Kaj je svoboda govora, če človek nima nikogar, ki bi ga poslušal? Taka svoboda je žalostna. Kaj imam od tega, če lahko povem karkoli, pa me nihče ne jemlje resno ter gredo številni mimo mene in se vedejo, kot da me ni? Toda to je šele predgovor k spoznanju, v kakšnem svetu sicer živimo.
Živimo v svetu, v katerem ljudje, kot so Putin, Netanjahu ali Trump, na številne načine dnevno brutalno in povsem necenzurirano, tudi v imenu svobode govora, sporočajo navadnim smrtnikom, da je ustvarjanje »zgodovine od spodaj« dokončno postalo nemočno in da je egalitarna marksistična družbena teorija zgolj beden mit iz nekega prejšnjega časa, ki ga kratko malo ni več, kar preprosto pomeni, da delajo, kar hočejo, hočejo pa to, kar je v temelju, v samem jedru uničevalno, poniževalno in smrtonosno ter domnevno tlakuje pot k novemu svetovnemu redu, zaradi česar si, vselej v ozadju in zelo previdno, mane roke tudi kitajska komunistična partija.
Res je, nekega dne teh možakarjev kratko malo ne bo več in bodo pozabljeni, toda do takrat se bo zgodilo še veliko tega, kar sicer sodi v register vsakdanje skoraj nevidne, zagotovo pa tudi neopažene in neproblematizirane psihopatologije.
Prav imajo zato vsi tisti avtorji in vse tiste avtorice, ki poudarjajo našo prostovoljno podrejenost političnemu novoreku in kulturnim klišejem, ki prikazujejo junaške ljudi s posebnimi poslanstvi, da vodijo ta svet, ali pa vplivneže vseh sort, ki si domišljajo, da vedo bolje kakor vsi drugi ljudje, ki jim zato ne ostane nič drugega kot mizerna vloga sledilcev in občudovalcev. V resnici so egocentrični, neusmiljeni in arogantni, številni pa so zgolj čustveno poškodovani in potrebujejo javni prostor, da nevede ponujajo svoje simptome v analizo.
Ti so dobrodošli, saj pomanjkanje domišljije podpira enodimenzionalne poglede na spektakle in to, kar je za silo všečno, medtem ko pomanjkanje vzajemne gostoljubnosti nadomešča podrejanje temu, kar vsaj za kratek čas ugaja.
Voditelji, vplivneži, guruji in drugi ljudje, kar jih ima interes, da vplivajo na vse druge ljudi, kar jih še preostane, se na različne načine, pogosto povsem nezavedno, pridružujejo pripadnikom elite z mesijanskimi pogledi na svet, ljudi z neizmernim egom, ki ne upoštevajo nobene resnice.
Paradoks našega časa, ki podpira zapisano, je v tem, kar je že zdavnaj poudaril Theodor Adorno: hkrati sta možna tako povzdigovanje individualne svobode ljudi kot neizprosna prisila k podrejanju. To protislovje je samo bistvo sodobnega vse bolj upravljanega sveta, v katerem iluzija izbire prikriva resničnost globalnega družbenega konformizma. Sposobnost človeka, da ponižno sledi svojim gospodarjem, tudi če se zaveda samouničevalne narave takšne zvestobe, tako ni le hiba človeške psihologije, temveč je nujni pogoj za ohranjanje statusa quo, zaradi katerega je sodobno dinamično življenje videti še bolj groteskno.
Ko zapiše Simon Tisdall v razmisleku z naslovom V nejunaški dobi so Putin, Trump in Netanjahu bolne parodije velikih mož (The Guardian, 1. september 2024), da: Vsi trije lažejo po navadi, brez skrbi za poštenost ali čast. Izkoriščajo pristranske medije, uspevajo zaradi koruptivnih praks in uporabljajo nasilno prižnično retoriko, da dosežejo svoje. Tako kot tarnajoči demagogi iz starih časov zna tudi Trump spretno zbrati drhal. Netanyahu samo kriči in grozi. Putin se ponavadi nasmehne, zareži ali zagodrnja ter se skrije, ko gre kaj narobe, morda niti ne pomisli, da obenem poudari pomen tistih koordinat sodobnega družbenega življenja, v katerem je zaželeno predvsem ustvarjanje strupenih različic velikih egov, ki jih prepoznavamo kot minimalne jaze (angl. mini-me), ki pohlevno sledijo svojim gospodarjem, sicer pa se vedejo vzvišeno in narcisoidno, pogosto pa zgolj prostaško, češ da so svobodni in da lahko delajo, kar pač hočejo.
V tem velikem spektaklu neoliberalnega kapitalizma je navidezna svoboda govora brez posledic le kruta šala, simulaker svobode, ki služi poudarjanju nemoči posameznika pred sistemskim zatiranjem. Ljudje, kot so Putin, Netanjahu in Trump, niso aberacije, temveč so logična kulminacija družbe, ki je narcisizem povzdignila v vrlino in izenačila moč z resnico. Njihove neomejene izjave o nadvladi nad množicami niso toliko odstopanje od demokratičnih norm, kot so pošten obraz sistema, ki je sicer že velikokrat v zgodovini dajal prednost prevladi pred enakostjo.
Prostovoljno podrejanje tem številkam in kulturnim klišejem, ki jih predstavljajo, ni, kot bi nekateri trdili, neuspeh individualne volje, ki jo sicer nenehno in že skoraj obsedeno vedno znova zagovarjajo, temveč je racionalen odziv na iracionalno celovitost našega družbenega obstoja. V svetu, kjer je pristna avtonomija ljudi onemogočena zaradi vseobsegajočega dosega globalne medmrežne kulturne industrije, postaja podrejanje oblika samoohranitve, kot bi še enkrat dejal Adorno. Posameznik, ki spozna nesmiselnost odpora, se odloči za pot najmanjšega odpora in najde perverzno udobje v tem, da se uskladi s samimi silami, ki mu zagotavljajo nadaljnje podrejanje v obliki sanjanja, da bo nekoč vendarle »uspel«.
To ponižno sledenje mojstrom, tudi proti lastnim interesom, je tragično zmagoslavje instrumentalnega razuma nad kritično mislijo. To je logična končna točka družbe, ki je sistematično izkoreninila vse alternative prevladujočemu redu in posameznikom ne prepušča druge izbire, kot da sprejmejo lastno podrejenost. Čustveno poškodovani vplivneži in samooklicani svetovni tekači zato niso anomalije, temveč so popolna utelešenja poškodovane družbe, njihove patologije pa so povzdignjene v status vrlin v svetu, ki je izgubil skoraj vsak občutek za etiko in to, kar je resnično vredno. Pomanjkanje domišljije, ki podpira enodimenzionalne poglede, in nadomeščanje vzajemne gostoljubnosti s podvrženostjo minljivim užitkom nista le kulturni pomanjkljivosti, temveč postajata nujni sestavini sistema, ki zahteva stalno odtujenost posameznikov od lastnih potencialov za pristno svobodo in solidarnost.
V tem kontekstu zmožnost ponižnega sledenja svojim gospodarjem ne postane le strategija preživetja, temveč se spremeni v nekakšno perverzno vrlino, dokaz uspešne integracije v iracionalni družbeni red, ki je povsem podrejen kaotičnim podnebnim spremembam, proti katerim je očitno nemočen, pogosto pa jih preprosto zanika. Tako smo se znašli v primežu totalizirajočega sistema, kjer je celo naš odpor kooptiran, kjer že samo dejanje kritike tvega krepitev struktur, ki jih želi razstaviti, čeprav se paradoksno že učencem v osnovni šoli ponuja trening kritičnega mišljenja.
Vendar pa se ravno v tem priznanju lastne sokrivde pojavi možnost za resnično pristno kritiko in kritično razmišljanje. Samo s soočenjem z globino naše podrejenosti si lahko začnemo predstavljati alternative, pa naj bodo še tako minljive in krhke. Naloga torej ni dokončno zavrniti podrejenosti – kajti to bi pomenilo ujeti se v past lažne zavesti – temveč kritično preučiti pogoje, zaradi katerih se takšna podrejenost zdi nujna, in pri tem ohraniti utripajoče upanje na resnično emancipirano družbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar