstvo, hkrati pa jim pomaga, da postajajo etične osebe.
Etično ravnanje je visoko strukturirano delovanje, ki izvira iz globokega spoštovanje drugih živih bitij. Namesto nenehnega priganjanja k produktivnosti, poslušnosti, pridnosti in ubogljivosti, ob hkratnem paradoksnem pozivanju k večji ustvarjalnosti, kreativnosti in večnemu dodajanju vrednosti, zato predlagam več spoštovanja, sočutja in dialoškega pogovarjanja.
Otroci, ki smo jih vzgajali s spoštovanjem namesto z nadzorovanjem, imajo močnejšo notranjo motivacijo, se vedejo bolj prosocialno, znajo bolje regulirati lastna čustva, razvijejo varnejšo navezanost, so se sposobni razumneje odločati, so spoštljivejši do drugih živih bitij.
Ironija je, da spoštljivo starševstvo pogosto prej ustvari »dobro« vedenje, za katerim sicer težijo nadzorovalni in kaznovalni pristopi – a razvije se kot naravni rezultat notranjega razvoja, ne pa zunanjega uboganja.
Kako torej lahko pričakujemo, da bodo otroci razvili pristno spoštovanje v družbi, ki rutinsko kaže nasprotno? Potem ko smo sami ustvarili to, kar nekateri raziskovalci imenujejo »protislovje v samem jedru socializacije«, je težko smiselno pričakovati, da bodo otroci ponotranjili vrednote, ki jih naše družbene strukture aktivno spodkopavajo. Od otrok zahtevamo, naj si delijo, medtem ko živijo v sistemih, zasnovanih na tekmovanju in pohlepu, naj mirno rešujejo konflikte, medtem ko mnogi slavijo nasilje, in naj spoštujejo meje, medtem ko opazujejo, kako se meje rutinsko kršijo.
Namesto zgolj »obravnavanja« »problematičnih« otrok zato predlagam kritično preučitev veliko bolj »problematičnih« družbenih kontekstov, v katerih se otroci razvijajo, in delo za ustvarjanje sočutnih skupnosti, kjer se spoštovanja ne le učimo, temveč tudi udejanjamo.
Vsak otrok, ki išče svojo pot v današnjem razklanem, protislovnem svetu, se že ukvarja z globokim etičnim delom. Morda navsezadnje sploh ne gre za to, da se morajo otroci prilagoditi našim protislovjem, temveč za to, da jih odrasli in družbe dojamejo in vsaj skušajo učinkovito razrešiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar