Duhovna rast je globoko, intenzivno osebno potovanje, ki terja učenje introspekcije, samozavedanja in pripravljenost na spremembe. Ni hobi, ni popoldanska obrt in ni »delo na sebi«, kot ga predlaga priročnik. Ne more vznikniti sama od sebe in nihče ni genetsko določen zanjo. Možna je le, če se človek znebi nepotrebnih bremen in se duhovno osvobaja. Na začetku duhovne poti sta zato prepoznavanje bremen in soočanje z notranjimi ovirami. To pogosto vključuje soočanje s strahovi in tesnobo, izpodbijanje dolgotrajnih prepričanj in opuščanje navezanosti, ki ne služijo več pozitivnemu namenu.
Eno najpomembnejših duhovnih bremen pa je, morda se sliši nenavadno in nepričakovano, ego – naša egocentrična perspektiva, ki pogojuje in krepi umetno ločevanje od drugih in sveta okoli nas.
Navezanost na materialne dobrine, družbeni status in toge predstave o identiteti dodatno močno obremenjujejo duha že od samega začetka. Tudi nerazrešene travme, zamere in krivda iz preteklosti delujejo kot sidra, ki preprečujejo osebno oziroma duhovno rast.
Da bi odvrgli ta bremena, bi morali vaditi pozornost in samorefleksijo, namesto da sledimo gurujem in vplivnežem. Meditacija, vodenje dnevnika in iskanje poštenih, iskrenih povratnih informacij od zaupanja vrednih drugih lahko pomagajo osvetliti področja za izboljšave. Gojenje hvaležnosti in sočutja – tako do sebe kot do drugih – lahko premakne pozornost stran od negativnosti in spodbudi občutek povezanosti, smisla in namena.
Izpostavljam opuščanje pogoste potrebe po nadzoru vseh vidikov življenja ter sprejemanje negotovosti in nedoločenosti življenja; oboje je osvobajajoče. Sprejemanje dejstva, da so spremembe nenehne in da osebna rast pogosto vključuje nelagodje, nam lahko pomaga pri reševanju izzivov z večjo odpornostjo.
Navsezadnje duhovna rast zahteva predanost samoizboljševanju, odprtost za nove perspektive in pogum za pristno življenje. Z obravnavanjem orisanih notranjih bojev in negovanjem širšega pogleda na svet se lahko posamezniki osvobodijo duhovnih bremen in doživijo globoko osebno preobrazbo.
Sedaj pa se ozrimo okoli sebe. Kaj spremljamo iz dneva v dan, od zore do noči?
Lahkotnost, s katero zlasti politiki in pripadniki elit površno opisujejo realnost sveta in vabijo podpornike, da njihove opise delijo z njimi, da se torej strinjajo z njimi, je osupljiva, včasih celo šokantna, čeprav smo vajeni vsega hudega. Pomembna pa ni le zaradi pričakovanega tribalističnega obnašanja, temveč je pomembna zlasti zaradi umetnih razcepov in razkolov, ki že dolgo mučijo naš narod. Slehernik se zato nikakor ne more znebiti občutka, da se omenjeni osebki ne znajo in nočejo pogovarjati, da presežno in patološko uživajo v ustvarjanju razlik, pri čemer so kajpak »naši« v vseh pogledih dobri, medtem ko so »vaši« zarukani in primitivni, pogosto škodoželjni in vselej oblastiželjni.
Partikularne lokalne eksotičnosti dobivajo še bolj zaskrbljujoče razsežnosti zlasti v luči globalnih tveganj, ki jih povzročajo podnebne spremembe, dodati pa moram še nevarnost tretje svetovne vojne.
Vsakdanja poplava informacij, propagande, neskončnih oglasov in novoreka dodatno osuplja, saj ustvarja vtis, da živimo v svetu, zelo podobnem umetnemu raju, ali pa vsaj v svetu, v katerem so nakopičene težave tako rekoč zlahka rešljive.
Saj tudi so rešljive, če ljudje sodelujejo, namesto da se na različne načine vojskujejo. Naj zato na tem kraju citiram, kar je poudaril v svojem predavanju na Univerzi Cambridge februarja leta 2024 Yuval Noah Harari. Njegovo predavanje je imelo naslov Disruption, Democracy and the Global Order, citat pa je ta: Obdobje miru na začetku 21. stoletja ni nastopilo zaradi božjega čudeža ali zaradi spremenjenih naravnih zakonov, temveč zaradi spremenjenih zakonov, institucij in prepričanj, za katere so poskrbeli ljudje z boljšimi odločitvami.
Morda so odločilne prav zmožnosti človeških bitij za (boljše) odločanje. To je možno, toda poškodovani ljudje se pogosto ne znajo in ne zmorejo dobro odločati.
In dejstvo je, da vemo, kako lahko človek postaja boljši in boljši, kam vodijo boljše odločitve. Ne mislim na optimiziranje sebe, ne mislim na popolnost in zaukazano popularno samouresničevanje psiholoških bitij, od česar ima koristi zlasti industrija sreče, mislim na nekaj drugega.
Mislim na to, da postaja človek boljši šele z odmetavanjem družbeno zahtevanih bremen in lažnih socialnih mask, za katerimi se skriva, ker nima dovolj poguma za življenje, ne z izpolnjevanjem tega, kar je pričakovano, želeno, potrjeno in nagrajeno.
Ljudje brez poguma za življenje tako pogosto ponujajo ali kar vsiljujejo svoja prepričanja in mnenja drugim ljudem, čeprav mnenja v glavnem sploh niso njihova, temveč so delčki vsem dostopnega bazena mnenj, ki ga polnijo mediji. Zelo hitro so se pripravljeni prepirati in so prizadeti, če »njihova« mnenja ne dosežejo drugih ljudi, če se ti ne strinjajo z njimi.
Ljudje, ki ne vsiljujejo svojih mnenj ali prepričanj drugim, temveč jih pozorno poslušajo, mnenja, če jih sploh imajo, pa zadržijo zase, so že na dobri poti, na kateri ne presojajo drugih ljudi.
Namesto da se primerjajo z drugimi ljudmi, namesto da sledijo nekomu, stopajo po poti, na katero so stopili, kot je opisano v prejšnjem odstavku. Ne iščejo potrjevanja in všečkov drugih ljudi, niso obremenjeni z željo, da se drugi strinjajo z »njihovimi« mnenji. Zavedajo se, da je nad vsakim človekom nekaj, kar imenujemo univerzalno, in da se velja naravnavati nanj, ne pa na začasne muhavosti tega ali onega človeka oziroma na to, kar domnevno pričakuje »družba«.
Človek, ki išče priložnosti za razvoj, namesto da tekmuje z drugimi ljudmi in se primerja z njimi, je prav tako na dobri poti.
Vidimo torej, da za lastni razvoj ni nobene potrebe po primerjanju z drugimi ljudmi, po tekmovanju in sledenju gurujem. In tak razvoj ni od danes do jutri, ni premočrten. Je poln zavojev in zastojev, korakov nazaj, slepih ulic.
Razumevanje lastnega razvoja vključuje spoznanje, da je bolečina organski del življenja, da je trpljenje njegov organski del, da bodo vselej ljudje, ki jim ne bomo všeč, in da bodo vselej ljudje, ki nas bodo kritizirali.
Morda je paradoksno, da se prav od takih ljudi kot socialna in družbena bitja oddaljujemo, ker ustvarjajo toksična okolja, v katerih ne želimo biti, ker tam ne rastemo, saj še životarimo komaj. Taka okolja so morda kdaj pa kdaj celo za silo zabavna, zanimiva, pustolovska, polna adrenalina, ker tam vselej nekaj dogaja, toda nas ne zanimajo.
Človek, ki raste in se razvija, se nikoli ne znajde v takih okoljih. Tam ga boste zaman iskali. In če se slučajno znajde tam, hitro odide.
Toda kaj pomaga posamezniku osebni razvoj v svetu, v katerem zopet počasi narašča količina denarja, porabljena za vojskovanje, podnebne spremembe pa pobirajo vse večji davek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar