V kulturi zmagovalcev se otrok kmalu po rojstvu nauči, da je v svetu, v katerega se je rodil, treba tekmovati z drugimi ljudmi. In da samo tekmovanje nikakor ni dovolj, ker je treba tudi zmagovati. Ne zmagati enkrat, temveč zmagovati vedno znova. Nauči se tudi, da so zmagovalci boljši od ljudi, ki ne zmagujejo, da ni dobro biti poraženec. Zelo verjetno pa se bo naučil še nečesa: da sam ne bo nikoli dovolj dober, pa če bo zmagoval in zmagoval. Osamil se bo, trdo bo delal, ker bo sprejemal imperativ, dokazoval bo svojo vrednost, sebi in zlasti drugim, in verjel, da bo nagrajen, le da so nagrade izjemno redke in rezervirane zlasti za ljudi, ki zmagajo na genetski loteriji.
Nekaj je spregledal. Spregledal je pomen temeljnih eksistencialnih vprašanj, ki so vpisana v samo življenje, a so nevidna, dokler jih ne odkrije, nimajo pa nobene resne zveze z geni. Ko jih odkrije, vprašanja namreč, je po navadi že prepozno za razmišljanje o njih, saj so odgovori na vprašanja že pripravljena in jih je treba zgolj uporabiti.
Pojavi se občutek o lastni identiteti, ki ji nekaj manjka. Odgovor na vprašanje, kaj je to, pove, da mora doseči, kar mu je položeno v zibelko, da mora torej slediti temu, česar se je že naučil. Praznino, ki zeva v eksistenci, mora zapolniti, to pa lahko naredi s sledenjem zastavljenih ciljev, ki jih sicer ni zastavil sam, a so organski del kulture, v katero se je rodil. O njihovem pomenu in o njihovi vrednosti se ni treba spraševati. In kako naj doseže tako zastavljene cilje, da bi zapolnil praznino? Tako, da sledi lastnim interesom, ki sicer niso njegovi, saj so prevzeti od drugih, a tudi o tem se mu ni treba spraševati. Dovolj je, da sledi.
V neoliberalnem svetu ideja skupnosti, denimo sočutne skupnosti, nima tako rekoč nobene vrednosti, zato jo ljudje redko uporabljajo. Pogosto uporabljajo besede s skupnim imenovalcem individualizem. Zdi se, da je to zelo pomembna beseda, ki jo je treba uporabiti velikokrat. In jo, saj poudarja lastni interes. Tudi beseda interes je zelo pomembna. Tako močno je pomembna, da je v ospredju vsakdanje zavesti tudi tedaj, ko je očitno, da so nekateri ljudje, ki zasedajo močne družbene položaje, psihopati ali pa imajo psihopatske značilnosti. Ljudje jih tolerirajo in prenašajo, ker je tudi v njihovih glavah povezava med individualizmom in sočutnim skupnim življenjem preprosto nemogoča. Zlasti je nemogoča, ko se okrepi besedna zveza naši interesi. Ti so namreč tako pomembni, da jim ljudje sledijo celo tedaj, ko dokazano škodijo drugim ali obče dobremu. Učijo namreč, da so nekatere želje pomembnejše od potreb drugih. Na koncu dneva so ljudje ločeni od drugih ljudi in – sami. Kar je bilo na začetku privlačno, individualizem, je na koncu nočna mora.
Paradoks sreče v individualističnem svetu je na dlani: moja
sreča je pomembnejša od tvoje sreče, pomembnejša je celo od naše
sreče. Če pa je moja sreča obenem tudi naša sreča, lahko
postane množično sledenje psihopatskim zamislim vodilo, ki se mu ni mogoče
upirati, saj odpira pot kolektivnemu uživanju. Zadovoljevanje želja in interesov
racionalnih in sebičnih posameznikov magično sledi klasični ideji, da bodo
potrebe družbe zadovoljene že, če zasledujejo lastne interese.
V kulturi zmagovalcev, ki se počasi krepi skozi desetletja, je mogoče zlahka prezreti človečnost drugega človeka, kajti kdor hoče doseči svoje individualistične cilje, nima prav veliko interesa, da bi se posvečal drugim ljudem. Njegovo iskanje sreče lahko aktivno škodi drugim ljudem, ki morda prav tako iščejo srečo, toda v kulturi zmagovalcev so zares pomembni le zmagovalci, ki so zaradi hierarhičnih razmerij med ljudmi včasih celo ujetniki moralne pasti, v kateri prevladuje zamisel, da je v redu celo, da je za zmago včasih treba delati škodljive stvari drugim.
Saj je logično: če hočeš doseči svoje cilje, je treba včasih splezati na ramena drugih in se ne ozirati na njihovo bolečino.
V kulturi zmagovalcev lahko pričakujemo, da bo tipično vedenje ljudi izražanje sebe, razkazovanje svojih dosežkov, da bi dokazali, kako vredni so, naddoločeno z željo po dokazovanju lastne izjemnosti. Kdor ima danes več všečkov na socialnih medijih, je tako rekoč samodejno tudi več vreden od ljudi, ki jih imajo manj, zlasti pa od ljudi, ki se v socialnih medijih niti ne prikažejo.
Človekove najpomembnejše potrebe pa so še vedno: biti povezani, biti sočutni, deliti, prispevati, rasti in ljubiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar