Rimski pregovor pravi: »Če ne veš, v katero pristanišče želiš priti, te tja ne bo ponesel noben veter.« Pomembno je torej nekaj vedeti o pristanišču, bržčas ni kar vsako pristanišče dovolj dobro, želeti priti vanj in izbrati ugoden veter. Vse troje mora biti harmonično povezano. To je kot v boromejskem vozlu: odvzemite en element in vse skupaj postane nemogoče. Natančneje: človekova psihična stabilnost, odvisna od pravilnega medsebojnega razmerja vseh treh registrov, se zruši. Najpomembnejše in nekoliko paradoksno pri tem pa je, tu je Lacan res izjemen Freudov učenec, da simptomi kot četrti obroč lahko držijo skupaj celo okvarjeno strukturo treh obročev. Nikakor torej ni nujno, da želijo ljudje kaj spremeniti, ko se ruši njihova psihična stabilnost, ker ne vedo, v katero pristanišče bi radi, se odrekajo svoji želji ali pa se prepuščajo napačnemu vetru. Lahko se oklepajo simptomov, ki delujejo kot stabilizacijski elementi, ko je osnovna struktura okvarjena, namesto da bi raziskali in analizirali, kot je predlagal Lacan, odnos med jouissance in tremi registri (simbolno, imaginarno, Realno). Oboje je tudi ključni razlog, ki pojasni, zakaj sem napisal knjigo z naslovom Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, ki je že nared za tisk.
Za kulturo zmagovalcev je značilna tudi kultura dela in nenehnega samouresničevanja ljudi, ki naj bi se povzpeli na vrh gore ali prispeli v pravo pristanišče, metaforično rečeno. Močan dejavnik, ki jih poganja in priganja, da veliko delajo, je instanca, ki jo je Freud imenoval nadjaz. To je za raziskovanje zelo zanimiva neizprosna instanca, zaradi katere človek čuti, da mora nenehno nekaj delati in biti produktiven, obenem pa ima občutek, da ni nikoli dovolj produktiven in da nikoli ne bo. Nadjazovski pritiski se povezujejo s pritiski, ki so notranji samemu kapitalizmu: treba je delati, da vse raste, tudi prekomerno. Če je le mogoče, tako delamo dopoldan pri enem delodajalcu, popoldan pa še pri drugem. Delamo tudi čez vikend in včasih med prazniki. Najbolj strašljivo pri tem pa je, da številni garači delajo več kot drugi, a ne dobijo nobenega priznanja za svoje delo ali pa je to mizerno, medtem ko je njihovo duševno zdravje na resni preizkušnji ali pa je že ogroženo.
Nastaja neravnovesje med zahtevami po delu in hkratnim pozivanjem gurujev samouresničevanja in osebne rasti, naj delavci vendarle tudi počivajo, izprežejo in skrbijo za lastno zdravje. Dvojna sporočila ustvarjajo nove stiske, saj ljudje dobro vedo, da si v kulturi zmagovalcev ne morejo in ne smejo privoščiti počitka, ker jih tekmeci takoj prehitijo, nihče pa ne želi ostati zadaj, sam, zapuščen in neizpolnjen.
V taki kulturi je zlasti pomembno, da ljudje ne postavljajo meja. Še vedno sem zato prepričan, da je bil Zygmunt Bauman na dobri poti, ko je razvijal koncept tekoče osebnosti, za katero je značilno hitro prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam in pričakovanjem, pomanjkanje stalnih, dolgoročnih zavez ali identitet, več, pogosto nepovezanih vidikov sebe, identiteta, ki je velikokrat zgrajena s potrošniškimi odločitvami. Taka osebnost ima številne stike z drugimi osebnostmi, a so odnosi pogosto površinski. In taki odnosi nikogar ne zadovoljijo ali notranje izpolnijo.
Tekoča osebnost ne postavlja meja in živi v svetu brez meja; zgolj nebo je nekakšna paradoksna meja. Prilagojena mu je, zato pogosto verjame, da je plemenito zanikati lastne potrebe in želje, te pa nadomestiti z drugimi, ki so družbeno priznane in navidezno vodijo v pravo pristanišče. Ne daje si dovoljenja za odmor, težko obvladuje svoja čustva, zanemarja lastno željo, beži pred strahovi, občutki nemoči in obupa, a je paradoksno pogosto anksiozna in negotova, čeprav se prepušča domnevno pravemu vetru, a ima kljub temu stalne občutke krivde. Sprejema potrebo po vedno novem odkrivanju same sebe, izpostavljena je novim možnostim življenja, a je vse manj stabilna. Težko vzpostavlja globoke, trajne odnose ali pa se jim celo povsem odpove.
Tekoče osebnosti pogosto iščejo in ustvarjajo lastno identiteto skozi potrošnjo, kar vodi v cikel nenehnega pridobivanja in odlaganja. Poudarjajo pomen individualizma na račun kolektivnega delovanja in prilagajanja pred zvestobo, zagovarjajo nenehno posodabljanje znanj celo tedaj, ko je znanje, ki ga imajo, povsem uporabno in koristno.
Simptomi pogosto ostajajo brez analize, ljudje jih ne raziskujejo, nanje se bodisi preprosto navadijo ali pa iščejo pomoč gurujev, popularnih motivatorjev, čarovnikov, napovedovalcev usode, jasnovidcev in drugih, kar jih je zainteresiranih za človeško trpljenje, s tem pa zgolj potrjujejo pomen simptomov za vzdrževanje psihičnih struktur, ki delujejo tudi kot subjektivni temelj družbenega dogajanja, v katerem se ne sme zgoditi nič od tega, kar bi lahko postavilo pod vprašaj orisano paradoksno stabilnost tega, kar imajo ljudje med seboj, da bi ustvarilo resnične pogoje ne le za duševno zdravje ljudi, temveč tudi za dolgoročni stabilni družbeni napredek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar