Novi paternalizem

Med ljudmi, ki se bolj ali manj po naključju znajdejo na vodilnih položajih v družbenem polju, je veliko prepričanj, da so nekako izbrani, da so nekaj posebnega, da tam torej niso čisto po naključju. Njihovo razmišljanje o sebi in svojih sposobnostih ima zgodovinske vzporednice, ki so prav zanimive.

Od nekdaj je namreč veljalo, da vladajoče skupine ali elite izbira sam ljubi Bog. Tako izbrani ljudje naj bi imeli v lasti skrivno znanje, povsem nedostopno drugim ljudem, in skoraj čudežne moči. Pogosto so bili tudi neverjetno bogati; bogataši niso od danes.

Ko pa gledamo nazaj, so v glavnem predvsem patetični. Njihovo skrivno znanje je bilo v primerjavi s tem, kar vemo o svetu danes, naravnost šokantno revno, večinoma pa povsem zgrešeno. Bogati so bili res, toda že en sam zobobol jih je lahko v enem tednu spravil na oni svet, ker ga niso znali pozdraviti.

Zanimivo je tudi razumeti, kaj je veljalo za ljudi pod njimi, na nižjih družbenih ravneh, saj niso živeli v egalitarnih družbah.

Ljudje pod njihovo oblastjo so bili tako rekoč avtomatično ne le podrejeni, temveč je zanje veljalo tudi, da so manj pametni, manj sposobni, celo manjvredni. To je veljalo za ženske, revne ali neizobražene ljudi, za tujce in vse drugačne, za torej bistveno več kot polovico vseh prebivalcev, toda neizobraženi so bili tako ali tako skoraj vsi, vključno s kralji, cesarji in z drugimi mogočneži.

In nikakor ne smemo biti naivni. Da so danes ljudje izobraženi, da imajo pravice in da živijo v demokratičnih svetovih, ni zasluga teh vladarjev, aristokratov in drugih pripadnikov elit. Zasluge gredo predvsem mnogim upornikom, protestnikom in borcem za človekove pravice, od katerih so številni končali v ječah ali pa umrli brutalne smrtni, ker so jih hoteli za vsako ceno ustaviti. Nič ni kar padlo z neba oziroma z bogatinove mize.

Nikakor se zato ne bi smeli prehitro potolažiti, da je sodobno blagostanje ljudi avtomatični spremljevalni učinek prav tako samodejnega napredovanja sveta, ki je domnevno iz dneva v dan v vseh pogledih boljši. Ker ni.

Človeška psihologija se ni spremenila, voditelji in pripadniki elit še vedno pogosto mislijo o sebi, da so nekaj posebnega, izključevanja ljudi, ki mislijo drugače in so drugačni, je, kolikor hočete. Ni res, da so vsi za inkluzijo, vključevanje in egalitarnost.

Rojevajo se celo novi preroki, novi voditelji, ki nikakor niso zadovoljni z »zahodnim razsvetljenstvom«, kot da obstaja še eno, na primer »vzhodno«. Nastaja in krepi se tudi novi paternalizem, prepričanje, da je mogoče celo sistemske podnebne spremembe zaustaviti in rešiti probleme, povezane z njimi, z novimi tehnologijami.

Gerd Gigerenzer tako zapiše v knjigi Kako ostati pameten v pametnem svetu (str. xx) tole: Tehnološki solucionizem je prepričanje, da je vsaka družbena težava »hrošč«, ki potrebuje »popravek« z algoritmom. Tehnološki paternalizem je njegova naravna posledica, vladanje z algoritmi. Ni mu treba razmetavati fikcije o superinteligenci; namesto tega od nas pričakuje, da sprejmemo, da korporacije in vlade beležijo, kje smo, kaj počnemo in s kom, iz minute v minuto, in tudi zaupamo, da bodo ti zapisi naredili svet boljši.

Naslonite se torej nazaj, reciklirajte, ubogajte in počakajte na tehnološke rešitve sveta. Obstaja pa na prvi pogled droben problem, čigar status je v resnici radikalen.

Zopet je sicer na delu pokroviteljstvo, zopet velja, da je nekdo manj pameten in manj sposoben, le da so tokrat na drugi strani kar – vsi ljudje. Nekateri so zato prepričani, da so človeški možgani inferiorni, ko jih primerjamo z umetno inteligenco, da bi bilo torej najbolje, da ljudi zamenja prav umetna inteligenca, ki bo z algoritmi rešila vse probleme, le da je mogoče, da bo v procesu tudi ljudi prepoznala kot problem, ki ga je treba rešiti tako, da odstrani ljudi kot neracionalna bitja ali pa si jih podredi in jih zasužnji, da postanejo za silo uporabna delovna živinčeta.

Naj bi ljudje postali pametnejši? Ne, ni treba. Kaj pa, če že so pametnejši? Niso.