Sem predgovor k uvodu v nekaj. To je lahko povsem neznano, lahko pa je tudi to, kar je neposredno povezano s temeljno svobodo govora. Njena posebnost je, da ima smisel le, če svobodno govorim sotrpinu. Če nimam poslušalca, je moja svoboda nesmiselna. V tem pa je zopet nekaj paradoksnega.
Svoboden sem, da govorim o čemerkoli, a ne na kakršenkoli način. Prostaško govorjenje ni svobodno, pomeni le, da sem bodisi neveden bodisi poškodovan. Svoboden sem le, dokler sledim pravilom in zakonitostim pogovarjanja. Želim namreč poslušalca. Če ga s svojim »svobodnim« govorjenjem odženem od sebe, sem se ustrelil v koleno.
Imam tudi meditativno izkušnjo niča. Da ne obstajam. Zavedam se, da ne obstajam. Kako je to mogoče, saj nisem mrtev? In če bi bil mrtev, se kajpak ne bi zavedal sebe kot niča. Nenavadno.
Ali kaj pridobim, če rečem, da sem Nihče, kot je rekel zase Odisej? Njemu je koristilo. Sokrat je dodal, da ve zgolj to, da ničesar ne ve. Kako to razumeti?
Sokrat zna zastavljati dobra vprašanja. A ta niso znanje, ki bi ga imel. Znanje tudi sicer ni nekaj, kar imamo v svoji malhi. Ne prenašamo ga s seboj.
Znanje, ki ga »imamo«, nas preoblikuje, zaradi njega smo drugačni, kot smo bili. Informacije, ki jih imamo, a nas ne preoblikujejo, so zgolj koščki nečesa.
V vsakdanjem življenju odkrivanju novega navadno sledi poenostavljanje. Novo se skrči, zmanjša, na koncu lahko celo izgine. Kot da ni nikoli obstajalo.
Spoznanje je pomembno in uporabno zato, ker živimo v svetu velikih sprememb ter prevlade posebnega načina govorjenja in razmišljanja, ki je domnevno svobodno in inteligentno, a dolgoročno ni.
Vsak dan smo priča takemu krčenju in poenostavljanju tega, kar je sicer inteligentno. James Bridle ima zato prav, ko se sprašuje v knjigi Ways of Being (Penguin, 2022, str. 17): Katera oblika inteligentnosti ne želi le podpreti, temveč še stopnjevati in optimizirati takšno norost? Kakšna vrsta inteligentnosti aktivno sodeluje pri vrtanju, izsuševanju in opustošenju nekaj preostalih divjin na Zemlji v imenu ideje napredka, za katero že vemo, da je obsojena na propad? To ni inteligentnost, ki jo priznavam.
Avtor se sprašuje zaradi naprednih algoritmov, ki jih uporabljajo velike naftne korporacije, da inteligentno odkrivajo nova nahajališča nafte in zemeljskega plina, ki ga bo človeštvo zakurilo in s tem pospešilo uničevanje pogojev – lastnega obstoja.
James Bridle (prav tam, str. 18): To je grozljiv in na videz smešen niz dogodkov – a smešen le toliko, kolikor napredna umetna inteligenca ne potrebuje sponk za papir. Zaradi logike sodobnega kapitalizma in energetskih zahtev samega računanja je najgloblja potreba AI v sedanji dobi gorivo za lastno širitev. Potrebuje nafto in čedalje bolj ve, kje jo najti.
Resnično, o kako inteligentnem ravnanju sploh še govorimo, če se zavedamo podnebnih sprememb in kaotičnih premikov podnebnega sistema, ki že korenito slabšajo pogoje življenja na Zemlji za številne ljudi in druga živa bitja?
Zopet sem pri Sokratu in njegovem načinu zastavljanja vprašanj. Morda ga danes potrebujemo veliko bolj, kot so ga potrebovali v njegovih časih. A saj ga v resnici niso, zato je tudi klavrno končal.
Je danes vsaj za silo drugače? Ne verjamem. Naj pojasnim.
Če bi bil Theodor Adorno priča spektaklu današnje politične krajine, bi bil nedvomno zgrožen nad tem, kako so nekateri svetovni mediji postali voljne služabnice močnih mož, kot so Putin, Trump in Netanyahu. Ti tako imenovani »voditelji« – če jih sploh lahko tako imenujemo – so obvladali umetnost manipulacije samih sil množične komunikacije, ki jih je Adorno tako temeljito kritiziral.
V neusmiljenem prizadevanju za oblast so ti despoti izkoristili nenasiten apetit medijev po drami, spektaklih in senzacionalizmu. Z bombastično retoriko in brezsramnim pozivanjem k nacionalizmu in ksenofobiji so pritegnili pozornost množic ter preglasili vsak videz kritičnega diskurza. »Ljudje, ljudje moji,« kličejo, »dovolj imamo slabotnih elit in njihovih praznih obljub. Mi, pravi zagovorniki navadnega človeka, bomo povrnili veličino, ki vam je bila ukradena!« In nekateri mediji, ki si vedno želijo podžigati plamen spektakla, ta sporočila širijo in jim dajejo nezasluženo legitimnost.
Adorno bi nedvomno obžaloval način, na katerega je kulturna industrija postala služabnica avtoritarizma, pri čemer je pristno razsvetljenje zamenjala za poceni vznemirjenje političnega cirkusa. Orodja, sicer namenjena emancipaciji množic, uporabljajo proti ljudem, da bi jih ujeli v neskončen krog odvračanja pozornosti, napadanja nasprotnikov in nevidnega lastnega podrejanja moči spektakla, ki se lahko hitro spremeni v besnenje drhali. Spričo tega bi nas Adorno zagotovo pozval, naj se upremo petju siren močnih, si povrnemo moč kritične misli in zahtevamo medije, ki bodo končno zares služili interesom ljudi, ne muhavosti tiranov. Kajti šele takrat lahko upamo, da bomo prekinili urok spektakla in začrtali pot v pravičnejšo prihodnost.
Zaključujem z ugotovitvijo, da je danes svoboda govora močno prizadeta in je morda celo v zadnjih zdihljajih. Namesto nje imamo na voljo ceneno klepetanje, zlasti pa korporativni govor, kot ga imenujejo nekateri avtorji. Tudi Bridle (prav tam, str. 19): Korporacijski govor je zaščiten, korporativna osebnost priznana, korporativnim željam pa mednarodni trgovinski zakoni, državne ureditve – ali pomanjkanje le-teh – ter norme in pričakovanja kapitalistične družbe podeljujejo legitimnost in včasih pravico do uporabe sile. Korporacije večinoma uporabljajo ljudi kot svoje senzorje in efektorje; uporabljajo tudi logistična in komunikacijska omrežja, arbitrirajo na trgih dela in finančnih trgih ter preračunavajo vrednost lokacij, nagrad in spodbud na podlagi spreminjajočih se vnosov in konteksta. Bistveno je, da jim primanjkuje empatije ali zvestobe in jih je težko – čeprav ne nemogoče – ubiti.
Ali kot sem zapisal že večkrat: prihodnost tega, kar imamo lahko ljudje med seboj, bo sočutna ali pa zgolj klavrna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar