Knjiga z latinskim naslovom Malleus maleficarum ali po slovensko Kladivo čarovnic, ki je prvič izšla leta 1487, je dober učni primer za vpogled v način razmišljanja, ki ni bil potreben le pred pol tisočletja, da je knjiga lahko izšla in da je imela inkvizicija delo, temveč je potreben tudi danes, čeprav se zdi, da je lov na čarovnice za nami. V resnici ni za nami, če razumemo njegovo logiko; čisto mogoče je, da bo »lov na čarovnice« obstajal vselej. Pojdimo po vrsti.
Medtem ko si desetletja dolgo prizadevamo v praksi in teoriji zgraditi mostove med ljudmi, ki so jih v zgodovini vedno znova izključevali in stigmatizirali, češ da so defektni, moteni, bolni, invalidni ali kako drugače poškodovani, da so zato manjvredni ali celo nevredni člani družbe, in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo to srečo, da ne nosijo takih nalepk in niso stigmatizirani, se nekdo z neverjetno lahkotnostjo pred svetovnimi kamerami odloči napasti kandidatko za predsednico ZDA, češ da se je že rodila kot »a mentally disabled person«.
Danaja mi je poslala povezavo do izjemnega, navdihujočega predavanja, v katerem predavatelj Simon Garnier, po izobrazbi je biolog, razmišlja o naslovni temi, ki je: O rojih in združbah mikroorganizmov: inteligentnost onkraj – in brez – možganov (Of Swarms and Slimes: Intelligence Beyond – and Without – the Brain). Redka predavanja me navdušijo tako, kot me je njegovo. O čem torej teče beseda?
Z golo resnico je težko živeti. Z iluzijami in zablodami je vsaj za nekaj časa laže živeti, vselej pa je za tako življenje treba plačati ceno. Zelo preprosto je to.
Je danes pravi čas, da se človeštvo končno zbudi, kot se v nekem razgovoru s Hararijem vpraša Jon Kabat-Zinn? Ne vemo, ne moremo vedeti, mnenja so različna. In kaj naj bi prebujenje sploh bilo?
Če smo ljudje tako pametni, zakaj smo tako samouničevalni? To je vprašanje, ki ga zastavi Yuval Noah Harari v predgovoru k svoji najnovejši knjigi z naslovom Nexus: Kratka zgodovina informacijskih omrežij od kamene dobe do umetne inteligence (Random House, 2024). Za moje nadaljnje razmišljanje je pomembno zlasti to, kar poudari avtor knjige na strani 38. Takole zapiše: Informacije nas ne obveščajo nujno o stvareh. Namesto tega postavljajo stvari v formacije (angl. formation). Horoskopi postavljajo zaljubljence v astrološke formacije, propagandne oddaje postavljajo volivce v politične formacije, koračnice pa vojake v vojaške formacije. Ne delamo torej samo mi, odjemalci nekaj z informacijami, temveč tudi te nekaj delajo z nami. Kaj delajo?
Ne obstaja središče vesolja, ne obstaja središče sveta, ne obstaja središče življenja in ne obstaja središče človeškega bitja v obliki jaza ali česa podobnega. Lahko se poglabljamo vase, kolikor hočemo, nikoli ne bomo trčili ob notranji, pristni pravi jaz ali sebstvo. Zakaj ne? Ker je zgolj dozdevek, napačna domneva. Tudi našteta središča so zgolj napačne domneve, kot so že davno tega dokazali Kopernik, Spinoza, Darwin, Freud in drugi.
Dogaja se revolucija. Ne, v resnici se ne dogaja, saj je ne vidimo; Marx torej ni zmagoslaven. Nekateri ljudje se lahko potolažijo. Mislim pa, da se Harari ne moti, ko večkrat poudari nekaj, kar ni le občutek, ki ga imamo skoraj vsi v času, v katerem živimo, temveč je tudi objektivno dejstvo. O katerem občutku govorim in zakaj je pomemben?
Vsakdo bi se moral kdaj v življenju vprašati, kakšen človek je postal, kako se je spremenil z leti, kako dobro je to, kar počne iz dneva v dan, namesto da se prepušča gurujem, vplivnežem, propagandi, oglasom, žargonu in novoreku, ki mu določajo koordinate življenja in predstavljajo podlago za zavest o istem življenju, ki je polna navdušenja ali vsaj zadovoljstva, da je svet natanko tak, kot je videti. Svet je kajpak drugačen, kot je videti, toda kdor noče videti onkraj tega, kar vidi spontano vsak dan, preprosto ne more odkriti, kako zelo se moti. Živi v zmoti, ki jo deli s sotrpini, in ne ve, kako zelo je napadena in ogrožena njegova racionalnost, kako načeta in poškodovana je.
Hvala bogu so številni psihopati in ljudje s psihopatskimi značilnostmi varno za zapahi, ker so obenem tudi kriminalci. Ni pa v redu, da so prav tako številni ljudje z natanko enakimi značilnostmi in zmožnostmi ne le na svobodi, kar pomeni, da se svobodno sprehajajo po svetu, temveč nekateri od njih zasedajo tudi močne družbene položaje, ker hočejo moč, ki jih fascinira, hočejo oblast in nadzor nad ljudmi, zaslužijo vrtoglave plače, mediji jih hvalijo, ljudje jim sledijo in jih občudujejo, ne da bi postali pozorni na sumljive lastnosti, ki jih imajo, a jih spretno zakrivajo, včasih razkazujejo, po potrebi zanikajo in tajijo.
Marx je že v mladih letih spoznal, da pisatelj ne bi smel delati zato, da bi zaslužil, temveč mora služiti, da bi lahko delal. Globok vpogled je bil v ostrem nasprotju z vsakdanjim spontanim prepričanjem, da delavci delajo, ker morajo, zato, da zaslužijo. In kdor je v njegovem času zaslužil, večinoma so zaslužili malo, ni imel ne ideje in ne volje, da bi se, denimo ob večerih, poglabljal v Marxovo modrost, da bi dojel, kaj pomeni zaslužiti, da bi lahko delal.
Duhovna rast je globoko, intenzivno osebno potovanje, ki terja učenje introspekcije, samozavedanja in pripravljenost na spremembe. Ni hobi, ni popoldanska obrt in ni »delo na sebi«, kot ga predlaga priročnik. Ne more vznikniti sama od sebe in nihče ni genetsko določen zanjo. Možna je le, če se človek znebi nepotrebnih bremen in se duhovno osvobaja. Na začetku duhovne poti sta zato prepoznavanje bremen in soočanje z notranjimi ovirami. To pogosto vključuje soočanje s strahovi in tesnobo, izpodbijanje dolgotrajnih prepričanj in opuščanje navezanosti, ki ne služijo več pozitivnemu namenu.
Zgodovinsko dejstvo je, da v času rojevanja renesanse, takrat tega izraza sploh še niso uporabljali, v 15. in 16. stoletju, ko že tiskajo knjige, zahvaljujoč Gutenbergu, skoraj nihče ne bere znanstvenih knjig, kolikor jih je sploh bilo, ali filozofskih razprav. Daleč od tega. Ljudje radi berejo priročnike za lov na čarovnice, privlačne religiozne zgodbe in še privlačnejše vraževerne pripovedi. Založniki si manejo roke, bralci so srečni, ker domnevno dobivajo natanko tako čtivo, kot ga želijo. Kopernika ne bere nihče, če odštejemo nekaj prvih modernih znanstvenih zanesenjakov. Geslo dneva je zato nadvse preprosto: ne tiskajte znanstvenih in filozofskih knjig, v njih je sicer resnica, a so dolgočasne, tiskajte raje priročnike za lov na čarovnice, knjige bodo šle za med. In so šle. Prvo polovico 17. stoletja potem zaznamuje še tridesetletna verska in politična vojna, ki jo je Descartes spremljal v živo, če lahko tako rečem.
Yuval Noah Harari napiše novo knjigo: Nexus: A Brief History of Information Networks from the Stone Age to AI. Osnovno vprašanje, s katerim se avtor ukvarja, je: Če so ljudje tako pametni, zakaj so tako neumni? Zveni paradoksno, kajne?
Med ljudmi, ki se bolj ali manj po naključju znajdejo na vodilnih položajih v družbenem polju, je veliko prepričanj, da so nekako izbrani, da so nekaj posebnega, da tam torej niso čisto po naključju. Njihovo razmišljanje o sebi in svojih sposobnostih ima zgodovinske vzporednice, ki so prav zanimive.
Ljudje, ki so živeli v Evropi pred natanko stoletjem, v glavnem niso imeli nobene ideje o vzponu skrajnih, uničujočih političnih in družbenih sil, ki so počasi in skoraj nevidno tlakovale pot k drugi, nepredstavljivo brutalni svetovni moriji. Še deset let pozneje večini ni bilo jasno, kaj pomeni Hitlerjev vzpon na oblast. Celo nekateri vodilni svetovni politiki so Hitlerja tik pred izbruhom vojne imenovali zmerni voditelj.
Naslednji mesec bom imel predavanje, za katerega so me poprosili že pred časom. Predaval bom o razliki med odvisnostjo in zasvojenostjo ljudi. Eden od virov, iz katerih bom črpal, je tudi zelo dobra knjiga, ki sem jo prebral z užitkom.
Kierkegaard torej jasno izpodbija idejo, da so bistvo vere gotovost, izpolnjevanje želja z božjo pomočjo, tolažba ali celo odrešitev in sreča, da ljudje z globoko vero vselej natančno vedo, kaj je prav, da so ves čas notranje stabilni, zadovoljni in srečni ter da se znajo vsakič ustrezno, zlasti moralno ali etično odločiti. V resnici prinaša vera zelo težke izkušnje, ki vzbujajo tesnobo in včasih neusmiljeno preizkušajo človeka. Kierkegaard uporablja to spoznanje za poudarjanje čustvenega in duhovnega nemira, ki je vpleten v pravo vero, ne za poudarjanje vednosti, spokojnosti, samozavesti in gotovosti.
V zapletenem plesu družbenih interakcij sem se pogosto znašel v mreži protislovij, čeprav tega nisem hotel. Že od malega mi je bilo tako jasno, da se pričakovanja, ki nam jih nalaga družba, nenehno spreminjajo in nas puščajo v negotovosti glede tega, kako naj se obnašamo ali izražamo, kaj naj povemo in česa ne, kako naj sploh živimo.
Kar pomeni, da ne zaupate niti sebi, saj ste človek. Zveni grobo in neprijetno, celo sovražno do ljudi. Če ne zaupamo sebi ali drugim ljudem, komu ali čemu naj potem zaupamo? Ima zaupanje sploh še kak smisel? Toda vzemimo si nekaj časa in natančno premislimo začetno zahtevo še enkrat, da se prepričamo, kako je v resnici z njo.
Odprete jo na prvi strani in v trenutku ste znotraj uma drugega človeka, ki jo je napisal. Neverjetno potovanje. Človek je morda že davno mrtev, morda je to Platon, toda um, duh je še vedno živ, zato z veseljem pričakujoče vstopiš vanj. Začneš se pogovarjati z avtorjem, ki govori jasno, razumljivo in logično, čeprav je že dolgo mrtev. Nikoli ga ne boš srečal in on ne bo srečal tebe. Pa vendar se oba srečujeta. Vedno znova. In se veselita novih in novih srečanj.
Ali ni slišati nenavadno, morda celo čudno, če nekdo reče, da želi zgolj biti, živeti in se prepuščati življenju, namesto da vedno nekomu ali nečemu sledi? Morda je tako slišati, toda v takem odnosu do življenja je veliko več, kot si sprva mislimo. Paradoksna narava želje je namreč tudi v tem, da nas ne usmerja k divjemu ritmu življenja, temveč k spokojnosti in duhovnemu miru.
Že dolgo me tako navdušuje preprosto spoznanje, da smo ljudje tujci drug drugemu in celo sebi. Vsak človek je tako vesolje, ki ga noben drug človek ne pozna dobro. To vesolje je pripoved, strukturirano je in narejeno je kot pripoved. Za pozornega poslušalca.
Zelo preprosto spoznanje o našem odnosu do sebe, drugih živih bitij in do samega sveta je to: brezbrižnost ali ignoriranje ni nevtralno dejanje. Enako ni nevtralno, če rečemo, da nekaj ni naša stvar, da nas ne zanima, ker nas ne sme zanimati, da se raje ukvarjamo s svojimi zadevami in druge pustimo pri miru.
Gledamo serijo z naslovom Industry (Mickey Down, Konrad Kay, 2020). V njej je ostro prikazan razkorak med korporativnimi vrednotami in človeškimi vrednotami. Prikazuje delo mladih diplomantov, ki so se pred tem usposabljali, verjetno sledeč sodobnemu novoreku o uspehu, ki da ga zagotavljajo močna volja, trdo delo, vsakodnevno učenje za dobre ocene in razmišljanje zunaj okvirov, sedaj pa krmarijo po grozljivem svetu visokih financ. Serija razkriva, kako neusmiljeno iskanje dobička uničuje osebno blaginjo, zanemarja etične vidike življenja in oži pomen medčloveških odnosov, dokler se ti ne skrčijo na preprosta ubogljiva razmerja med hlapcem in gospodarjem. Korporativna kultura, prikazana v Industry, tako poveličuje dolge delovne ure, ki se nadaljujejo v noč, agresivno konkurenco, brezobzirno tekmovalnost in pripravljenost posameznikov, da kot brezpogojno pridni hlapci žrtvujejo vse za službo. Ta etos je v popolnem nasprotju z vrednotami, ki resnično prispevajo k človekovemu razcvetu: empatija, sočutje, ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, osebna rast in skupnost.
Na začetku je bil logos. Grška beseda logos izhaja iz glagola legein, kar pomeni »povedati« nekaj pomembnega. Torej ni bila zgolj rutinska beseda, bila je pripoved, ki ni isto kot dejstvo. Je razum, moč sklepanja, tudi opis in teorija.
V polju sodobne družbe se znajdemo pred svojevrstno obliko nihilizma, ki se maskira v svoje nasprotje. Ta novodobni korporativni nihilizem, zakrit v jeziku uspeha, samoizpopolnjevanja in osebne rasti, paradoksno odvzema življenju globlji pomen, hkrati pa obljublja izpolnitev z minljivimi zunanjimi dosežki in pokvarljivimi materialnimi pridobitvami.
Sem predgovor k uvodu v nekaj. To je lahko povsem neznano, lahko pa je tudi to, kar je neposredno povezano s temeljno svobodo govora. Njena posebnost je, da ima smisel le, če svobodno govorim sotrpinu. Če nimam poslušalca, je moja svoboda nesmiselna. V tem pa je zopet nekaj paradoksnega.
Kaj je svoboda govora, če človek nima nikogar, ki bi ga poslušal? Taka svoboda je žalostna. Kaj imam od tega, če lahko povem karkoli, pa me nihče ne jemlje resno ter gredo številni mimo mene in se vedejo, kot da me ni? Toda to je šele predgovor k spoznanju, v kakšnem svetu sicer živimo.
