Ne izčrpavajo pa nas le čustveni vampirji, izčrpava nas tudi nenehno medijsko podprto na videz razumno pozivanje, naj ljubimo svoje delo, naj strastno uživamo v tem, kar počnemo, češ da samo tak odnos do dela človeka izpolnjuje. Tako ustvarjajo vtis, da je treba biti izpolnjen, kar logično pomeni, da je človek sprva prazen in da jim moramo verjeti, da bo praznino napolnilo prav to, kar ponujajo. Obvezno dodajajo, naj razmišljamo zunaj okvirov, naj razmišljamo kritično in s svojo glavo.
Ironija pa je, da se povečuje možnost, da nas kritizirajo in polivajo z gnojnico, če dejansko razmišljamo neodvisno in kritično. Paradoksno je, da se povečuje možnost, da izgubimo delovno mesto, če smo strastno zavzeti za to, kar delamo. Še bolj paradoksno pa je, da nas boleče primerjanje z drugimi sotrpini, ki naj bi prav tako strastno, kritično in produktivno ljubili svoje delo, poškoduje in včasih spravlja v obup. Bolj kot skušamo pravilno igrati tako nastavljeno igro, slabše nam gre, ker nikoli ne ugotovimo dovolj zgodaj, kako drugi varajo in vlečejo ase iz rokavov. Vedno je zato treba narediti še nekaj, za kar sploh nismo vedeli, in vselej smo prepozni.
Dovolj imam izkušenj in prebral sem dovolj znanstvenih študij o virih nezadovoljstva v naših življenjih, o čustvenem izkoriščanju in ideološkem manipuliranju z ljudmi, da ne morem biti več naiven. Nagovarjanje, češ naj imamo radi svoje delo, kot da je to pogoj za uspeh v življenju, notranjo izpolnitev in občutenje sreče, je v resnici nevarno za naše duševno zdravje. Zakaj je nevarno?
Prvič. Nevarno je, ker spregleda preprosto dejstvo naših vsakdanjih življenj, ki je: številni ljudje ne bodo nikoli v življenju odkrili brezpogojne in strastne ljubezni do dela, ki ga opravljajo. Prav nasprotno. Mnogi bodo poškodovani, izčrpani, utrujeni in zlasti slabo plačani.
Ironija je tudi, da ljudje vedno znova verjamejo, da tam nekje obstajajo »vsi drugi«, ki so domnevno srečni, zadovoljni in izpolnjeni, ljudje, ki ljubijo svoje delo, so strastno zagreti zanj in uspešni. Le da niso.
Drugič. Ljudje, ki verjamejo v mit o pomembnosti dela za uspeh in zadovoljstvo v življenju, imajo resno možnost, da postanejo zavistni do domnevno uspešnih ljudi, da razvijejo občutke manjvrednosti in neuspešnosti, vse to pa lahko ustvarja depresivne občutke in občutke, da je to, kar delajo, brez pomena, nepomembno, nesmiselno in brez vrednosti.
Tretjič. Prepričanje, da bi morali ljudje ljubiti svoje delo in si strastno želeti uspeti v življenju, češ da je vse mogoče, če si le dovolj močno želijo, spremlja prav tako naivno prepričanje, da je mogoče uspeh doseči skoraj čez noč.
V resnici pa je življenje zapleteno in zahtevno, zlasti pa negotovo in odprto. Potrebno je imeti veliko izkušenj, tudi zelo bolečih, da se končno naučimo ceniti, kar je zares vredno v življenju, in to ločiti od tega, kar zatrjujejo mediji, guruji in trgi, ko vztrajajo, da je vredno, ker oni tako pravijo.
Veliko delovnih mest je takih, da delavci opravljajo monotono, nezanimivo, dolgočasno delo, ki jih utruja ter telesno in duhovno počasi poškoduje. Delavci, ki na takih delovnih mestih pričakujejo, da se bodo zaljubili v svoje delo, imajo veliko možnosti, da postanejo zgolj utrujeni, kronično izčrpani in pod stresom ter si končno zaželijo, da svojega dela sploh nikoli ne bi opravljali.
Brezpogojno sprejemanje tega, kar narekujejo mediji in samooklicani vplivneži, lahko bistveno popači dojemanje in razumevanje realnosti. Ljudje sledijo drugim ljudem in ne prepoznajo znakov, ki jim sporočajo, da niso na pravi poti. Skušajo se sprijazniti s strupenim šefom, z monotonim delom, s toksičnimi odnosi, z nepoštenimi obremenitvami, namesto da bi izstopili.
Izstopiti ne upajo, odkriti resnice lastnih življenj tudi ne. Dovolijo, da jih izkoriščajo, a še vedno tiho upajo, da bodo nekega dne magično uspeli, karkoli že ta zlorabljena beseda sploh pomeni.
Medtem ko nam dopovedujejo, da je pomembno najti v življenju romantičnega partnerja, ki bo zadovoljil vse naše potrebe, osebnostno rasti in odkrivati samega sebe, strastno ljubiti delo in imeti kup prijateljev, za katere nikoli ne upamo reči, da nas zgolj izkoriščajo, denimo kot čustveni vampirji, si želimo še vseobsegajoči občutek pomena in smisla, ki naj bi ga imelo življenje. Velikanska naloga.
Življenje nam tako počasi polzi med prsti, od vseh velikih pričakovanj pa se na koncu izcimi bore malo. Potem nekega dne z grozo ugotovimo, da je življenje minilo v pričakovanju nečesa velikega, uspešnega in optimalnega.
In morda imamo še nekaj malega časa, da rečemo fuck this shit, prenehamo verjeti v pravljice in pravljičarje, ustvarimo distanco in se posvetimo ideji, da ni treba brezglavo slediti drugim, da bi bili zares dobri in vredni.
In ko rečem dobri in vredni, ne mislim na dodajanje vrednosti in na tržne zakonitosti, ki kot nevidna roka določajo, kaj se bo prodajalo in kaj se ne bo. Mislim na staro Epikurjevo idejo dobrega: kultiviranje prijateljstva in preprostega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar