Logika lova na čarovnice

Knjiga z latinskim naslovom Malleus maleficarum ali po slovensko Kladivo čarovnic, ki je prvič izšla leta 1487, je dober učni primer za vpogled v način razmišljanja, ki ni bil potreben le pred pol tisočletja, da je knjiga lahko izšla in da je imela inkvizicija delo, temveč je potreben tudi danes, čeprav se zdi, da je lov na čarovnice za nami. V resnici ni za nami, če razumemo njegovo logiko; čisto mogoče je, da bo »lov na čarovnice« obstajal vselej. Pojdimo po vrsti.

Nekateri ljudje so zelo nagnjeni k obtoževanju drugih ljudi in ugotavljanju, za kaj so krivi. Tako ugotavljanje je po navadi neracionalno in impulzivno. Človek preprosto refleksno reče, da je nekdo kriv, da se je zgodilo nekaj, kar se po njegovem mnenju ne bi smelo zgoditi. Preprost refleks je zato pravzaprav precej kompleksen, kar je svojevrstni paradoks.

Nekaj se torej zgodi, človek pa misli, da se ne bi smelo. Če se je vseeno zgodilo, je zagotovo nekdo kriv, ker se ni moglo zgoditi samo od sebe. In če je nekdo kriv, ga je zagotovo mogoče tudi izslediti in določiti. Ko ga določi, je zgodbe konec, obtoženi tako rekoč nima možnosti, da se izvleče iz zagate, v katero je potisnjen.

Ljudje tako vsak dan obtožujejo drug drugega in si grenijo življenje.

Primer, ki ponazarja zapisano, je vreme. Danes pada dež, včeraj pa so vremenoslovci napovedali jasno vreme brez oblačka. Torej so krivi. Ne za dež, temveč za napačno napoved. So nesposobni, krivi pa so tudi, ker se niso bolj potrudili in rekli vsaj to, da bo morda tudi deževalo.

Saj v resnici so rekli, le da jih nismo dobro poslušali. Napovedali so namreč verjetnost lokalnih padavin, niso pa mogli napovedati, na katerem kvadratnem metru bo padalo in na katerem ne bo, ker je to preprosto nemogoče. Niso krivi, ker je vreme kompleksno, tako pač je, ljudje pa egocentrično hočejo, da ne bi bilo kompleksno, pri čemer niti ne vedo, kaj kompleksnost pojavov sploh pomeni. A vrnimo se k čarovnicam in lovu nanje.  

Inkvizicija je sodišče, zato hoče ustvarjati vtis, da je lov na čarovnice resen proces z jasno določenimi pravili.

Čarovnic tako ne moremo kar določiti, ker hočemo biti pošteni, pravični in tudi sicer kultivirani, kar pomeni, da moramo človeku nekaj dokazati, ne smemo mu kar naprtiti krivde, saj je lahko nedolžen, takega človeka pa preprosto ne smemo obsoditi. Tako so trdili. Obnašajmo se torej civilizirano, poglobimo se  v knjige, naštudirajmo procese in se lotimo dokazovanja v imenu vladavine prava.

Poleg tega so čarovnice tudi ženske, ki ne le, da znajo čarati, temveč znajo svoje hudodelsko početje tudi spretno prikrivati in skrivati. Torej smemo reči, da so spretne in inteligentne. Vsekakor niso neumne in naivne.

Kljub njihovi inteligentnosti pa je mogoče zbrati dokaze zoper njihovo hudobno početje. Torej tudi mi nismo naivni in neumni. Dela se zato lotimo, kot je treba, po pravilih.

Pravzaprav smo tako spretni, da znamo uporabljati tudi prefinjeno logično sklepanje, za katerega lahko dokažemo, da je čarovnici vselej v škodo. Ni pomembno, kako se skuša izvleči iz primeža našega logičnega sklepanja, v resnici je vselej že kriva. Pa vendar ji moramo krivdo šele dokazati, ker se tako spodobi. In jo dokažemo, da sklenemo krog.

Denimo takole. Čarovnico na sodnem procesu takoj na začetku kar se da neposredno in brez ovinkarjenja vprašamo, če je čarovnica. Zakaj bi ji dokazovali čarovništvo v dolgem in zapletenem procesu, ki načenja živce vsem navzočim, če pa lahko z enim samim vprašanjem dobimo dober odgovor, ki nas zadovolji, prihranimo čas sebi in njej, pa še mučilnih naprav nam ni treba uporabiti, kar pa tudi ni malenkost, saj vsakdo ve, kako mučen in včasih dolg je tak postopek.

Domnevna čarovnica ima tako dve možnosti. Na vprašanje, če je čarovnica, lahko suicidalno odgovori, da vsekakor je. Torej je kriva, na grmado z njo, saj je v njej zlo. Konec zgodbe, še preden se je dobro začela, nič spektakla, vsi gremo lepo domov. No, čarovnica gre na grmado.

Zanimivejša pa je druga možnost. Ker čarovnica ni neumna, ne reče, da je čarovnica, saj ve, kaj jo čaka, umreti pa tudi noče. Torej reče, da ni čarovnica in da v čarovništvo niti malo ne verjame. Saj zares ni čarovnica, torej govori resnico.

Čarovnica, ki zase reče, da ni čarovnica, pride v resnici z dežja pod kap, čeprav govori resnico, saj jo lahko obsodimo krivoverstva in lažnega pričanja. Mi namreč vemo, da je čarovnica, ker vemo, kdo so čarovnice in kaj počnejo, ni pa nujno, da ženska ve, da je čarovnica, kar pomeni, da lahko laže celo sebi, ker iskreno verjame, da ni čarovnica, čeprav objektivno je. Torej laže, ko trdi, da ni, ker mi vemo, da je, poleg tega pa imamo tudi priče, ki lahko dokažejo, da so jo videle pri čarovniškem početju in širjenju krive vere.

In če zatrjuje, da je njena vera čista in prava, da priče lažejo, da torej ni krivoverka, da ne uči krive vere, imamo pri roki še mučilno napravo, saj je njeno priznanje vendarle pomembno. Z njo si torej pomagamo do končnega priznanja, ki potrjuje našo vednost, da vendarle je čarovnica. Če pa vmes umre na mučilnem kolu, še preden prizna, se je proces zaključil sam od sebe, kar pomeni, da gremo spet vsi lahkih nog domov, ker smo opravili še eno dobro delo, za katero nas bo Bog nagradil.