Je danes pravi čas, da se človeštvo končno zbudi, kot se v nekem razgovoru s Hararijem vpraša Jon Kabat-Zinn? Ne vemo, ne moremo vedeti, mnenja so različna. In kaj naj bi prebujenje sploh bilo?
Prebujanje iz lastne duševne in duhovne otopelosti in ujetosti je zahteven in zapleten proces, še posebej, če smo globoko prepričani v svoja prepričanja, mnenja in perspektive, če torej menimo, da sploh nismo ujeti.
Spodbujanje radovednosti in odprtosti za nove ideje, perspektive in izkušnje je lahko koristno, ker pomaga ustvarjati prostor za raziskovanje in premisleke o alternativnih pogledih, omogoča dvom o lastnih domnevah in prepričanjih, namesto da jih človek jemlje za samoumevne, medtem ko dvomi v prepričanja in mnenja drugih, pomaga prepoznavati morebitne pristranskosti in omejitve v lastnem razmišljanju.
Zveni dobro, toda to še ni vse. Izpostavljanje ljudi različnim perspektivam lahko pomaga širiti njihovo razumevanje in izpodbija njihova obstoječa prepričanja, podobno lahko rečemo za samorefleksijo in introspekcijo, saj omogočata prepoznati vzorce, pristranskosti in področja, kjer se človek zatakne.
Vselej pa je laže in v večji užitek prepoznati, kje so se zataknili drugi ljudje, ne pa mi sami.
Gotovo je treba omeniti še čuječnost in prisotnost v vsakdanjem življenju, osvobajanje od običajnih vzorcev razmišljanja, čustvovanja in vedenja.
Zelo pomembno za osvobajanje se mi zdi sprejemanje negotovosti in dvoumnosti, namesto da se jima človek upira ali se ju boji. Prav tako pomembno je vadenje sočutja do drugih živih bitij in sebe, da postajajo ljudje prijaznejši do sebe, namesto da se obsojajo in kritizirajo.
Spodbujanje ljudi k potrpežljivosti in vztrajnosti na poti samoodkrivanja in duhovne rasti je hvalevredno, terja pa čas, trud in predanost. In ne smemo pozabiti, da je prebujanje iz lastne duševne in duhovne ujetosti zelo individualiziran in subjektiven proces. Kar deluje za eno osebo, morda ne deluje za drugo.
Sedaj pa se ozrimo okoli sebe in nadaljujmo.
Živijo ljudje, ki jih imenujejo pravi verniki (angl. true believers). To so pravoverni ljudje, ljudje, ki verujejo na pravi način in v prave stvari. Angleška beseda true pa ima še nekaj pomenov, ki jih velja izpostaviti, ko govorimo o pravih vernikih in duhovnem osvobajanju.
True je to, kar je v skladu z dejanskim stanjem, je pravi opis, je nekaj, kar je v skladu z bistveno resničnostjo. Poleg tega lahko pomeni nekaj, kar je v celoti realizirano ali izpolnjeno; na primer sanje, ki se uresničijo. Je nekaj idealnega in bistvenega, je tisto, kar je, ne pa tisto, kar je zgolj očitno ali domnevno. Na koncu je tudi prava dimenzija problema.
Pravi verniki torej verjamejo v pravo resnico, v to, kar je res.
Sedaj pa se na hitro sprehodimo še skozi lastnosti človeka, ki verjame in je a true believer.
Za vernika je značilno, da verjame v svoja prepričanja, vrednote in načela. Verjame, da so resnični, zato o njih ne dvomi. Predan jim je in ne odstopa od njih niti tedaj, ko se sooča s stisko ali kritiko. Pogosto je strasten glede njih, navdušen je ter predan širjenju svojega sporočila in navdihovanju drugih. Verniki so prepričani, da so njihova prepričanja pravilna in so jih pripravljeni braniti. Nasprotni pogledi ali mnenja jih ne zavedejo zlahka. Po navadi so dosledni v svojih dejanjih in besedah, živijo v skladu s svojimi prepričanji in vrednotami, njihovo vedenje pa odraža njihova prepričanja. Pogosto se soočajo z izzivi in s kritikami, vendar so odporni in se zlahka poberejo, ko jih kaj vrže po tleh. Ovire jih ne odvrnejo od poti in še naprej stojijo za svojimi prepričanji.
Poudariti pa velja, da vsaj nekateri verniki kljub svojemu prepričanju pogosto ostajajo ponižni in odprti za učenje in rast. Zavedajo se, da morda nimajo vseh odgovorov, zato so pripravljeni prisluhniti in se prilagoditi. Taki verniki so na dobri poti k duhovnemu osvobajanju.
Verniki so pogosto pogumni, ko se soočajo s težavami in ko naletijo na ovire. Pripravljeni so tvegati in se zavzemati za svoja prepričanja, tudi če to pomeni, da se soočajo z nasprotovanjem ali s kritiko. Pogosto navdihujejo s svojo strastjo, prepričanjem in predanostjo še druge ljudi. Imajo pozitiven vpliv nanje in lahko motivirajo druge, da stojijo za svojimi prepričanji.
Zakaj je tako analiziranje ene same besedne zveze pomembno?
Pomembno je za razumevanje preproste psihologije ljudi in tega, kar imamo med seboj.
Vselej namreč obstajajo ljudje, ki želijo vplivati na druge ljudi. Hočejo biti vodje, voditelji, hočejo povezovati ljudi, da jim sledijo, da gredo skupaj v isti smeri, proti končnim ciljem, hočejo jih prepričati v nekaj.
Ključno pa je to.
Da bi jim uspelo, potrebujejo zgodbe, pripovedi. Ni nujno, da so cinični in da si jih izmislijo, da bi manipulirali z ljudmi. Ne, psihologija nam pove, da so pogosto iskreno prepričani v lastne zgodbe, da vanje vključujejo svoje sanje, upanja, čustva in občutke.
Ljudje pravzaprav ves čas delamo natanko isto. Oblikujemo zgodbe in verjamemo vanje. Želimo verjeti, vanje investiramo čustva in najgloblje sanje, občutke, intimna prepričanja. Ljudje preprosto želimo, da bi bile naše zgodbe resnične, da bi bilo to, v kar verjamemo, res, da bi delovalo na nas in na druge ljudi. Morda ne vemo natančno, zakaj to želimo in zakaj to počnemo, toda želimo in počnemo vseeno.
Na tak način lahko pridobivamo prave vernike in postajamo sami pravi verniki. Verjamemo in smo prepričani, da je to, v kar verjamemo, tudi res, da je resnično, smiselno, da ima pomen, da je svet zares tak, kot verjamemo, da je.
Ljudje smo očitno najprej in zlasti bitja vere, verjetij in prepričanj, šele nato vednosti, znanja in kritičnega razmišljanja, če sploh, zato pogosto govorimo predvsem avtomatično, prodajamo naprej prepričanja, mnenja in slogane, žargon, puhlice, klišeje, informacije, podatke. Prepričani smo, da je vse to naše, a ni. Veliko večino smo zgolj prevzeli o drugih.
In danes postajamo vse bolj podložniki umetne inteligence, algoritmov, medijev, s katerimi upravljajo algoritmi.
Kako je torej z osvobajanjem, o katerem razmišlja Kabat-Zinn?
Ni komentarjev:
Objavite komentar