Subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve

Naslednji mesec bom imel predavanje, za katerega so me poprosili že pred časom. Predaval bom o razliki med odvisnostjo in zasvojenostjo ljudi. Eden od virov, iz katerih bom črpal, je tudi zelo dobra knjiga, ki sem jo prebral z užitkom.

Prične se z zanimivim in na prvi pogled strašljivim vpogledom v naravo umetne inteligence. Sklepanje je preprosto, a udarno in razorožujoče: Umetna inteligenca je že premagala najboljše ljudi v šahu in goju. Računalniška moč se podvoji vsakih nekaj let. Zato bodo stroji kmalu delali vse bolje kakor ljudje.

Tako je zapisano v knjigi z naslovom How to Stay Smart in a Smart World: Why Human Intelligence Still Beats Algorithms (Kako ostati pameten v pametnem svetu: Zakaj človeška inteligenca še vedno premaga algoritme), ki jo je spisal Gerd Gigerenzer, izšla pa je pri založbi The MIT Press, dve leti nazaj.

Človek se na podlagi zapisanega sklepanja dejansko vpraša, kaj še preostane ljudem, če pa jih umetna inteligenca prekaša v (skoraj) vsem, kar pomeni, da se je že sedaj najbolje odločati tako, kot predlaga sama, saj domnevno ve najbolje. Kako torej res še biti pameten, če pa je nekdo v vsakem trenutku pametnejši od tebe?

Prvi odgovor je kajpak preprost: nič hudega, hvala bogu, da obstaja subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. Vprašaš ga, kaj narediti, kako se odločiti, potem narediš, kar ti predlaga, predlog pa pred tem še kritično premisliš, ker znaš kritično razmišljati. Obstaja pa še drugi, boljši odgovor.

Človeško bitje je prebivalec ne-celega sveta. Pravimo, da je zavezan ne-vsemu, ker Vse ne obstaja, kar preprosto pomeni, da tudi neomejene količine podatkov ne morejo napolniti ne-vsega. Prav zato se je nekoč rodil koncept subjekta.

Človek kot subjekt, tisti znameniti Lacanov dolarski znak, $, je nedoločljiv. Ne moremo ga opisati, opisa ne moremo izčrpati z naštevanjem lastnosti, ne moremo dokončno reči to je subjekt. Zaradi njega je človek vselej zmožen za nekaj drugega. Je negotov in nepredvidljiv, nedoločljiv in – svoboden. 

Gerd Gigerenzer na strani x zato upravičeno zapiše: Ko vključimo ljudi, lahko zaupanje v zapletene algoritme vodi do iluzij gotovosti, ki postanejo recept za katastrofo.

Lahko že rečemo, da spreminjanje sveta s pomočjo vse pametnejših tehnologij ne vodi nujno k popolnemu nadzorovanju ljudi. Pravzaprav je zadeva veliko zapletenejša. V resnici so ljudje vse bolj postavljeni pred novo zahtevo, ki jo Gerd Gigerenzer preprosto izriše z ugotovitvijo: Pametni telefon je neverjetna tehnologija, vendar zahteva pametne ljudi, ki jo pametno uporabljajo (prav tam, str. xiii).

Torej ni čisto res, da pametne naprave izpodrivajo uboge, počasne in premalo pametne ljudi. Ne, od njih terjajo – pametno ravnanje. Evolucija potrjuje, da to velja že od nekdaj, saj ljudje preprosto ne bi preživeli, če ne bi znali pametno reševati izzivov, pred katerimi so se vedno znova znašli. Očitno jim je uspelo, saj nas sicer ne bi bilo tu. Če vprašate evolucijo, se torej ne dogaja nič novega.

Novi pa so poslovni modeli, nove so strategije, ki temeljijo na oglasih. Ljudje, ki jih ustvarjajo, hočejo vašo – pozornost. Zanje bi bilo idealno, če bi bili nenehno pozorni nanje in na to, kar oglašujejo. Gerd Gigerenzer: V tem poslovnem modelu je vaša pozornost izdelek, ki se prodaja. Dejanske stranke so podjetja, ki objavljajo oglase na spletnih mestih. Pogosteje kot ljudje vidijo njihove oglase, več podjetja plačajo njihovim lastnikom, zaradi česar tržniki družbenih medijev izvajajo poskus za poskusom, da podaljšujejo čas, ki ga preživite na njihovih spletnih mestih, in da se želite čim prej vrniti (prav tam, str. xvii).

V poslovnem modelu, podprtem z oglasi, prihaja torej primarni tok prihodkov od oglaševalcev, in ne od končnih uporabnikov, posameznikov, vas torej, ki si ogledujete spletne strani. Oglaševalec jim ponuja izdelek ali storitev brezplačno (ali po znižani ceni) in ustvarja prihodke s prodajo oglasnega prostora podjetjem.

Ključni igralci so: platforma ali podjetje, ki ponuja storitev ali vsebino. Uporabniki ali ljudje, ki uporabljajo storitve platforme brezplačno ali po znižani ceni. Oglaševalci oziroma podjetja, ki plačujejo za prikazovanje oglasov na platformi.

Platforma privablja uporabnike z brezplačnimi ali poceni storitvami, zbira uporabniške podatke in spremlja sodelovanje. Oglaševalci plačujejo platformi za prikazovanje oglasov končnim uporabnikom, vam. Platforma jim tako prikazuje oglase, medtem ko uporabljajo storitev, in služi denar.

Končno so tako srečni vsi. Posamezniki, ki preživijo veliko časa na platformah, so srečni, ker dobijo zastonj ali poceni storitve ter informacije, katere izdelke ali storitve lahko kupijo. Lastniki platform so srečni, ker dobijo za vsak klik denar od podjetij, katerih storitve ali izdelke oglašujejo. In podjetja so srečna, ker dovolj končnih uporabnikov kupi njihove storitve ali izdelke in tako povečuje njihove dobičke, iz katerih lahko izplačajo še več denarja platformam, da pritegnejo še več potencialnih kupcev.

Vsakdo torej želi biti na platformah čim dlje in čim pogosteje, ker s tem domnevno povečuje svojo srečo, čeprav imajo od tega daleč največ lastniki platform in podjetij, ki oglašujejo svoje blago. Elementarna psihologija človeške sreče je v službi kapitala, medtem ko se krepi javno zgražanje in moralistično ugotavljanje, kako zelo so nekateri ljudje odvisni, v resnici mislijo na zasvojenost, s pametnimi napravami, z digitalnimi vsebinami, računalniškimi igrami in drugim blagom, čeprav vsi po malem podpirajo  kapitalizem, da bi proizvedel čim več in bi bili bogatejši. Na delu je tipično prelaganje odgovornosti na ramena nesrečnih posameznikov, ne da bi prepoznali, da smo vsi vsaj odvisni od kapitalistične proizvodnje, če že zasvojeni nismo z njenimi izdelki.