Življenje dveh svetov

Kot vsako jutro tudi tokrat najprej preberem časnik The Guardian. Najprej me pritegne članek z naslovom Orkan Milton je za seboj pustil dva svetova. Elon Musk živi v enem izmed njih. Drugi se imenuje realnost, ki ga je napisala Marina Hyde. Njena temeljna ugotovitev je tako razorožujoča, kot je resnična in radikalna: Vse bolj se sprašujem, zakaj se Elon Musk trudi, da bi se naselil na Marsu. Spremljanje orkana Milton na njegovi platformi in drugod je zacementiralo spoznanje, da se mu je želja, da bi se skupaj z milijoni drugih ljudi naselil na drugem planetu, tako rekoč že uresničila. Edina težava je, da je ves ta drugi planet tukaj in si deli fizični prostor s tem, kar smo včasih imenovali »realnost«. Resnično, nekateri oligarhi, diktatorji in pripadniki elite že živijo na drugem planetu, dobro zavedajoč se, da na Zemlji zanje ni več prihodnosti. Virtualni svetovi, ki jih omogočajo neverjetno zmogljive digitalne mašine, pa ne omogočajo le obstoja vmesnega časa do preselitve na Mars, temveč ponujajo tudi odgovor na zahtevno vprašanje, ki si ga morda v teh časih zastavljajo navadni ljudje: zakaj ves svet zgolj nemočno opazuje genocid v Gazi in vrti politični novorek, vojaško klanje v Sudanu, o katerem v mainstream medijih ne boste zasledili tako rekoč ničesar, pa čeprav je ubitih že na desettisoče ljudi, razselilo pa se jih je več kot deset milijonov, posebne vojaške operacije v Libanonu in Ukrajini, podnebne katastrofe epskih razsežnosti. Odgovor je povsem na dlani: zato.

Kako dolgo se bo nadaljevalo omenjeno uničevanje, ki ni nič drugega kot oblika blaznosti? Kaj pa, če je treba zastaviti čisto drugo vprašanje: Koliko je ljudi, ki si tiho želijo, da bi se pridružili onim, ki si obetajo življenje na drugem planetu?  

Veliko ljudi reče v teh časih, da so odprtega duha, da so odprti v duhu in da znajo kritično razmišljati o realnosti. Mislijo, da je tak odnos do sebe, drugih ljudi in sveta učinkovit, produktiven, radikalen in celo ultimativen, vendar ni, ker je zgolj popularen in razvpit. Odprtost duha ali odprtost v duhu namreč niti malo ne dosega korenite odprtosti, ki jo zmore človeško bitje.

O njej je razmišljal in pisal francoski filozof Jean-Luc Nancy. Naj na kratko povem, kaj zajema njegov koncept odprtosti. Saj ne mislim, da bo zato potem kaj drugače, ker ne bo.

Človekova odprtost je ontološka. To pomeni temeljno stanje bivanja. Ni nekaj, za kar se človek odloči, ni njegova izbira, ni nekaj, česar se nauči. Odprtost je sama struktura obstoja. Torej je objektivna in je pred vsakim človekom.

Človek se rodi v odprtost, ki je odprtost eksistence in življenja. Zaradi ontološke odprtosti je izpostavljen. Izpostavljen je sebi, drugim ljudem, eksistenci in samemu svetu. Odprt je do sebe, drugih ljudi in sveta. Nujno je odprt, ničesar ne more narediti, da ne bi bil odprt. In v tem je vir dobrega.

Lahko se sicer skuša zapreti, da bi se zavaroval, vendar je še vedno odprt, le da tega ne ve.

Zaradi odprtosti je eksistenca vedno že »zunaj« sebe. Pravimo, da je pozunanjena. Vase zaprti posameznik, identičen s seboj, je zato leseno železo. Kot tak sploh ni mogoč. Morda verjame, da je, vendar ni, ker je odprt. Nesrečen je, če ne ve, da je odprt.

Zaradi odprtosti posameznikova identiteta ne obstaja pred odnosi z drugimi identitetami, od katerih je vsaka odprta. Oblikuje se skozi odnose. Vsak človek je zato vselej že bitje-z-drugim bitjem. Njegova eksistenca je v temelju pluralna in deljena.

Ne obstaja eksistenca, ki ne bi bila deljena z drugimi eksistencami.

Zaradi odprtosti ne obstaja fiksna, notranja »narava« bivanja. Nenehno se oblikuje in preoblikuje skozi srečevanja. Obstajati zato pomeni imeti »robove« ali meje, ki so v stiku z drugimi. Pomeni biti odprtost v prihodnost in nepričakovano, pomeni biti vedno v stanju postajanja.

Človekovo telo je mesto odprtosti. Je materialni kraj odprtosti. Izpostavljeno je drugim telesom. Človek uporablja jezik, ki je prav tako prostor nenehne odprtosti in neprestanega odpiranja.

Odprtost, ki pogojuje izpostavljenost drugim, terja odgovornost, skrb za drugega. Ta je inherentna, to pa pomeni, da človekov obstoj dobesedno temelji na priznavanju skupnega, odprtega obstoja.

Najhuje, kar se lahko zgodi ljudem, so zato zaprti, totalizirajoči politični sistemi, brezbrižnost drugih ljudi, ki se ne zavzemajo za prostore odprtosti in jih ne ustvarjajo. V takem svetu ni sočutja, ki je nujna spremljevalka odprtosti, saj to pomeni inherentno ranljivost.

Živimo v svetu, v katerem je veliko medijskega pozivanja k odprtosti v duhu, a ta je vse bolj potrošniška, marketinška, predvidena, določljiva in določena. Je del novoreka o svobodnih posameznikih, ki ves čas presegajo sebe, a so popolnoma prisotna, sebi enaka bitja, ki ne poznajo notranje odprtosti. Skupnosti ljudi so vse bolj skupnosti takih posameznikov, a to ni Nancyjeva »nedelujoča skupnost«, ki temelji na orisani odprtosti, temveč je druga realnost od te, v kateri živijo oligarhi, kakršen je Elon Musk.

Odprtost sveta bi pomenila slavljenje človekovih identitet kot nikoli popolnoma zaprtih ali optimalnih. V takem svetu bi obstoj ljudi vedno vključeval izpostavljenost drugačnosti in njeno sprejemanje. Politične in družbene strukture bi odražale to ontološko odprtost, ljudje pa bi vedeli, da odprtost ne pomeni, da smo odprti za nove ideje, temveč to, da odprtost prepoznamo kot samo strukturo našega bitja.

Ta svet je v resnici vedno bolj zaprt. Dostop do drugega imajo samo nekateri.