torek, 15. oktober 2024

Paradoksi uspešnosti, neodvisnosti in kritičnega razmišljanja

Izpostaviti želim številne paradokse in protislovja življenja v sodobni družbi, zlasti okoli kulture samopomoči, slavnih ljudi in družbenih medijev.

Paradoks slave: ljudje postajajo slavni in obenem trdijo, da slava v življenju ni zelo pomembna. Svoje mrežne platforme uporabljajo za zagovarjanje notranje moči in pristnosti, uporabljajo pa zunanjo validacijo (slavo) za spodbujanje notranje validacije, ki jo očitno potrebujejo.

Paradoks bogastva: bogatenje spremlja ponavljajoče zatrjevanje, da denar nikakor ne kupi sreče, da bogastvo ni ključ do eksistencialne izpolnitve in da kopičenje bogastva še ne pomeni blagostanja.

Paradoks industrije dobrega počutja: objavljanje knjig in vsebin o notranji umirjenosti in izpolnjenosti krepi trg okoli ideje, da za srečo ne potrebujemo zunanjih virov, češ da so dovolj notranji, ki pa se morajo napajati pri zunanjih.

Paradoks vpliva: elite in vplivneži govorijo ljudem, naj ne dovolijo, da jih drugi vodijo, spodbujajo neodvisno in kritično razmišljanje, hkrati pa se postavljajo prednje kot miselni voditelji. Sledilce pridobivajo tako, da jim dopovedujejo, naj ne sledijo in naj ostajajo svobodni.

Paradoks validacije: kopičenje všečkov in iskanje potrditev ob spodbujanju samosprejemanja, zavzemanje za zmanjšanje produktivnosti in povečanje prostega časa, uporaba platform z velikim naporom in visoko vidnostjo za spodbujanje življenjskih slogov z ne prevelikim naprezanjem.

Danes je tako mogoče biti slaven in postajati še slavnejši z govori, s predavanji, pisanjem knjig in z drugačnimi medijskimi vsebinami, zatrjujoč, da slava sploh ni pomembna, da je zares pomembno, kaj človek čuti v srcu in da je notranje trden. Mogoče je bogateti, zatrjujoč, da denar ne kupi sreče. Mogoče je izdajati knjige s psihološkimi analizami, kako pomembno je, da je človek notranje miren in izpolnjen. Ljudje, pripadniki takih in drugačnih elit, vplivneži in guruji se naslavljajo na ljudi, naj bodo neodvisni, naj se ne pustijo voditi drugim. Ponujajo se jim v potrjevanje in všečkanje, trdeč, da je bistvo življenja pravica do lenarjenja, omejevanje produktivnosti, zmanjševanje stresa  in skrb za dobro počutje, ne pa zunanje potrjevanje in potreba po všečnosti.

Paradoks je, da res ni težko zatrjevati, da slava ni zelo pomembna, ko si – slaven. Paradoks je ugotavljati, da denar ni najpomembnejša stvar v življenju, potem ko si – bogat. Paradoks je, ko sporočaš ljudem, da ni treba nenehno delati, medtem ko imaš ta privilegij, da za velik denar delaš po dvanajst ur na dan, tudi med vikendi in prazniki.

Ali pa je v takih stališčih in mnenjih zlasti – nemoč. Rad bi namreč, da bi me drugi ljudje potrjevali, me imeli radi, me všečkali, želim si, da bi postal Nekdo, obenem pa me je sram javno povedati, kakšne so moje resnične želje, zato skušam narediti ovinek.

Zatrjujem, da je čisto v redu imeti enega prijatelja ali dva, obenem pa vsako uro preverjam, ali že imam milijon sledilcev in vsaj desettisoč prijateljev na Fb-ju. Preverjam, koliko všečkov sem dobil, a jih ni nikoli dovolj, zato sem vse bolj obupan. Ugotavljam, da sem že Nekdo, vendar še vedno nisem povsem zadovoljen. Trdim, da se je dobro izogniti pastem nenehnega zunanjega potrjevanja in dokazovanja, sočasno pa želim še več potrjevanja in se želim še bolj dokazati. Delam in garam, da bi uspel, ljudem pa sporočam, da uspeh ni ključna zadeva v življenju, kot bi se bal, da me bo kdo prehitel in postal uspešnejši od mene.

Ljudje potrebujemo potrjevanje in pripoznanje od drugih ljudi. Vsak človek potrebuje oboje. Glede tega se ni kaj sprenevedati. Eno pa je, če je človek notranje pomirjen in zadovoljen s tem, kar počne, čisto nekaj drugega pa je nenehno nervozno preverjati, če je potrditev že dovolj, zavedajoč se, da je to brezno brez dna, in da potrditev nikoli ne more biti dovolj.   

Živimo v svetu paradoksov. Ponazarjajo ga poblagovljenje antipotrošništva, spreminjanje zavračanja materializma v tržni izdelek, ustvarjanje industrije okoli ideje, da industrije ne potrebujemo, dejstvo pa je, da tudi sporočila o nepovezanosti in notranji osredotočenosti zahtevajo sodelovanje v ekonomiji pozornosti. Paradoks je, da moramo biti vidni, če hočemo spodbujati nevidnost. Avtentičnost življenja se tako spreminja v predstavo ali šov, dejanje pristnosti postane predstava sama.

Medijske vsebine so lahko tako preproste, kot želite. In tudi so. Kot take so zlahka prebavljive, hitro gredo v ušesa – tudi ven, seveda –, ljudi zamotijo, celo zabavajo, razvedrijo. Informacije se tako pretakajo skozi ljudi, vse teče, kot bi rekel Heraklit, to pa je tudi vse. Ni si jih treba zapomniti, nihče ne pričakuje, da bomo o njih razmišljali, po navadi celo niso niti toliko zahtevne, da bi se splačalo o njih razmišljati. So votle in prazne, preprosto niso niti najmanj relevantne. In prav v nerelevantnosti je pomembna funkcija, ki ni pomembna le za posameznike, temveč tudi za družbo, saj deluje kot nekakšno paradoksno lepilo. Množica ljudi sprejema informacije in omogoča njihovo pretakanje, to pa drži posameznike skupaj. Ločeni drug od drugega, počnejo isto, homogenost družbenega je sicer minimalna, toda prav taka naj bi tudi bila.

Dinamika moči sodobnega življenja je protislovna. Ljudje s privilegiji na sistemskih platformah kritizirajo sistem, ki jim omogoča samo platformo. Sistemska protislovja spremljajo širša družbena nasprotja med individualizmom in kolektivizmom, materializmom in duhovnostjo.

Brez vpogleda v resnico (takega dogajanja) dolgoročno kajpak ni mogoče preživeti. Taka je zgodovinska resnica, še vedno se je potrdila. In se bo tudi tokrat.

Če ne vemo, kaj se dogaja v resnici, ne moremo naravnati svojega kompasa. Ne moremo postati izpolnjeni, zadovoljni in srečni. Morda nam je za vse to celo vseeno, vendar ne verjamem,

Cinični odnos do realnosti in resnice je seveda mogoč. Odkrivamo ga znova in znova, toda preživetja ne omogoča.

Ljudje, ki želijo razumeti svet in ga vsaj do neke mere tudi zares razumejo, so v teh časih vse bolj obupani, nekateri so depresivni, številni poročajo o predtravmatskem šoku.

Kulturna analiza sicer omogoča vpogled v zapleteno medsebojno delovanje med trgovino, ideologijo in osebnim razvojem, medtem ko etični premisleki zastavljajo resna vprašanja o etiki dobička iz antimaterialističnih sporočil.

Taki paradoksi odražajo kompleksno naravo sodobne družbe, kjer so tradicionalne dihotomije (kot so materialno/duhovno, slavni/anonimni, produktivni/leni) vse bolj zabrisane. Izzivajo nas, da kritično razmišljamo o sporočilih, ki jih prejemamo, in o načinih, kako gradimo pomen in vrednost v svojem življenju.

Navsezadnje trčimo še na metaparadoks, težavo, zaradi katere ne moremo ubežati sistemom in vrednotam, ki jih kritiziramo, čeprav jih kritiziramo, sledimo voditeljem in vplivnežem ter se učimo novih tehnik kritičnega razmišljanja, da ne bi več sledili in bi postali samoizpolnjeni neodvisni državljani, sledeč zahtevam, da postanemo prav to. Metaparadoks nakazuje, da resnična sprememba ali pristnost morda zahteva več kot le zagovarjanje orisanega novoreka, temveč globlje obračunavanje s strukturami, ki oblikujejo naša življenja in misli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

.

 

 

 

 

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Prava resnica – vi odločate

Kritična samorefleksija mi pove, da je moje poudarjanje kompleksnosti sveta, njegove nepredvidljivosti, odprtosti in celo nedoločenosti, z...