Ne obstaja središče vesolja, ne obstaja središče sveta, ne obstaja središče življenja in ne obstaja središče človeškega bitja v obliki jaza ali česa podobnega. Lahko se poglabljamo vase, kolikor hočemo, nikoli ne bomo trčili ob notranji, pristni pravi jaz ali sebstvo. Zakaj ne? Ker je zgolj dozdevek, napačna domneva. Tudi našteta središča so zgolj napačne domneve, kot so že davno tega dokazali Kopernik, Spinoza, Darwin, Freud in drugi.
Živimo torej v razsrediščenem svetu. V njem ni konca, ni končnega cilja, ni zadnje meje, ki naj bi jo dosegli. Pa vendar se naša življenja nezavedno ravnajo, kot da vse našteto obstaja. Kot da lahko odkrijemo pravi jaz in ga razločimo od ne-pravega, kot da lahko odkrijemo zadnjo mejo, najvišji optimalni standard življenja, popolnost. Ne moremo, ker so vse to zgolj napačne domneve, a magično verjamemo, da vse to zmore naš novi idol, umetna inteligenca.
Zaradi napačnih domnev in prepričanj trpimo, a se tega ne zavedamo dovolj.
Življenje poteka bistveno drugače, kot domnevamo. Poteka pred našimi očmi, le da tega ne vidimo. Ne prepoznamo, kako poteka, ker zmotno verjamemo, da obstaja svet »tamle zunaj«, namesto da bi spoznali, da smo vselej njegov organski del. Človek in svet si ne stojita nasproti tako, da skuša prvi objektivno spoznati slednjega in upravljati z njim, temveč je človek notranji del sveta, ki prek njega spoznava samega sebe.
Deleuze je zato izjemno vznemirljiv avtor, saj upravičeno zavrača veliko večino tega, kar se nam zdi spontano res o svetu, sebi in življenju. Od njega se prav zato lahko veliko naučimo.
Njegovo razumevanje človeka je zlasti radikalno drugačno od danes prevladujočih zmotnih prepričanj, mnenj ali verjetij o tem, kaj pomeni biti človek – zlasti v odnosu do umetne inteligence.
Za Deleuza lahko človek produktivno razmišlja o sebi in svetu le tako, da sledi temu, kar imenuje »linija čarovništva«. Zares dobro in prodorno razmišljanje o svetu je tako oblika čaranja, ne pa sledenje algoritmom.
V taki perspektivi se človek ne prepozna kot nosilec idealiziranih ali celo idealnih reprezentacij svoje kulture, ki naj bi jih udejanjal, ker tako veleva novorek. Res je prav nasprotno. Popolnoma vseeno mu je namreč, kaj pomeni biti uspešen človek, pripadnik elite ali optimalno bitje. Ne zmeni se za guruje, vplivneže in voditelje, povzpetnike in zastopnike novoreka. Pravzaprav jih prezira.
Živi ustvarjalno, to pa pomeni ustvarjanje novih dogodkov, ki niso različice istega dogajanja in niso kopičenje tega, kar imenujejo ljudje »dogajanje«. Tako življenje mu omogočajo srečanja, v katerih ga prevzema strast do drugega in drugačnega načina obstajanja, ki zopet ni komodificirana in družbeno verificirana oblika eksistence, v kateri ljudje sledijo drug drugemu ali pa včasih vsi skupaj enemu samemu ljubljenemu voditelju. Vse to dobro razumemo, če premislimo Deleuzov koncept absolutne deteritorializacije. Kaj je absolutna deteritorializacija?
Absolutna deteritorializacija je proces, v katerem postaneta misel in delovanje abstrahirana od vseh specifičnih predmetov, standardov, namenov in pomenov, ki veljajo v določenem trenutku v družbenem polju. Tak proces omogoča ustvarjanje novih dogodkov, ki spreminjajo naš način obstoja ali eksistenco in nam omogočijo, da presežemo samega sebe in se odpremo novemu načinu bivanja, ki se nam razodene. Tako delovanje je na videz svobodno, vendar ni. Je nekaj radikalnejšega: je odprto.
Človek torej lahko prepozna sebe ne kot »pravi, avtentični jaz«, temveč kot objektivno, nujno odprtost v eksistenci ali življenju, ki je naravnana k temu, kar imenuje Deleuze »kaos«.
Šele človek kot odprtost, ne kot svobodnost, nam omogoča razumeti naravo življenja, ki ga spontano živimo, a ne razumemo dovolj. Razumevanje življenja se povečuje in spreminja skozi srečevanja z drugimi ljudmi kot odprtostjo do življenja. To ne pomeni srečevati se s predvidljivimi, družbeno, ekonomsko, politično in kulturno določenimi načini bivanja, ki so v določenem trenutku v modi, temveč pomeni srečevati se s samo odprtostjo, z afekti in drugačnimi zaznavami, s strastmi in z vizijami, ki niso naše, a nas prav zato vsakič znova pretresejo in vržejo iz naše samozadovoljnosti, da pogledamo nase in na svoje življenje iz drugega zornega kota, ker je to dobro za nas.
Vsa srečanja so možna v neskončnem bogu, ki kajpak ni bitje, temveč je neusahljivi vir neskončnega števila načinov obstajanja, obenem pa je tudi vir človekove zmožnosti, da podeljuje srečanjem in dogodkom pomen oziroma smisel.
In tako razumljeno razmišljanje je revolucionarno, kajti človek lahko razume dogodke, o katerih sem spregovoril, šele, ko samo postane dogodek. Dogodke torej razume, če je dogodek, ki potrebuje nadaljnje razumevanje in nove dogodke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar