Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vprašanjem, zakaj nekateri ljudje živijo zelo dolgo, denimo več kot sto let, vedno znova poudarjajo, da je med različnimi dejavniki, ki prispevajo k dolgoživosti, pomembno imeti dobre medsebojne odnose. Ti tlakujejo pot ne le k dolgoživosti, temveč tudi h kakovosti življenja in splošnemu dobremu počutju (angl. well-being). In dobri odnosi pomenijo bližino drugega človeka, pomenijo močan občutek povezanosti. Človek, s katerim smo tesno povezani, nas ne bo nikoli zapustil, zlasti pa nam ne bo nikoli rekel, da je z nami kaj narobe, da smo čudni ali celo nenormalni.
Ko sem bil majhen, sploh nisem vedel, da sem otrok s posebnimi potrebami. Kako sem izvedel? Tako, da so mi drugi govorili, da sem drugačen od vseh drugih. Na poseben način so mu torej sporočali, da ima posebne potrebe. Ki jih drugi torej nimajo.
Tako se začne knjiga, o kateri želim spregovoriti v nadaljevanju. Njen avtor je deček, star trinajst let, njegovo ime je Naoki. Potem nadaljuje. Govorili so mi, da je to problem. Da sem drugačen od vseh drugih ljudi namreč in da imam posebne potrebe.
Ljudje torej odkrivajo problem že v golem objektivnem dejstvu, da je nekdo drugačen, in v dejstvu, da ima posebne potrebe, ki jih je treba zadovoljiti, saj zato se pa imenujejo potrebe. In vsakdo je drugačen. Tudi to je preverljivo objektivno dejstvo. In ne obstajajo vsi drugi, taka množica je namreč neskončna, saj zajema vse ljudi, ki so kdaj živeli, ljudi, ki živijo zdaj, in vse ljudi, ki še bodo živeli v naslednjih letih. Ne obstajajo vsi drugi. Zakaj potem govorimo, kot da obstajajo in kot da je samo eden drugačen od vseh drugih, ki ne obstajajo? A celo če bi bil drugačen, zakaj je to problem? Zakaj je problem v tem primeru, ne pa v drugih, saj je vsak človek nekoliko drugačen od vseh drugih? Zakaj ljudje tako selektivno, obenem pa tako stereotipno določajo, kaj je problem in kaj ni, kdo je drugačen in kdo ni, kdo je normalen in kdo ni? Kaj želijo s tem doseči? Zakaj so obremenjeni s takim razmišljanjem? Kakšen je njihov interes?
Pred leti je izšla knjiga z naslovom Zakaj skačem (Naoki Higashida); njen podnaslov je Notranji glas trinajstletnika z avtizmom. Nekaj let pozneje so posneli film z enakim naslovom (The Reason I Jump, Jerry Rothwell, 2020). Zakaj je dobro prebrati to knjigo in si ogledati film?
V svojem življenju sem spoznal marsikoga z diagnozo avtizem. Ali pa je bilo nekaj podobnega, iz spektra, kot pravijo strokovnjaki. Mene so zanimali predvsem kot ljudje, ne kot nosilci nalepk, pa če so še tako zveneče in domnevno dobro premišljene. In kaj me je najbolj zanimalo?
Zanimalo me je, kako doživlja svet in sebe v njem nekdo, ki iz tega ali onega razloga neposredno, iskreno in pošteno pove, kako ga doživlja, ne da bi skušal pri tem na koga narediti vtis, koga v kaj prepričati ali se pokazati v lepši luči.
Avtizem je v zelo posebnem smislu razmišljanje, čutenje, dojemanje sveta in odzivanje nanj na načine, ki si jih težko predstavljamo. Težava pa ni v tem, resnična težava je v tem, da smo ljudje naravnani k temu, da nas načini, kako drugi ljudje razmišljajo, čutijo in dojemajo svet, pogosto ne zanimajo kaj dosti. Zlasti nas ne zanimajo tedaj, ko so iskreni, odprti in necenzurirani. Takrat jih lahko doživimo celo kot grožnjo.
Noben človek ne more vstopiti v glavo drugega človeka; to je preprosto nemogoče. Toda to sploh ni težava. Težave si ustvarjamo ljudje sami.
Vsak človek je vsaj sprva v življenju radoveden, subtilen in odprt. Ali kot je nekoč zapisal Freud: Pomislite na žalostno razmerje med sijočo bistrostjo otroka in miselno povprečnostjo odraslega. Težave nastajajo pozneje.
Ni se lahko prebiti do tega, kar je porojeno iz radovednosti, subtilnosti in kompleksnosti življenja. Ne življenja v tem ali onem človeku, temveč življenja samega.
Naoki nam tako ponudi izjemno življenjsko lekcijo, ko pojasnjuje, zakaj skače: »Ko skačem, je, kot da gredo moji občutki v nebo.«
V človekovi naravi je, da hoče v nebo, da se hoče dvigovati, da hoče poleteti, da želi imeti čisto vest in srce, da čuti, kot da je duša sokol, ki ljubi nebesne višave in moč vetra.
Tamle zunaj pa je čisto preveč ljudi, ki nam že s svojo navzočnostjo ne dovolijo, da bi skakali in poleteli, ki nas ovirajo in nas dušijo, hočejo, da smo na tleh, ali pa celo želijo, da se pogrezamo, da se izgubljamo, da izgubljamo tla pod nogami in končno prenehamo skakati.
Zakaj to delajo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar