Draga Minea,
mojo pozornost je v zadnjem času večkrat pritegnilo nekoliko togo in na videz vztrajno ugotavljanje različnih ljudi, tudi strokovnjakov, da je današnje vzgajanje otrok preveč permisivno in da se z mladimi »nekaj dogaja«. Na žalost me ne preseneča, da mediji tako površno sporočajo javnosti, da so mladi permisivno vzgojeni, da je čisto preveč permisivne vzgoje, čeprav dobro vemo, da ni tako. A se kljub temu sprašujem, zakaj to delajo, kaj bi radi dosegli, koga nagovarjajo. Včasih nastane močan vtis, da bi radi nekako krivili starše, da ne vzgajajo otrok pravilno, da so krivi za domnevno in nikoli dokazano naraščanje nasilnega in neprimernega vedenja, denimo, v šolah. Kot bi hoteli nekomu naprtiti krivdo ali najti grešnega kozla, to je kajpak lahko tudi šola ali pa »družba«, in seveda doseči, da se v prvo vrsto prebijejo tisti, ki zagovarjajo moralno paniko ter posledično tršo vzgojo, trdo roko pri vzgajanju, red in disciplino v tradicionalnem pomenu besede. Sprašujem se tudi, kaj bi radi slednji.
Ali torej danes res lahko govorimo o vzgajanju otrok, kot ga opredeljuje izraz ali koncept »permisivna vzgoja«, kar naj bi pomenilo, da so preveč razvajeni in da jim je »vse« dovoljeno? Kaj dokazujejo znanstvene študije, kateri vzgojni slogi prevladujejo? Če bi bilo vzgajanje res permisivno, zakaj Haidt napiše knjigo z naslovom »Anksiozna generacija«? Kaj povzroča to anksioznost, če dejansko obstaja?
Poglejva najprej na kratko, kaj pravi znanost, kaj dokazujejo številke.
Vprašanje o trendih nasilja med mladimi in neprimernega vedenja se namreč dotika pomembnih vprašanj o družbenem življenju ljudi, a ne zgolj mladih in njihovih staršev.
Statistike so zato pomembne, kajti javno dojemanje dejstev, mehanizmov in procesov, ki potekajo v družbi, se pogosto močno razlikuje od statistične realnosti.
Če pogledamo dolgoročne podatke iz več držav, takoj opazimo bolj niansirano podobo, kot kažejo številne priljubljene pripovedi, ki jih očitno zainteresirano širijo mediji. V Združenih državah, na primer, se je stopnja mladoletniškega nasilnega kriminala v primerjavi z najvišjo vrednostjo sredi devetdesetih let 20. stoletja dejansko znatno zmanjšala. Po podatkih »Urada za mladoletniško pravosodje in preprečevanje prestopništva« (Office of Juvenile Justice and Delinquency Prevention) so se aretacije zaradi nasilnih kaznivih dejanj med mladoletniki med letoma 2006 in 2019 zmanjšale za več kot 50 %. Podobne trende upadanja so opazili tudi v številnih evropskih državah.
Ko razpravljamo o sodobnih trendih starševstva, se izraz »permisivno starševstvo« pogosto pojavi kot običajna kritika, ki je takoj pri roki – pojavi se kot refleks. Ko je nekaj narobe, ko mediji poročajo o nasilju v kakšni šoli, je tako mahoma kriva permisivna vzgoja, ljudje pa se zgroženi sprašujejo, kaj narediti, da se prepreči nasilje, ki ga je po njihovem spontanem mnenju iz dneva v dan več; pri tem seveda ne pozabijo dodati, da je bilo nekoč v preteklosti čisto drugače, kar naj bi pomenilo, da je bilo manj tako nasilnega vedenja kot permisivne vzgoje. Vendar pa znanstvene raziskave o sodobnih starševskih slogih razkrivajo bolj zapleteno realnost, kot nakazuje ta preprosti refleks, ki bi se ga morali zato čim hitreje znebiti.
Razvojni psihologi tradicionalno opisujejo štiri glavne starševske sloge, ki temeljijo na dimenzijah odzivnosti (toplina) in zahtevnosti (nadzor). Dejansko obstaja tudi permisivno vzgajanje, za katerega sta značilni visoka stopnja topline in nizka stopnja nadzora – otrokom je postavljeno premalo meja, značilna pa je tudi visoka čustvena podpora otrok.
Kaj pa kažejo trenutne raziskave?
Sodobne raziskave kažejo, da v nasprotju s splošnim dojemanjem pravo permisivno starševstvo danes ni prevladujoči slog v večini zahodnih družb. Namesto tega opažamo več različnih trendov. Obsežne študije, objavljene v revijah, kot sta »Child Development« in »Journal of Family Psychology«, dokazujejo, da je postalo vse pogostejše intenzivno starševstvo, zlasti v družinah srednjega in višjega srednjega razreda.
Za ta pristop je značilno: visoka vključenost staršev v vsakodnevne dejavnosti otrok, skrbno spremljanje otrokovih izkušenj in socialnih interakcij, strukturirani urniki s številnimi obogatitvenimi dejavnostmi, visoka akademska pričakovanja in vključenost v šolsko delo, nenehna skrb za varnost otrok in njihovo prihodnost. Ta slog je v mnogih pogledih skorajda nasproten permisivnosti, saj vključuje obsežen starševski nadzor, čeprav ne nujno v obliki tradicionalnega discipliniranja.
Paradoks sodobnega starševstva pa je, obravnava ga tudi Jonathan Haidt v »The Anxious Generation«, da to, kar vidimo, ni permisivnost, temveč je kombinacija prekomerne zaščite (starši drastično omejujejo otrokove samostojne dejavnosti, ker jih skrbi njegova varnost), prekomerno razporejanje (zapolnjevanje otrokovega časa z dejavnostmi pod nadzorom odraslih), akademski pritiski (poudarjanje dosežkov od zgodnjega otroštva naprej), izzivi pri upravljanju tehnologije (številni starši s težavo postavljajo in ohranjajo učinkovite meje glede uporabe digitalnih naprav). Anksioznost, ki jo ugotavlja Haidt, ne izvira iz tega, da imajo otroci premalo meja (resnična permisivnost), temveč iz dejstva, da so njihove izkušnje tako skrbno upravljane, da nimajo dovolj realnih priložnosti za razvoj odpornosti, neodvisnosti in zmožnosti za oceno tveganja.
Viri anksioznosti sodobnega otroštva, ki prispevajo k večji anksioznosti med današnjo mladino, so: zmanjšani čas za nestrukturirano samostojno igro – otroci imajo dramatično manj možnosti za nenadzorovano igro v primerjavi s prejšnjimi generacijami. Študije kažejo, da je takšna igra ključnega pomena za razvoj kompenzatornih psihičnih sistemov in mehanizmov za uravnavanje stresa. Dodati moramo nasičenost z digitalnimi mediji, ki je prejšnje generacije niso niti poznale. Družbeni mediji in stalna povezljivost ustvarjajo pritiske na uspešnost in socialne primerjave, s katerimi se prejšnje generacije niso soočale. Raziskave kažejo pomembne korelacije med časom, porabljenim pred zaslonom, in tesnobo, zlasti v zvezi z uporabo družbenih medijev. Sem sodi tudi kultura varnosti: poudarjanje zaščite otrok pred vsemi možnimi tveganji omejuje njihovo sposobnost, da sami premagujejo izzive in razvijajo samozavest. Velika je tudi negotovost glede prihodnosti: gospodarska nestabilnost, zaskrbljenost zaradi podnebnih sprememb in politična polarizacija ustvarjajo v ozadju občutek stalne negotovosti glede prihodnosti. Zelo pomembni so pritisk k samouresničevanju, popolnosti in optimalnosti: številni otroci že zgodaj prejmejo prva implicitna in eksplicitna sporočila, ne le od staršev, saj so taka sporočila vsepovsod, da so za uspeh v življenju in potrjevanje lastne vrednosti potrebni močna volja in izjemni dosežki, kar ustvarja tesnobo glede uspešnosti in negotovost glede občutenja vrednosti.
Namesto permisivnosti bi bilo to, kar vidimo, bolje opisati kot »tesnobno starševstvo« – zanj ni značilno pomanjkanje pravil, temveč visok nadzor nad otrokovim okoljem, stalno spremljanje in posredovanje, zaščita pred naravnimi posledicami običajnega vedenja, poudarjanje zunanjih dosežkov, težave pri omogočanju otrokovi starosti primerne avtonomije.
Orisani pristop pogosto izhaja iz resnične in razumne skrbi za dobro počutje otrok in prihodnji uspeh, zato ne smemo misliti, da so starši brezbrižni ali nesposobni vzgajati, vendar paradoksno lahko spodkoplje razvoj samih lastnosti (odpornost, neodvisnost, notranja motivacija), ki vodijo v uspešno odraslost.
Orisani premik v starševstvu pa se ni zgodil v vakuumu, ni se magično pojavil čez noč, starši ga niso razvili namenoma, da bi škodili otrokom. Odraža širše družbene spremembe, ki so nastale v zadnjih desetletjih: profesionalizacija starševstva, ki pomeni, da strokovnjaki vedno pogosteje opredeljujejo »pravilno« vzgojo otrok, ekonomska zaskrbljenost glede prihodnjih obetov otrok v negotovem gospodarstvu, upadanje podpornih struktur skupnosti, ki so prej delile odgovornosti za vzgojo otrok, tehnologija, ki omogoča stalno spremljanje in komunikacijo, medijsko poudarjanje sicer redkih življenjskih nevarnosti, ustvarjanje izkrivljene percepcije realnih tveganj.
Razumevanje, da problem, o katerem razmišljam, predvsem ni permisivnost, nam pomaga pri reševanju dejanskih izzivov, s katerimi se danes soočajo otroci in njihovi starši. Namesto zaskrbljenega in včasih paničnega moralističnega pozivanja k strožjim pravilom, trdi roki ali večji disciplini raziskave kažejo na potrebo po: starosti primerni samostojnosti in odgovornosti, priložnosti za nestrukturirano igro in raziskovanje, razumni izpostavljenosti obvladljivim izzivom, digitalnih mejah, ki spodbujajo zdrav osebnostni razvoj.
Podlaga za zadovoljevanje take potrebe je osredotočanje na razvoj otrokove notranje motivacije, in ne na dosežke za zunanjo potrditev, češ da so samo ti mera »uspeha« v življenju. Dokazi namreč kažejo, da niti stroga avtoritarnost niti resnična permisivnost ne služita najbolje otrokovemu razvoju in njegovemu občutenju lastne vrednosti. Namesto tega šele na avtoriteti utemeljeni pristop, ki zagotavlja tako strukturo kot avtonomijo, ustrezno prilagojeno otrokovemu odraščanju, ustvarja pogoje, pod katerimi lahko mladi razvijejo odpornost in samoregulacijo, ki sta potrebni za zdrav razvoj v vse bolj zapletenem svetu.
Na podlagi podatkov in raziskav sklepam, da so se splošne stopnje hudih nasilnih kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo mladi, v zadnjih nekaj desetletjih v številnih razvitih državah na splošno zmanjšale. Vendar to ne pomeni, da je nasilje izginilo ali da v določenih skupnostih ni zaskrbljujočih trendov ali posebnih vrst škodljivega vedenja. Nasilje med mladimi je še vedno prisotno, le v nižji stopnji kot v obdobjih vrhunca, kot so zgodnja devetdeseta leta. Poleg tega so se v zadnjih letih pojavile ali postale bolj vidne nekatere oblike škodljivega vedenja, ki jih prej ni bilo – spletno ustrahovanje.
Raziskave ne podpirajo ideje, da je večina sodobnih staršev »permisivnih« v tehničnem smislu, kot ga uporabljajo psihologi (visoka toplina, nizke meje). Namesto tega sodobno starševstvo v družinah srednjega in višjega srednjega razreda pogosto vključuje visoko vključenost, znatno spremljanje in precejšnjo strukturo – čeprav se ta struktura morda bolj osredotoča na dosežke in varnost kot na tradicionalno disciplino.
Nekoliko paradoksno je tudi, da so danes številni starši na določenih področjih pravzaprav precej restriktivni – neodvisno mobilnost in nenadzorovano igro omejujejo veliko bolj kot prejšnje generacije –, medtem ko so morda bolj popustljivi do drugih vedenj, kot je izražanje čustev ali dvom o avtoriteti. To ustvarja zapleteno mešanico, ki ji ne moremo dati preproste nalepke »permisivna«.
Različne skupnosti in demografske skupine kažejo tudi precejšnje razlike v prevladujočih starševskih pristopih. Kar se nekomu, ki je vzgojen s strogim avtoritarnim starševstvom, morda zdi dopuščajoče, se lahko nekomu iz drugačnega okolja zdi precej omejujoče. Najbolj natančna ugotovitev bi zato bila, da se je narava vedenjskih težav pri mladostnikih in starševskih pristopov razvila in preobrazila, ne pa preprosto izboljšala ali poslabšala. Danes se zato soočamo z drugačnimi izzivi kot v prejšnjih generacijah, ki zahtevajo niansirano razumevanje, ne pa širokega posploševanja o tem, da se stvari na splošno izboljšujejo ali slabšajo.
Zanima me, kaj meniš o zapisanem, s čim se morda strinjaš in s čim ne, kakšni so tvoji pogledi na orisano problematiko.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar