Kaj pomeni imeti dušo

V filmu Gospodar prstanov: Bratovščina prstana (Peter Jackson, 2001) vidimo prizor, ko se Frodo (Elijah Wood) in Samo (Sean Astin) odpravita na pot. Zapuščata domači kraj, Samo se v nekem trenutku ustavi in reče: če naredim še en korak, bom dlje od doma, kot sem kadarkoli bil. Vidimo oba hobita, vidimo jasno mejo na polju, ki jo zaznamuje ločnica med rjavo in zeleno barvo (rjava je bržčas pšenica, zelena je koruza), tam pa je tudi strašilo.

Teme za razmišljanje so arhetipske: odhod iz znanega sveta v neznano; majhnost popotnikov proti prostrani pokrajini; nedolžnost in neomadeževanost doma pred ogromno nalogo, ki je pred nami; naravni strah pred zapustitvijo cone udobja; preprosto kmečko življenje v ostrem nasprotju z nevarnostmi, s katerimi se bomo soočili; prijateljstvo in zvestoba kot temelja prihajajočega epskega potovanja; odraščanje in soočanje s širšim svetom.

Prizor je spodbuda za razmišljanje, katerih meja ne upamo ali ne želimo prestopiti, razlogi za to v tem trenutku niso pomembni, in za vnovični razmislek, kako dobro je lahko, če jih vendarle prestopimo in se odpravimo v neznano.

Nekaj let je že, odkar smo si ogledali film Duša (Soul, Pete Docter, Kemp Powers, 2020) in uživali v njem.

To je klasična pripoved o človeku, ki pričakuje od življenja, da bo tako, kot bi sam rad. Zdi se, da je tako pričakovanje dobro, da je na mestu, da je prav, če človek pričakuje od življenja, kakšno naj bi bilo. Po premisleku kajpak ugotovimo, da v resnici življenje nekaj pričakuje od nas. Morda sprva ne vemo, kaj pričakuje, lahko pa to spoznamo.  

Spoznamo, če prestopimo neko mejo in se odpravimo v neznano.

Joe (glas Jamie Foxx) je srednješolski učitelj glasbe s strastnim odnosom do – jazza. V njem neskončno uživa, jazz je samo jedro njegovega življenja in je njegova ključna razsežnost, brez katere si življenja niti ne more predstavljati. Predstavlja si, da bo nekoč postal profesionalni glasbenik, da bo torej uspel, kot se reče. Njegova mama nad takim razmišljanjem sprva ni niti najmanj navdušena, toda tudi ona spozna, kako pomembno je, da sin hodi po svoji poti skozi življenje in da ne bi bilo prav, da pristane na to, da mama najbolje ve, kako živeti.

Nekega dne se mu ponudi priložnost, na katero je čakal, a še isti dan se zgodi nepredstavljivo; tragična nesreča loči njegovo dušo od telesa. Duša se vzpne v neznane poljane nečesa, kar imenujejo »Veliko prej«, kjer duše s pomočjo mentorjev razvijejo osebnosti, preden jih pošljejo na Zemljo. Njegovo telo je na Zemlji, v bolnišnici, njegova duša je drugje, a si želi nazaj.

Nazaj tudi pride, vendar na zelo poseben način, zato se znajde v telesu mačke.

Zgodba se razvija na način, zaradi katerega že lahko slutimo, v pomoč nam je tudi naslov filma, da je duša beseda za nekaj, česar morda ne razumemo prav dobro in da ni tako dobro, če je ne razumemo dobro.

To sicer ne pomeni, da se ne moremo poučiti, kaj je duša, pomeni pa, da morda ni tako preprosto, kot spontano verjamemo. Verjetno je, da bo Joe na potovanju šele spoznal, kaj je duša in kaj pomeni imeti jo.

Počasi res spoznava, spoznavanje ni vedno prijetno, včasih je zelo boleče, kaj pomeni iskati smisel življenja, slediti svojim strastem in kaj pomeni ceniti majhne trenutke življenja. Ne le ceniti jih, temveč se tudi globoko zavedati, kaj pomenijo in kako dobro je, da jih znamo ceniti.

Joe se sooča tudi z možnostjo, da se vrača v »Veliko prej«, da znova in znova razmisli, kaj je tisto, kar nas dela ljudi, to, kar smo, in nam ne dovoli spontanega prepričanja, da vselej že smo, kar smo, kar bi pomenilo, da je čisto dovolj, da se v življenju naslonimo nazaj in uživamo v tem, kar smo.

Joe kajpak ni sam. Odnos med njim in 22 (dušo, ki jo mentorira; glas Tina Fey) poudarja obojestransko korist vodenja in učenja od drugih.

Učenje po definiciji ne pomeni, da se mi ni treba učiti biti človek, da mi ni treba skrbeti za svojo dušo, saj pomeni, prav nasprotno, spreminjanje, preobrazbo, pa čeprav imam lahko pri tem občutek, da vsega tega ne potrebujem, da je v življenju bolje biti to, kar že sem.

Saj tudi drugemu človeku zaželimo, naj ostane tak, kakršen je. Ne rečemo mu, naj se spremeni, medtem ko mu izročamo darilo, na primer ob rojstnem dnevu, poudariti želimo, da je tak, kakršen je, čisto v redu, da je dober, da nam je všeč, da si želimo, da se ne spremeni. A zakaj se vendarle ne bi?

V življenju se lahko soočimo s potrebo po premagovanju strahu, lahko odkrijemo, da je zelo dobro, če preženemo dvome vase, da jih premagamo in ustvarimo novo pot skozi življenje, na kateri nas ni več strah.

Joe tako končno spozna in globoko razume – razume tako globoko, da ga razumevanje pretrese pri koreninah –, da namen in smisel življenja zares nista v doseganju ene same velike ambicije, da to ni le fraza, da ni res, da se tako samo reče, medtem ko življenje teče svojo pot, temveč sta v tem, da se naučimo ceniti prehojeno pot in najti veselje v majhnih, vsakdanjih trenutkih, zaradi katerih je življenje vredno živeti.

Najpomembnejše pri tem pa je, da vsega tega ne moremo narediti sami, temveč lahko naredimo le v odnosih z drugimi ljudmi, zato ceniti življenje pomeni predvsem ceniti druge ljudi, da so z nami, da želijo hoditi z nami skozi življenje in deliti, kar prinese, ne pa se pritoževati nad njim, češ da ni tako, kot smo pričakovali, da bo.