Medtem ko si desetletja dolgo prizadevamo v praksi in teoriji zgraditi mostove med ljudmi, ki so jih v zgodovini vedno znova izključevali in stigmatizirali, češ da so defektni, moteni, bolni, invalidni ali kako drugače poškodovani, da so zato manjvredni ali celo nevredni člani družbe, in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo to srečo, da ne nosijo takih nalepk in niso stigmatizirani, se nekdo z neverjetno lahkotnostjo pred svetovnimi kamerami odloči napasti kandidatko za predsednico ZDA, češ da se je že rodila kot »a mentally disabled person«.
Človek, ki je to izrekel, ni strokovnjak z nobenega področja, kjer nastaja znanje o mentalnem ali duševnem zdravju ljudi, zato njegovo izjavo lahko razumemo zgolj kot nesramno žaljivko, ki naj poniža drugo osebo, pa tudi kot pljunek v obraz vsem nam, ki skušamo, kot sem zapisal uvodoma, razumeti mentalna, kognitivna, duševna stanja ljudi in drugih živih bitij, med drugim tudi zato, da bi bili solidarnejši in strpnejši drug do drugega, da bi krepili empatijo in sočutje ter da bi zares oblikovali egalitarne sočutne skupnosti, vključno s sočutnimi šolami, v katerih se mladi učijo, kako pomembno je znati biti drug z drugim, da se človek ne poškoduje in da zlasti ne poškoduje drugega.
Spremljanje takih šovov, v katerih lahko nekdo nekaznovano pljune v obraz drugemu človeškemu bitju in ga ponižuje pred milijonskim občinstvom, zato ni le groteskni izkaz o človeku, ki si kaj takega sploh privošči, temveč je tudi simptom obstoječega sveta, kajti obstaja resna možnost, da bo ta človek čez nekaj mesecev predsednik ZDA.
Če bo postal predsednik, bo to pomenilo, da ga je podprlo veliko, zelo veliko milijonov ljudi. Da jim je torej vseeno, če se njihov predsednik obnaša tako, kot se, ali pa se preprosto strinjajo z njim, ker se želijo podobno obnašati tudi sami ali pa se tako že obnašajo. In če se strinjajo, v njihovih očeh niso duševno ali mentalno prizadeti samo ljudje, kakršna je Kamala Harris, temveč tudi mnogi drugi ljudje. Navsezadnje je lahko deležen take nalepke kdorkoli, če se nekomu zdi, da je napočil ravno pravi trenutek, da mu pljune v obraz, nato pa prilepi še nalepko, ki nima nobene zveze z objektivno realnostjo.
V resnici živijo ljudje, za katere lahko rečemo, da so se rodili z možgansko poškodbo ali pa so jo njihovi možgani utrpeli kasneje v življenju, kar pomeni, da so njihove kognitivne, mentalne ali duševne zmogljivosti manjše, kot bi bile, če takih poškodb ne bi bilo. Sam se vsako jutro približno ob pol sedmih pogovarjam z mlado osebo z Downovim sindromom, pa mi niti približno ne pride na misel, da bi rekel, da je mentalno, kognitivno, duševno prizadeta ali kaj podobnega.
Ali ni morda res, da stigmatiziranje drugih ljudi veliko pove prav o ljudeh, ki stigme iz bogve katerega razloga bodisi potrebujejo bodisi jih uporabljajo, pa ne vedo čisto natančno niti čemu niti kaj sploh pomenijo?
Simptom, ki sem ga omenil zgoraj, je v nekem smislu grozljiv. Oseba, ki hoče narediti državo močno in veliko, sporoča svetu, da je pomembna prav moč, to pa zopet pomeni, da je pomembno, kar je veliko, vidno, vpadljivo, tudi drzno, njegovo izjavljanje o tem, kdo je duševno disabled in kdo ni, je predrzno, sočasno pa je tudi preteče, kajti še prehitro se zgodi, v zgodovini se je to zgodilo pogosto, da ljudje, ki iz tega ali onega razloga niso vidni, veliki, močni, vpadljivi, drzni ali kako drugače »normalni«, ali celo »uspešni«, preprosto ne obstajajo ali pa so izključeni, kot se reče, še pred izključenjem pa jim prav močni in pomembni ljudje prilepijo stigmo, da se je nikoli več ne znebijo.
Že zdavnaj nisem več naiven, da bi verjel ljudem, ki se po naključju znajdejo na družbenih položajih, na katerih uživajo moč in oblast. Številne taka moč zlasti poškoduje, da prenehajo biti človeški v tistem čudovitem smislu, ki omogoča ljudem, da so prijazni drug do drugega in se spoštujejo zlasti tedaj, ko bi jih lahko nevidna objektivna roka razdelila na te, ki so prizadeti in one, ki niso.
Nekaj veličastnega in celo magičnega je v vztrajanju ljudi, da se ne pustijo tako deliti, da želijo biti skupaj in ne potrebujejo nobene nalepke ali stigme. Preprosto je ne potrebujejo, obenem pa že dokazujejo svetu, kaj pomeni zares biti dober član ali članica skupnosti.
Angleška beseda »great« pomeni med drugim tudi »nekaj plemenitega«. Denimo veliko dušo, človeka, ki je izrazito boljši po značaju ali kakovosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar