Do leta 2010 tako rekoč nihče ni razmišljal o morebitnem propadanju družbenega življenja na tem planetu. Objavljenih je bilo zelo malo znanstvenih člankov na to temo, ker očitno ni bila pomembna ali zanimiva za razmišljanje; pravimo, da ni bila relevantna. Po letu 2020 je bilo nenadoma takih člankov v povprečju deset na leto. To so članki na temo »nevarnost propada družbe« (angl. risk of societal collapse). Tema je v letu 2024 zelo relevantna, toda zaman boste zrli v zaslone, mediji o njej v glavnem ne bodo črhnili ne bele ne črne.
Vsak človek pozna razkorak med besedami in dejanji in ve, kako pomemben je. Včasih tako govorimo eno, delamo pa nekaj drugega. Spet drugič delamo nasprotno od tega, kar zagovarjamo. Trdimo, da je nekaj dobro, naredimo pa nekaj slabega. Drug drugega poškodujemo, čeprav mislimo, da si pomagamo, in trdimo, da nimamo nobenih zlih namenov. Res je, da jih nimamo, a saj se poškodujemo tudi brez njih. Včasih jih tudi imamo, vendar se jih ne zavedamo, kar je še slabše, saj ponavljamo iste nevarne geste in se poškodujemo na vedno enake načine, ne da bi se iz tega česa naučili, kot se reče.
Če bi zapisal, da živimo v nevarnih časih, da je stanje civilizacije leta 2024 urgentno, da je človeštvo na robu nepopravljive podnebne katastrofe, da smo priča globalni izredni situaciji, da je veliko življenj prav ta trenutek ogroženih ter da vstopamo v kritično in nepredvidljivo fazo podnebne krize, bi večina verjetno izjavila, da pretiravam in da v resnici govorim neumnosti, ki jih je treba čimprej pozabiti. In če bi dodal, da to sploh niso moje besede, temveč so povzetki najnovejših znanstvenih študij podnebnega sistema, bi našli drug izgovor, da besed ne bi bilo treba vzeti zares; ljudje so v takem iskanju izgovorov zelo spretni. Če pa bi dodal, da nekatera najmočnejša in najbogatejša podjetja, ki izkoriščajo fosilna goriva, že nekaj desetletij natančno vedo, kako je s podnebnimi spremembami, ker so njihovi znanstveniki izvedli ustrezne meritve in izdelali modele, bi bili sicer za trenutke v zadregi, a bi hitro našli odgovor nanjo. Tako to je.
Besede včasih niso zelo pomembne, včasih pa so. Ustrezajo namreč dejstvom iz empirične realnosti. In ta magično ne izgine, če besedam ne verjamemo. Še vedno je tu.
Znanstveniki tako že skoraj rotijo politike, naj nekaj naredijo, in opozarjajo človeštvo, da se povečuje tveganje, da zemeljski podnebni sistem preide v katastrofalno stanje, a ne politiki ne mediji se v glavnem še vedno ne odzivajo. Znanstveniki že raziskujejo možnosti družbenega propada, a to niso marksisti ali ljudje, ki se jim očita anarhizem. Ni pomembno, kako se imenujejo ali kako jih imenujejo, pomembno je, da njihovo razmišljanje ni izvito iz trte, saj stoji na empiričnih tleh, opremljenih z objektivnimi podatki.
Ko politiki pred kamerami izjavljajo, da se zavedajo podnebnih sprememb, da verjamejo znanstvenikom, da celo uporabljajo besedno zvezo »podnebne izredne razmere« (angl. climate emergency), se zdi, da so na pravi strani, toda kako smo lahko prepričani, da mislijo resno?
Ne moremo biti, kajti politika ni uporabna znanost. Politika so razmerja moči, so sebični interesi, boji za oblast, politika je denar, je vpliv na ljudi, je propaganda, novorek in je žargon. Je vse kaj drugega kot raba znanosti za obče dobro, ker to preprosto ni. To vemo, ker nismo prišli na ta svet včeraj.
Podnebne spremembe so organsko prepletene z vprašanji o družbeni pravičnosti in neenakosti ljudi na planetu, prav tako so neločljivo povezane z možnostjo družbenega kolapsa. Ni treba biti marksist, da bi to vedeli. Dovolj je biti fizik, ki se spozna na podnebne spremembe, statistiko ter krepitev fizikalnih in bioloških povratnih zank.
O inteligentnosti in razumnosti človeških bitij veliko pove dejstvo, da je bilo doslej napisanih šest poročil IPCC, da je napisanih nekaj sto poročil in več desettisoč znanstvenih člankov o podnebnih spremembah, ki so jih napisali najpametnejši in najuglednejši znanstveniki tega sveta, toda napredek glede zmanjševanja in omejevanja podnebnih sprememb je majhen.
In zopet ni treba biti genij, da bi ugotovili, da je tako predvsem zaradi odpora ljudi. Upirajo se tisti ljudje, ki imajo od obstoječega stanja civilizacije največje koristi in dobičke ali profite, in tisti, ki imajo največji vpliv.
Človeštvo pa gre dobesedno v napačno smer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar