Otroci se že od malega učijo, kaj vse je v življenju koristno. Starši jim dopovedujejo, da je treba to, kar je koristno, vgraditi v svoje življenje. Da je torej treba delati, kar je koristno. Da je treba premagovati ovire, ne pa se jih bati. Da je prav, da so, ker s premagovanjem ovir človek krepi voljo, postaja vse bolj discipliniran, odporen in učinkovit. S takim delovanjem prispevajo ljudje k obče dobremu. Torej je dobro. Lahko bi dodali, da je tako vzgajanje otrok v sodobni kulturi zmagovalcev dobro, in ne bi se zmotili, saj je zares dobro. Če je koristno, je tudi dobro. Človek, ki dela za družbo koristne stvari, je namreč koristen član družbe. Dobro je biti koristen član družbe.
V redu, le da človeška bitja nismo samo subjekti tega, kar
je koristno, temveč smo tudi subjekti nezavedne želje, kar pomeni, da želimo
delati tudi to, kar morda ni koristno. Želimo delati nekaj, ker to želimo. Morda
ni koristno, je pa izjemno pomembno, če želimo ohranjati duševno zdravje.
Kateri so torej najdragocenejši izrazi naše človečnosti in
želje, da delamo, kar želimo delati?
Odgovor na vprašanje je paradoks želje. Ko si nekaj zavestno
želimo, želimo to imeti ali doseči, medtem ko se nezavedna želja ohranja natanko
tako, da ni nikoli popolnoma zadovoljena. »Objekt« nezavedne želje je pravzaprav
stalno stanje želje same.
Zakaj je to pomembno?
Razumevanje nezavedne želje nam pomaga razložiti, zakaj
izpolnjevanje zavestnih želja ne prinese vedno zadovoljstva, razkriva pa tudi,
zakaj ljudje včasih delujejo proti svojim navideznim interesom.
Želja obstaja zaradi odsotnosti ali manka, kot ga imenuje
Lacan. Če bi torej imeli vse tisto, kar si želimo, bi želja prenehala obstajati,
ljudje ne bi bili več subjekti želje, zato moramo za željo ohranjati določeno
distanco do svojega navideznega objekta. Tu je izvir upora proti tiraniji učinkovitosti
in nenehnega kopičenja predmetov.
Izrazov človečnosti je torej veliko, toda niso vsi
dragoceni. Nekateri so koristni, a to še vedno ne pomeni, da so tudi dragoceni.
Obstaja razlika med dragocenim in koristnim. Obstaja razlika med tem, kar ima
ceno, in tem, kar je dragoceno in prav zato nima cene.
Številni ljudje so danes zgolj preobremenjeni z delom. Nekateri
so tudi otopeli, ker doživljajo, da kljub krepitvi volje, discipline in vztrajnosti
ne pridejo nikamor. Želijo verjeti, da je delo polno pomena in smisla, da je koristno,
nujno potrebno in da je izraz človekove narave. Tu smo, da delamo, verjamejo.
Delo je koristno in nas ohranja pri življenju, saj omogoča
preživetje.
A kaj nam bo nenehno delo v svetu, v katerem so podnebne spremembe
iz dneva v dan hujše? Kaj nam pove naslov članka, priobčenega danes, 29. oktobra
2024: Onesnaževala v ozračju, ki segrevajo planet, so leta 2023 dosegla
rekordne ravni (Planet-heating pollutants in atmosphere hit record levels
in 2023, Ajit Niranjan, The Guardian)?
Pove nam, da zelo močno onesnažujemo okolje, v katerem
živimo. Na primer zrak, ki ga dihamo, saj ga potrebujemo za preživetje. Pove
nam tudi, da si kopljemo jamo kljub nenehnemu zatrjevanju, da delamo samo to, kar
je koristno. Kako je lahko to, kar je koristno, tako zelo uničujoče?
Kako je torej s preživetjem? In kako je s tiranijo
učinkovitosti?
Kako je z veseljem do življenja? Kaj naredimo za to, da se
veselimo življenja in se počutimo svobodne?
Kaj bi torej najraje počeli ekonomsko in psihološko
avtonomni posamezniki? Sledili bi svoji želji, da bi dojeli, kaj zahteva od
njih življenje, ne prosti trgi.
Ko bi dojeli, bi razumeli, da terja zlasti pravičnost, sočutje
in medsebojno povezanost. In morda je v tem več koristnega za naše preživetje kot
v celotni tiraniji učinkovitosti. Pravi predmet želje namreč ni stvar, za
katero mislimo, da si jo želimo, temveč je stanje želje po sebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar