Paradoksi družbenih pričakovanj

V zapletenem plesu družbenih interakcij sem se pogosto znašel v mreži protislovij, čeprav tega nisem hotel. Že od malega mi je bilo tako jasno, da se pričakovanja, ki nam jih nalaga družba, nenehno spreminjajo in nas puščajo v negotovosti glede tega, kako naj se obnašamo ali izražamo, kaj naj povemo in česa ne, kako naj sploh živimo.

Če sem bil pošten in iskren, so mi rekli, da sem naiven; naivnost torej ni v redu, sem si skušal zapomniti lekcijo. Obenem pa sem spoznaval, da živim v svetu, v katerem se cinizem pogosto enači z modrostjo, kar pomeni, da so pristno iskrenost že davno tega zamenjali za lahkovernost. Na večerji sem delil svoje zaupanje v človeštvo in dobroto nekaterih ljudi ter opazoval, kako so si drugi izmenjali poznavajoče poglede in me tiho označili za nekoga, ki se še ni naučil »krute resničnosti« življenja. Če sem bil tiho, so si mislili, da nimam kaj povedati; včasih so domnevali, da mi primanjkuje znanja in sem morda neumen. Vendar mi je bilo jasno: v družbi, ki besednost pogosto enači z inteligentnostjo, so introspektivni posamezniki velikokrat nepravično obsojeni. Na delovnih sestankih so si tako mojo zamišljeno molčečnost razlagali kot nesposobnost, bolj zgovornega kolega ali kolegico pa hvalili za »angažma«, ne glede na vsebino prispevkov, ki so bili pogosto povsem votli. Če sem bil odkrit, so mi rekli, da ne znam poskrbeti zase. Ko sem kdaj vendarle svobodno in brez cenzure sporočil svoje mnenje, so me nemudoma označili za težavnega ali neprofesionalnega.

Ko sem  odločno predstavljal svoje z znanstvenimi izsledki podprte ideje v sejni sobi, so mi očitali, da se neupravičeno »rinem navzgor«, kjer pa so lahko samo šefi, so še dodali. Ko so drugi stresali naokoli svoja klišejska mnenja, so jih hvalili zaradi njihovih »voditeljskih sposobnosti«. Če sem rekel kaj pametnega, so mi sporočili, naj se ne »mečem ​​ven«. Ko sem pokazal svoje znanje ali spretnosti, sem tvegal, da me obtožijo egocentričnega ali celo narcisoidnega razkazovanja.

Resnično, povejte zanimivo dejstvo o umetnostni zgodovini na družabnem srečanju, pa boste verjetno deležni zavijanja z očmi in mrmrajočega »a si ti mogoče slikar?« Če rečete kaj običajnega, vam povedo, da to že vsi vedo. Poskusite prispevati k pogovoru s splošno znanim dejstvom, pa boste zavrnjeni kot nekdo, ki je neuporaben, češ da navajate očitno. Omenite, da sta post in telesna vadba dobra za zdravje, in naleteli boste na sarkastične »odkritosrčne« pripombe, da sami že najbolje vedo, kaj je prav. Če rečete, da se počutite dobro, vas gledajo, kot da se pretvarjate. Takoj dobite občutek, da sploh ne bi smeli reči, da se počutite dobro. Da bi morali reči, da »saj gre«, da »je še kar v redu«.

Po svetu se morate zato vleči kot megla, da ne bodo mislili, da želite biti nekaj posebnega. V kulturi, ki se pogosto povezuje zaradi skupnih pritožb, jamranja in kritiziranja drugih, je lahko izražanje zadovoljstva povsem odtujeno in celo nevarno. Odgovorite na kolegovo vprašanje »Kako si?« s pristnim navdušenjem in opazujte, kako njegov nasmeh v trenutku zbledi, zamenja ga pogled zmede ali celo suma. Če na zabavi zavrnete alkohol, vas bodo takoj zaskrbljeno vprašali, ali je z vami vse v redu.

Naše družbene norme se pogosto vrtijo okoli skupnih razvajanj, zadržanje pa lahko razumemo kot obliko sodbe. Če zavrnete pijačo na poroki, vas začnejo mahoma z izrisanim zaskrbljenim izrazom na obrazu spraševati po vašem zdravju ali morebitnih težavah v osebnem življenju. Če ne jeste mesa, vas enako zaskrbljeno, kot da jih dejansko zanima vaše zdravje, čeprav jim je v resnici popolnoma vseeno, vprašajo, zakaj ga ne jeste. Ali pa pravijo, da boste oslabeli, češ da potrebujete meso, kot da so na tekočem z najnovejšo znanostjo, a so samo nevedni. Naročite vegetarijanski obrok v restavraciji in morda boste deležni še improviziranega predavanja o »pravi« prehrani vaših sotrpinov. Prehranske izbire tako postanejo bojno polje nezaželenih mnenj, tradicionalnih prepričanj in razkazovanja mišic, pri čemer imajo drugi vselej prav, vi pa ste butelj, ki nima pojma.

Če kot otrok pomotoma pohodiš mravljo, ti rečejo, da se živali ne sme mučiti, medtem ko z vilicami nabadajo zajeten zrezek. Protislovja v njihovem ravnanju z živalmi so očitna. Otroka, ki psa vleče za rep, grajajo zaradi krutosti, medtem ko odrasli razpravljajo o prednostih različnih kosov teletine in upravičenosti vojaškega posega v sosednji državi.

Kot otroku ti tudi govorijo, da moraš vedno govoriti resnico, da ne smeš lagati. In če zares govoriš resnico in kasneje v življenju ne lažeš, se te začnejo izogibati, kot da bi bil kužen. Zdi se, da se vrednost poštenosti s staranjem zmanjšuje. Prijatelju povej, da mu nova pričeska ne pristaja, in nenadoma si »brutalno pošten« in »brez takta«.

V poklicnih okoljih postane ta dvoličnost še bolj izrazita. Rečeno nam je, naj »razmišljamo zunaj okvirov« in »naj bomo inovativni«, ko pa jim predstavimo resnično nove zamisli, pogosto naletimo na odpor, ostro pa nam tudi sporočijo, naj se držimo ustaljenih postopkov. Na razgovorih za službo nam svetujejo, naj »bomo to, kar smo«, pa tudi, naj skrbno oblikujemo svoje odgovore, da bodo ustrezali kulturi podjetja.

Družbeni mediji ta protislovja krepijo. Spodbujajo nas, da delimo svoja življenja, vendar nas obenem opozarjajo, naj ne pretiravamo. Če tako objavljam premalo, veljam za nesocialnega; če objavljam preveč, mi očitajo, da iščem pozornost. Če izrazim svoje prepričanje, sem »pogumen«, a tudi pristranski.

Tako krmarimo skozi življenje po minskem polju dvojnih meril. Vedno znova nam povedo, da je komunikacija ključnega pomena, vendar tudi, da ne smemo deliti preveč čustvenega življenja; če pokažemo premalo čustev, smo seveda »hladni« ali »brezčutni«.

Izrisani družbeni paradoksi ustvarjajo stalno stanje shizoidne dvomljivosti. Ugotavljamo, da ves čas prilagajamo svoje vedenje, svoje besede in celo svoja prepričanja, da bi ustrezali nenehno spreminjajočim se pričakovanjem ljudi okoli nas. Rezultat je družba, v kateri se pristnost teoretično hvali, a pogosto kaznuje.

In morda prav zato še vedno velja, da je izjemno težko najti dobrega prijatelja, iskrenega sogovorca in nekoga, ki nas zares zna sprejemati take, kakršni pač smo – z vsemi pomanjkljivostmi in s hendikepom vred.

A ko ga vendarle srečamo, se lahko naše življenje končno obrne tako, da si z olajšanjem rečemo, da je življenje med iskrenimi ljudmi vendarle mogoče, pa čeprav le za kratko.