Na začetku je bil logos. Grška beseda logos izhaja iz glagola legein, kar pomeni »povedati« nekaj pomembnega. Torej ni bila zgolj rutinska beseda, bila je pripoved, ki ni isto kot dejstvo. Je razum, moč sklepanja, tudi opis in teorija.
Je Jezus utelešeni logos? Je morda vsak človek kot delček vesolja utelešeni logos? In kakšen je njegov končni cilj? Spoznanje? A kaj naj bi končno spoznali?
Kaj spoznamo, če vnovič logično, natančno premislimo tole ne tako staro idejo, pod katero je podpisan Michael Talbot: ljudje nismo rojeni v svet; rojeni smo v nekaj, kar spremenimo v svet. Na začetku torej ni sveta. A saj je zapisano, da je na začetku logos.
Je res mogoče, da zato verjamemo v več iluzij, kot si sploh predstavljamo? Kaj, če je vse v vesolju medsebojno povezano na nam nepredstavljive načine in je naša individualnost, pripeta na tak svet, res samo iluzija? Potem je mogoče, da sta tako svet kot naša zavest o njem zgolj iluzija, napačna zaznava.
Kaj pridobimo, če k zapisanemu dodamo še modrost, ki sicer ni nova, je pa dobra: zaupanje pridobimo, ko nehamo lagati. Lažemo lahko na različne načine, sebi in drugim. Pri tem pomaga, če slepo zaupamo »avtoritetam« in nočemo spregledati, če uživamo v svojih simptomih ali se sprenevedamo, češ da ne živimo nič drugače kot »vsi drugi«. A za vsakogar izmed nas velja, kar je rdeča nit filma Deadpool & Wolverine (Shawn Levy, 2024): za vsakogar napoči trenutek v življenju, ki ga dokončno opredeli. Potem za nazaj ugotovimo, da smo bili vselej na napačni poti – dokler nismo končno stopili na pravo. Vse pa se prične s preprosto ugotovitvijo.
S starostjo morda raste potreba po bližini drugega človeka.
Nikakor ne mislim, da je to železna nujnost ali univerzalna značilnost človekovega zavedanja sebe in drugih ljudi. In enako ne želim tarnati nad domnevno prislovično odtujenostjo ljudi v sodobnem svetu. Res je, da so številni ljudje osamljeni, kar pomeni, da v njihovi bližini ni nobenega človeka, s katerim bi se delili samotno in boleče minevanje časa, res pa je tudi, da imajo nekateri ljudje srečo, da so ob drugih ljudeh, s katerimi si delijo bližino, medsebojno zaupanje in naklonjenost.
Narejene so številne študije, s katerimi ugotavljajo znanstveniki povezave med blagostanjem in tehnologijami. In vedno znova dokazujejo, da so za blagostanje ljudi od tehnologij pomembnejši – medsebojni odnosi.
Strinjam se tudi, da je težko razpravljati o velikih temah – življenju in smrti –, saj je lahko naporno in prav tako boleče. Paradoks pa je, da lahkotno vsakdanje klepetanje ne prinese pričakovanega olajšanja, ne zagotavlja smisla in včasih sploh nima nobenega pomena. Morda je zato vendarle dobro vzeti si nekaj časa in se skupaj lotiti zahtevnih tem.
Skupaj pomeni, da imamo skupni pogled, čeprav vsakdo vidi drugače. Prispevamo k poeziji druženja in tišini, ki ni nikoli obremenjena in obremenjujoča. Ustvarjamo drugačne prostore in edinstvene zgodbe, dokaze človeških vezi, ki se ne menijo niti za blebetanje močnih niti za kričanje teh, ki hočejo biti vplivni.
Navsezadnje ne gre za nujnost ali univerzalne resnice, ki bi jih morali komu dokazati. Tako kot je zadosti življenju globoka radost bivanja, nam zadošča bližina drugega, ki nam pomaga ohranjati pri življenju duha, da se ne izgubi v blodnjakih ničevosti tega, kar nam kriče ponujajo na vsakem vogalu, češ kako pomembno je biti čim boljši potrošnik, priden delavec ali uspešen podjetnik.
Včasih se za trenutek res zazdi, da je okoli nas veliko propagande, praznih oglasov, nestrpnega govora, narcisoidnega razkazovanja vplivnežev in teh, ki želijo imeti čim več sledilcev, da so povsod dokazi politične atrofije in kolektivne amnezije, da so napovedi podnebnih katastrof vse pogostejše in vse bolj neusmiljene.
Pa vendar smo že naslednji hip potolaženi, ker je tolažilno vsaj to, da smo vendarle vsi v istem čolnu in da ni nihče privilegiran.
Zlasti ni privilegiran v odnosu do smrti, nekega dne bo vsakdo odšel, ni privilegiran v odnosu do Velikega Drugega in ni privilegiran v odnosu do temeljne potrebe človeškega bitja po bližini drugega. Nekateri ljudje se sicer obnašajo, kot da zapisano zanje ne velja, vendar so zgolj patetični in včasih vredni usmiljenja, ker so poškodovani.
Dvomim, da obstaja kaj boljšega na tem svetu, kot je bližina drugega bitja. Življenje postaja zaradi bližine bogatejše, morda pa je nenavadno tudi to, da postaja resničnejše. V tem je res nekaj izjemnega, saj se zavedamo, da so najboljše in najresničnejše zgodbe naših življenj včasih težke, vendar obenem tudi neverjetno tolažeče, pomirjajoče in spokojne. Zaradi njih se zavedamo, kako čas beži, vendar se zavedamo tudi, kakšen privilegij imamo, da mineva, medtem ko smo skupaj z drugim človekom, ki nas drži za roko, kot bi obljubljal, da ne bo nikamor odšel, in nam sporočal, da tako ali tako nimamo kam oditi, dokler nas ne loči smrt.
The Room Next Door (Pedro Almodóvar, 2024) je film, ki ga predstavi veliki španski režiser na način, zaradi katerega se vnovič zavemo paradoksne narave lastnih eksistenc, ki je v tem, da se nam morda dolgo zdi življenje banalno in se sprašujemo, v čem zaboga je njegov smisel, potem pa se nenadoma, včasih šele na stara leta, znajdemo v položaju, ko nam je popolnoma jasno, da je nekakšen čudež, ki ga nihče še dolgo ne bo znal pojasniti. In ta čudež je neverjetno krhek, ranljiv in nemočen, dokler se ne zavemo, da je čudovit – natanko zaradi tega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar