Marx je že v mladih letih spoznal, da pisatelj ne bi smel delati zato, da bi zaslužil, temveč mora služiti, da bi lahko delal. Globok vpogled je bil v ostrem nasprotju z vsakdanjim spontanim prepričanjem, da delavci delajo, ker morajo, zato, da zaslužijo. In kdor je v njegovem času zaslužil, večinoma so zaslužili malo, ni imel ne ideje in ne volje, da bi se, denimo ob večerih, poglabljal v Marxovo modrost, da bi dojel, kaj pomeni zaslužiti, da bi lahko delal.
Marx je delal neizmerno veliko, a zaslužil je malo, včasih nič. Potem je delal še več, toda njegovo delo je bilo redko in nenavadno: branje in pisanje. Pisal je, da bi ga brali in si širili obzorja, toda založniki so sproti cenzurirali in metali proč vse, kar jim ni bilo všeč. Njegovih del niso objavljali, moral se je seliti iz ene države v drugo, ker so ga povsod preganjali, češ da je preveč nevaren. Končno je živel v Angliji, a se je s težavo prebijal iz dneva v dan, dokler ni dokončno zbolel. Potem tudi delati ni mogel več.
Delil je usodo modernega proletarca, kot je zapisal Franz Mehring v njegovi biografiji, ta pa je bila mizerna. Lahko bi se odrekel strasti, ki ga je gnala k razumevanju ekonomskih, političnih in družbenih mehanizmov življenja, vendar se ni mogel.
Veliki duh se ni mogel odločiti, da bi ga meščanska družba spremenila v stroj za pridobivanje denarja, čeprav bi se lahko. Ni se hotel, zato je trpel. Trpel ni sam, trpela je tudi njegova žena, trpeli so njuni otroci. Če bi se odločil drugače, ne bi trpel nihče, a potem ne bi naredil tega, kar je. Danes sicer pravijo, da je to, kar je zapisal in zapustil, zastarelo, toda resnica njegovega duha je čisto drugačna.
Na to je opozoril tudi Derrida, ko je pisal knjigo o Marxovih duhovih. Pokazal je, da Marxove ideje vztrajajo tudi po padcu komunizma. Pravzaprav dobesedno »preganjajo« sodobno misel in politiko. To pomeni, da niso ne v celoti prisotne ne v celoti odsotne.
Derrida natančno razišče, kako podedujemo ideje, tradicije in ideologije iz preteklosti, ki na pogosto nevidne načine še naprej vplivajo na sedanjost. Pokaže, da naša izkušnja časa ni linearna ali enostavna. Preteklost posega v sedanjost, prihodnost pa meče svojo senco nazaj.
Derrida izziva kapitalistično obljubo družbene pravičnosti in pokaže, da ima enake težave kot vsaka obljuba: vedno prihaja, nikoli popolnoma uresničena, nenehno preganja naša sedanja dejanja in misli. Pokaže tudi, da ne obstaja en sam, dokončni Marx, temveč obstajajo interpretacije in zapuščina, ki še naprej vplivajo na sodobno mišljenje.
Sam kapitalizem preganjajo njegova protislovja, ki niso magično izginila, odkar Marxa ni več na svetu, in spekter alternativnih ekonomskih sistemov.
Predvsem pa Derrida, podobno kot Freud, poudarja etični pomen ukvarjanja s preteklostjo in z njenimi nerešenimi vprašanji. Prihodnost, ki prihaja, je osrednjega pomena in nakazuje odprtost za radikalne alternative, ki še niso bile zasnovane.
V bistvu je Derridajeva ključna ideja, da Marxova misel, tako kot druge vplivne ideje iz preteklosti, še naprej »preganja« našo sedanjost na zapletene načine. To strašenje duha pa ni le dolgotrajni vpliv, temveč je temeljni vidik našega doživljanja časa, zgodovine in idej. Izziva nas, da ponovno razmislimo o našem odnosu do preteklosti in prihodnosti ter da ostanemo odprti za možnosti radikalnih sprememb in pravičnosti, ki še niso uresničene.
Nazaj k Marxu.
Veliki duh, kar je Marx bil, je vselej usmerjen k najvišjim ciljem človeštva, a slednje pogosto ne mara za take cilje. Nima volčje lakote po slavi in hvaljenju, ne želi postati bleščeča se lutka na odru ali celo na globalnem trgu. Ima razloge za vztrajanje, toda duhovni delavci in bojevniki, tega se Marx dobro zaveda, nimajo veliko možnosti, da jih sprejmejo množice. Nekateri prijatelji da, vsi ostali najverjetneje ne.
Neutrudnim mislecem je razmišljanje užitek, medtem ko je povprečnemu potrošniku dobrin razmišljanje prej ali slej nadloga, za katero si želi, da se spremeni v preprosto zaporedje povedi, s katerimi se ni treba več ukvarjati, potem ko so enkrat izrečene. Misel sili k dejanjem te, ki jim je razmišljanje v užitek, toda to so dejanja, ki najpogosteje naletijo pri drugih ljudeh na odpor, tu se Marx in Freud popolnoma ujameta, saj jih ne razumejo.
Razumeti jih niti ne želijo, ker so preveč zaposleni z drugimi zadevami, med katerimi izstopajo po pomembnosti te, ki prinašajo denar, po možnosti čim več. Moralne razsežnosti takega delovanja so vse manj pomembne, zato si afere s podkupovanjem sledijo kot po tekočem traku.
Kdo potem hoče razmišljati o svetu, kakršen je v resnici, če pa je veliko teh, ki se že zgodaj v življenju potolažijo, da je svet, kakršen pač je, čisto v redu, kar pomeni, da ga ni treba še spoznavati, saj mu je dovolj lastna teža?
Pesimističnemu ugotavljanju, kakšno je danes obče razumevanje sveta, sledi spoznavanje precej dramatičnega nagibanja vsakdanje rabe jezika k načinom delovanja umetne inteligence.
Medtem ko terjajo celo knjige, v katerih prevladuje zdravi razum, razumevanje visoke stopnje dvoumnosti, metafor in paradoksov, je umetna inteligenca na tem področju skoraj povsem nemočna in izgubljena. Bolj kot ljudje sprejemajo načine, kako umetna inteligenca »razmišlja« o svetu, manj je zdravega razuma.
Je to naša prihodnost?
Ni komentarjev:
Objavite komentar