Yuval Noah Harari napiše novo knjigo: Nexus: A Brief History of Information Networks from the Stone Age to AI. Osnovno vprašanje, s katerim se avtor ukvarja, je: Če so ljudje tako pametni, zakaj so tako neumni? Zveni paradoksno, kajne?
Človeštvo je pametno, saj o tem ni nobenega dvoma, znašlo pa se je na robu samouničenja. Kako je to mogoče, kje ležijo vzroki za tako stanje? Je kaj narobe s človekom in s človeštvom?
Harari odgovarja: ne, z ljudmi in z njihovo naravo ni čisto nič narobe, a dajte ljudem na voljo slabe informacije, pa se bodo verjetno slabo odločali. Zasujte jih torej z informacijami, da se bodo ukvarjali z njimi in se bodo vse manj pogovarjali, čeprav bodo imeli občutek, da so medsebojno povezani, ker so del iste mreže, po kateri se pretakajo informacije.
Veliko ljudi lahko hitro in zlahka medsebojno povežete, ne s pripovedovanjem resnice, temveč s fikcijami, s fantazijami, da ne rečem s fantazmami.
Pomemben, morda celo odločilen dejavnik demokratičnega življenja, dodaja Harari, pa ni ukvarjanje s fikcijami in fantazijami, temveč je razumno pogovarjanje. Ne kopičenje informacij, ne medsebojno obtoževanje, ne iskanje krivcev za težave, ne ustvarjanje fiktivnih, fantazijskih zgodb, temveč racionalno, razumno pogovarjanje.
Za vpogled v pomen pogovarjanja moramo razumeti odločilno razliko med informacijami, vednostjo in modrostjo. Informacije niso vednost, še manj so modrost. So podatki, pogosto napačni, to pa še ni resnica, kot poudarja Harari in doda, da se moramo zavedati, da je večina informacij zgolj nekoristno smetje. Za znanje, modrost in razumevanje je treba imeti vse kaj drugega kot informacije, podatke in dejstva.
Potrebne so interpretacije, ideje, zamisli, potrebni so koncepti, potrebno je kritično vrednotenje podatkov, potreben je pogovor.
Naj Hararijevo razmišljanje podprem s tipično zgodbo iz našega vsakdanjega življenja. Začne se z vprašanjem.
Ste kdaj sanjali o boljši različici sebe?
Skoraj zagotovo ste. Živimo namreč v svetu, v katerem so take sanje tako rekoč zaukazane. Vtis je, da so poleg poplave nekoristnih informacij pomembne še predstave, da so pomembni šovi. Da se človek pokaže, kot da je na odru. Kaže se drugim ljudem. A zakaj se jim kaže? Kaj želi od njih? Občudovanje morda? Kaj naj bi drugi ljudje občudovali, čemu?
Predstave, zlasti spektakelske, imajo vgrajena pričakovanja, kaj naj bi kdo predstavil in kakšen naj bi bil na pogled. Utelešal naj bi najboljše različice ljudi. Pričakovanja pa niso značilna le za šove, predstave in spektakle, temveč so se razširila na vsa področja človekovega življenja ter pristala v naročju ljudi kot znak boljšega življenja, globoko naklonjenega prav njim.
Svet je postal tak, da človek lahko postane boljša različica sebe. In tak, da je v njem zapisano, da tudi mora postati boljša različica sebe. Svet je odprt in je poln priložnosti, sporočajo, zato jih je treba zgrabiti, vsakdo lahko pride na svoj račun in požanje petnajst minut slave. Nobenega dobrega razloga ni, da človek ne bi postal boljša različica sebe, saj če se ne trudi postati, zgolj zapravlja čas in živi življenje brez pravega cilja, to pa je preprosto nemoralno in je nedopustno.
Številni ljudje se tako že kot otroci soočijo s sporočili, da je z njihovimi telesi nekaj narobe. Da so sami narobe. Da niso taki, kot bi morali biti. Da morajo torej nekaj narediti, da bodo taki, kot bi morali biti. In vselej so tam drugi ljudje, ki vedo, kako je treba biti, kako je prav, kakšen bi človek moral biti. Nikoli nisi ti tisti, ki si pove, kako je prav. Pravzaprav si poveš, a šele, ko se naučiš od drugih, kaj si moraš povedati. Drugi ti torej povedo, kaj si moraš povedati. Potem želiš, kar želijo drugi in tvoja želja je dejansko želja drugih.
Nenehno vam sporočajo še nekaj drugega. Ne sporočajo vam le, da morate biti drugačni, da morate postati boljša različica sebe, sporočajo vam tudi, da je to lahko. Da zlahka postanete lepši, zlasti ženske, boljši, karkoli to pomeni, pametnejši, bogatejši, slavnejši, bolj občudovani, bolje sprejeti. Če še nimate ploskega trebuha, ga lahko dobite. Zlahka. Če imate preveliko telesno težo, jo zlahka zmanjšate. Lahko nadzorujete sebe in skrbite za vse lepotne standarde. Če se boste kaznovali in boste nadzorovali svoje telo, vas bodo drugi ljudje spoštovali. Kdor je zadovoljen s seboj, kakršen pač že je, je namreč pomanjkljiv, hendikepiran, ima šibko voljo in se zanemarja, to pa ni v redu. Kdor se nenehno spopada in bojuje s seboj, je v redu. In kdor je v redu, ga je treba spoštovati, ker kaže močno voljo in je discipliniran in dela na sebi in gara in se trudi, da bi bil vedno boljša različica sebe. In vselej je mogoče postati še boljša različica sebe. Slaba neskončnost.
Lahko torej postanete najboljša različica sebe, optimalna različica sebe, popolna različica sebe. Le zakaj ne?
Pravzaprav morate postati optimalna različica sebe, ker lahko postanete. Ker morete, morate.
V morju informacij in šovov pa zaman pričakujete, da vam bodo povedali o paradoksih morale in etike, o tem, kako težko se je spreminjati kot osebnost, kot duhovno bitje, kot subjekt morale in etike, kako zahtevno je kultivirati duha in razmišljati o moralnih dilemah, etičnih paradoksih in aporijah življenja.
In kako težko je živeti že brez pritiskov, kakšen naj bi človek bil, kaj šele z njimi. Kako težko je zgolj biti, kar človek pač je. Ne le, da ga ne pustijo pri miru, sam sebe priganja, ker je socialno in družbeno bitje. Rad bi samo bil, a je vedno premalo.
In kar je najprej videti kot nekaj zanimivega, pustolovskega, vznemirljivega, smiselnega in pomenljivega, se lahko spremeni v absurd. In potem si je dobro ogledati film z naslovom The Substance (Substanca, Coralie Fargeat, 2024).
Ni komentarjev:
Objavite komentar