Težko je dvomiti, da smo napredovali do točke, kjer se zdi, da je prihodnost povsem naddoločena s tehnokracijo. Družbe že dolgo ni več, alternative tudi ni, posameznikom ostaja le še razvijanje sebe, samoaktuliziranje, izpopolnjevanje in razvijanje najboljših različic sebe. In če so pri tem neuspešni, so jim na voljo psihološki priročniki, terapevti, magi in vrači, napovedovalci usode in pisci horoskopov.
Resnično, distopična vizija sveta je skoraj nedotakljiva, predvsem pa je nedotaknjena, produktivnost je za podobe, odnosi in počitek so po novem delo – na sebi. Ljudje so postali dirkalni konji.
Distopičnih vizij sveta je veliko, zato si zlahka predstavljamo apokaliptične zombije, okoljski kolaps, tehnološke nočne more, ne moremo pa si predstavljati utopij. Zveni paradoksno, toda utopija za realiste, tak je naslov knjige, ki jo je spisal izjemni Rutger Bregman, je v resnici alternativa, ki bi se je morali okleniti z vsemi štirimi.
Politični diskurz se je sicer skrčil na manjše reforme naših življenj, toda kolektivne iluzije o človeški naravi so skrajno problematične, da ne rečem povsem zgrešene. Ljudje namreč želijo delati, gospodarska rast (BDP) ni enaka napredku in meje za nacionalno stabilnost niso nujne.
Ekonomija sodobnega jaza je sama po sebi izčrpavajoča, saj mora vsak posamezni ego ločeno od drugih kar naprej in nenehno dokazovati svojo vrednost s produktivnostjo, s katero obenem dokazuje, da si zasluži preživetje. Taka je kolektivna igra jazov: igraš svojo vlogo, proizvajaš, porabljaš, oblast (trg, delodajalec, država) pa potrjuje tvoj obstoj s plačami in z nagradami.
Bregmanova kasnejša knjiga Človeštvo to podrobneje razvije, vendar je argument že prisoten v Utopiji za realiste: ljudje v osnovi niso sebični, tekmovalni in leni. Dokazi iz evolucijske psihologije, antropologije in arheologije kažejo, da smo preživeli s sodelovanjem, altruizmom in medsebojno pomočjo. Zaceljeni zlomi, oskrbovani bolniki, dokazi sočutja do ranljivih so nas naredili človeške. Sodobno življenje pa pogosto izkrivlja evolucijsko sposobnost sodelovanja v tekmovalnost, komodificira sposobnost, da skrbimo za druge, sposobnost solidarnosti pa preoblikuje v plemensko zvestobo.
Ego, organiziran okoli svojih ran, ki išče potrjevanje, všečnost in zlasti potrditev avtoritete, je popoln subjekt za neoliberalni kapitalizem. Ves čas je namreč pripravljen dokazovati svojo vrednost, zato bo prekarnost sprejel kot osebni neuspeh, voljno se bo obtoževal, da ni dovolj produktiven in učinkovit, rad bo tekmoval z drugimi tudi takrat, ko bo vedel, da je sodelovanje zanj bistveno boljše. Celotno življenje bo organiziral okoli iskanja priznanj, ki jih lahko zagotovijo trg, delodajalec, politični vodja.
Utopija za realiste, kot jo imenuje Bregman, ni popolna družba, ni svet brez delitev ali pomanjkanja. Ne, to je preprosto svet, organiziran okoli drugačnih načel. Najprej je svet, ki resno jemlje to, kar vemo o človeški evoluciji: da smo preživeli s skrbjo za ranljive, sodelovanjem in solidarnostjo. Obenem je svet, ki ustvarja prostor za počasen pogovor, pristno razmišljanje in horizontalne odnose.
Sočutje, ki se ne pojavi po izbiri, temveč skozi srečanja, ki jih tekmovalna logika ne more sprejeti, je morda najboljša ponazoritev razlike med enim in drugim svetom. Je učinek srečanj, ki jih spodbuja. To se zgodi vsakič, ko resnično trpite, nekdo pa ostane z vami, ne da bi vas poskušal popraviti ali izkoristiti vaše trpljenje. Zgodi se, ko zaznate trpljenje drugega, nekaj v vas pa se zgane, še preden se sproži vaše zavestno tekmovalno pogojevanje. Ali pa se zgodi takrat, ko ste preveč izčrpani, da bi še naprej hoteli postati uspešni, in se nenadoma od nekod pojavi nekaj čisto drugega.
Tukaj je pomembno Badioujevo razlikovanje med pasivnim čakanjem in ohranjanjem zvestobe.
Na srečanje namreč ni treba čakati. Že samo spoznanje, da je družbena igra res samo igra, da morda obstaja drugačen način bivanja, da so kolektivne iluzije le iluzije, je dogodek, zato ni treba čakati na prihodnjega.
Dejstvo, da lahko spregledamo kolektivne iluzije, da ne moremo več sodelovati v kolektivnem uživanju, da smo utrujeni od igre, dokazuje, da se je dogodek že zgodil. To ni dramatična spreobrnitev. Je droben premik v tem, kar lahko vidimo in česar ne moremo pozabiti. Kaj torej zahteva zvestoba temu prepoznavanju?
Dogodek ni nujno enkraten ali dramatičen. Lahko je preprost pogovor, ki spremeni naš pogled na vse, soočenje s trpljenjem, ki prebije naše obrambe in utiša strah, trenutek pristnega odnosa, ki razkrije, da ne potrebujemo razmerij moči in hierarhij, branje nečesa, kar reorganizira naše razumevanje sveta, kriza, ki nam preprosto ne dovoli, da nadaljujemo na star način.
Določnost sveta je bolj odprta, kot se nam zdi. Če je naše spraševanje določeno, če so določeni odgovori, če je določeno, da so si ljudje skozi zgodovino postavljali podobna vprašanja, kot si jih zastavljam sam, če je določena evolucijska sposobnost za sočutje, ki obstaja tudi, ko je potlačena, če so določeni dokazi o človeškem sodelovanju, če je določeno, da dejstvo, da so nekateri ljudje kljub tekmovalnim strukturam sočutni, je očitno, da sama določenost nosi s seboj zmožnost dvomov o določenosti, da nas ta moti, da iščemo nekaj drugačnega.
Nič od tega ne zahteva svobodne volje. Zahteva pogoje, kar je nekaj drugega. Lahko izberem tišino namesto praznega govorjenja, zavračam sodelovanje v kolektivnih iluzijah, kljub utrujenosti zastavljam vprašanja. Možno je, da nič od tega ni svoboda, zagotovo pa so pogoji, pod katerimi se lahko pojavi nekaj drugega.
Lacan je na tem mestu izjemno prodoren: ne moreš vedeti, kako postati drugačen. To preprost ni stvar vednosti. Res je, da ego ljubi znanje, toda ljubi ga natanko zato, ker mu omogoča, da se izogne preobrazbi. Lahko namreč popolnoma razume sočutje, prebere vso filozofijo tega sveta, se strinja z vsemi argumenti, kar jih je – in ostane natanko takšen, kakršen je že dolgo. Znanje postane le še ena oblika obrambe, še en način, da se izogne srečanju, ki bi ga dejansko spremenilo.
Zato psihoanaliza ni namenjena učenju. Analitik ne razloži simptomov, da bi jih ljudje lahko razumeli in se nato spremenili. Razumevanje je pogosto ravno ovira. »Zdaj razumem, zakaj to počnem« postane način, da nadaljujem po starem, a z boljšo razlago. Prehod se nikoli ne zgodi zaradi znanja ali skozenj, temveč skozi nekaj drugega. Zgodi se zaradi tega, kar imenuje Lacan Realno.
V nekem trenutku tako srečanja ne morete absorbirati v svoje obstoječe razumevanje sveta. Nekaj se premakne, a to se ne zgodi zato, ker končno razumete ali doumete, temveč zato, ker kratko malo ne morete nadaljevati po starem.
Nadaljevanje postane neznosno. Človek se lahko tako naveliča lastnega simptoma, lastne obrambe, lastnega »ne morem«, da se pojavi nekaj novega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar