Če smo ljudje tako pametni, zakaj smo tako samouničevalni? To je vprašanje, ki ga zastavi Yuval Noah Harari v predgovoru k svoji najnovejši knjigi z naslovom Nexus: Kratka zgodovina informacijskih omrežij od kamene dobe do umetne inteligence (Random House, 2024). Za moje nadaljnje razmišljanje je pomembno zlasti to, kar poudari avtor knjige na strani 38. Takole zapiše: Informacije nas ne obveščajo nujno o stvareh. Namesto tega postavljajo stvari v formacije (angl. formation). Horoskopi postavljajo zaljubljence v astrološke formacije, propagandne oddaje postavljajo volivce v politične formacije, koračnice pa vojake v vojaške formacije. Ne delamo torej samo mi, odjemalci nekaj z informacijami, temveč tudi te nekaj delajo z nami. Kaj delajo?
Povezujejo nas. Hitler in Stalin sta dobro vedela, še bolje je vedel Goebbels, da je treba ljudem pripovedovati take zgodbe, ne gre torej le za informacije, da bodo povezani med seboj in enotni v odnosu do ljubljenega vodje. Vse skupaj še bolj uspeva katoliški cerkvi. Ali kot zapiše Harari na strani 47: Kolikor vemo, je bil pravi Jezus tipičen judovski pridigar, ki si je pridobil peščico privržencev s pridigami in z zdravljenjem bolnih. Po njegovi smrti pa je postal subjekt ene najbolj izjemnih kampanj za ustvarjanje blagovnih znamk v zgodovini. Tega malo znanega provincialnega guruja, ki je v svoji kratki karieri zbral le peščico učencev in bil usmrčen kot navaden zločinec, so po smrti preimenovali v inkarnacijo kozmičnega boga, ki je ustvaril vesolje.
Poglejmo, kako je s tem, na aktualnih primerih.
Prva informacija. Včeraj, 24. septembra 2024, se je začelo zasedanje generalne skupščine ZN. Poročajo, da v strahu pred vsesplošno vojno na Bližnjem vzhodu.
Od strahu kajpak ni nobene koristi, ni pa pričakovati, da bi kdo na zasedanju priznal, kako zelo nemočni so vsi skupaj. Kaj pa lahko pričakujemo? Veliko informacij in praznih besed, ki ne bodo povezale nikogar.
Druga informacija. V zadnjih treh dneh so izraelski vojaki ubili v sosednjem Libanonu najmanj 565 ljudi, med njimi so ženske in otroci, ki jih imajo sicer za teroriste.
Ali si je sploh mogoče predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi, na primer, Mehika ubila enako število Američanov ali Japonska enako število Kitajcev, obenem pa bi obe državi napovedali možnost kopenske invazije v sosednji državi? Pravzaprav si je mogoče predstavljati odziv: bil bi silovit in takojšen.
Pa vendar je orisana primerjava neustrezna, kajti Amerike in Kitajske si nihče ne upa napasti, medtem ko to ne velja za Gazo ali Libanon. In svetovni voditelji v ZN skoraj milo rotijo Izrael, naj ne bo preveč silovit in naj ne pobije preveč sosedov, kar pomeni, da zaradi lastne nemoči preprosto ne vedo, kaj naj storijo, oziroma vedo, da ne morejo storiti prav ničesar, ker so njihovi interesi taki, da si nihče ne upa zares pritisniti na Izrael, za katerim stojijo ZDA. Tega ne smejo priznati, zato ponujajo ljudem informacije v obliki političnega žargona, kot da lahko ta koga prepriča v kaj ali poveže ljudi. Ne more jih.
V takem svetu životarimo. Poln je nekoristnih in neuporabnih informacij, ljudje se pogovarjajo malo, poln je paradoksov, nekonsistentnosti in protislovij, vendar si vedno znova rečemo, da tako pač je, da bi se vsaj za silo pomirili, če se že povezovati ne moremo.
Tretja informacija. Potem nekateri preberemo, da znanstveniki vnovič skoraj v obupu sporočajo svetu, da je zakisanost oceanov blizu kritičnega praga ter da resno ogroža morske ekosisteme in globalne pogoje življenja oziroma preživetja.
A le redki bodo njihovo sporočilo prestregli, še redkejši se bodo nad njim zamislili. In svet se bo vrtel naprej, kot se pač vrti že precej časa.
Še veliko manj verjetno je, da bi kak filozof, na primer Deleuze, sprožil kakršne koli strasti pri bralcih. Je pač eden izmed peščice radikalnih francoskih humanističnih teoretikov, ki ne vplivajo na nikogar, čeprav so njihova spoznanja osupljiva in skoraj neverjetno uporabna, če za trenutek vendarle pomislimo, kako zavidljivo raven znanja je doseglo človeštvo v zadnjih stoletjih.
Trenutno pa se zdi, kot da je vse znanje neuporabno, nekoristno in zlasti nemočno. Nemočni so sicer ljudje, ki ne ustavljajo podnebnih sprememb, kot bi bilo treba, znanja, kako to narediti, je res dovolj, in ne ustavljajo vojn. Vtis je zares močan: močni kljub znanju delajo, kar hočejo, večina ljudi pa kljub znanju stoji ob strani, nemočna.
Četrta informacija. V takem obdobju napišem knjigo Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, v kateri razmišljam, kako vzgajati otroke, da bi živeli v blagostanju, da bi kasneje kot odrasli ljudje znali skrbeti drug za drugega in da bi vedeli, kakšna je vrednost stvari, da jih ne bi zanimala zgolj njihova cena ali količina denarja, ki jo je treba odšteti zanje.
Razmišljam tudi, kako pomembno je, da zrastejo otroci v odrasle ljudi, ki znajo vztrajati pri tem, kar je dobro, in se upirati zlu, namesto da ga tolerirajo in prenašajo ali pa preprosto pogledajo na drugo stran, kadar se soočijo z njim.
Rdeča nit knjige je spoznanje, kako vredno in celo zdravilno je imeti okoli sebe ljudi, ki nas imajo resnično radi, ki želijo hoditi z nami skozi življenje, ljudi, s katerimi želimo hoditi skupaj skozi življenje in skrbeti zanje.
Ljudi, ki jih imamo radi, ne bomo nikoli zapustili. To preprosto vemo, še bolj pa čutimo. Kakor vemo, da vselej lahko najdemo razloge, zakaj nam gredo po malem na živce in zakaj kdaj pomislimo, da bi raje živeli sami, a že v naslednjem trenutku najdemo še boljše razloge, da želimo ostati z njimi. In vemo, da sami razmišljajo o nas na natanko enak način.
Ljudje včasih rečejo, da se bojijo drugemu človeku povedati resnico, biti iskreni in pošteni do njega. Odgovarjam jim. Razmišljate narobe, kajti ljudje, ki vas imajo radi, vas ne bodo nikoli zapustili, temveč bodo navdušeni, da jih cenite in spoštujete. Saj je preprosto: kdor ne upa povedati drugemu resnice, kdor ne upa biti pošten in iskren, ga ipso facto ne ceni in ne spoštuje, zato je morda bolje, da odnosa z njim sploh nima.
Kultura zmagovalcev se zaradi moje knjige kajpak ne bo spremenila niti za dlako, informacij, ki so zgolj smeti ali odpadek (angl. junk), bo iz dneva v dan več, da bodo ljudje še naprej potopljeni vanje, strah pred tretjo svetovno vojno ne bo po koncu zasedanja generalne skupščine ZN nič manjši, podnebnih katastrof bo več in več, močni bodo še naprej počeli, kar bodo hoteli, nemočni pa bodo še naprej – nemočni. Tako je to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar